Sveti trije Kralji | (foto: Pixabay)
»Padli so predenj in ga počastili«
Komentar tedna dr. Andreja Eržen Firšt
Danes obhajamo praznik Gospodovega razglašenja, ko so se Detetu Jezusu prišli poklonit Modri z Vzhoda. Prizor poklonitve Modrih je bila od vsega začetka ena najbolj priljubljenih tematik nabožnega slikarstva. Modre z Jutrovega najdemo naslikane že v 2. stoletju v Grški kapeli katakombe svete Priscile v Rimu. Njihova priljubljenost se v naslednjih stoletjih ni prav nič zmanjšala.
O poklonu modrih nam priča evangelist Matej (Mt 2,1-12). Ne omenja pa nobenih podrobnostih o njih in ne navaja niti njihovega števila. Apokrifni spisi ga ne dopolnjujejo, pač pa govori o Modrih legenda; tej so se zgodaj pridružila različna sklepanja in domneve, pa tudi znanstvena razpravljanja. Prepričanje, da so bili to kralji in da so bili trije, izvira iz legend, ki so nastale dosti pozneje (v nekaterih legendah lahko celo preberemo, da jih je bilo dvanajst). V 6. stoletju so se pojavila tudi ustrezna imena: Gašper (Kasper), Miha (Melhior) in Boltežar (Baltazar). V ljudski umetnosti so po navadi upodobljeni tako, da je eden od njih Evropejec, drugi Azijec in tretji črnec (ali vsaj temnopolt).
Ampak, od kod priljubljenost modrih z Jutrovega? Razglašenje Gospodovo, »epifanija«, praznik treh kraljev, je bilo do sredine 4. stoletja edini 'božični' praznik. Tudi po uvedbi praznika Gospodovega rojstva, od leta 354 dalje, je ohranilo razglašenje veliko veljavo kot 'drugi božič'. Z besedo epifanija so začeli označevati predvsem prihod modrih z Jutrovega (Vzhoda), saj pomeni prikazanje oz. razglašenje.
Srednji vek je spremenil modre v imenitne svetne kneze. Ker je bilo zgodovinsko pojmovanje tisti dobi tuje, so bili ti knezi natanko takšni kakor tedanji fevdni gospodje. Zato se je v sprevodu treh kraljev lahko razvilo silno razkošje in je postala poklonitev treh kraljev najpogostejši predmet likovne umetnosti. Od Giotta do Leonarda da Vincija je italijanskim slikarjem poklonitev Modrih najljubša nabožna vsebina, ki dobiva vedno bolj pompozni značaj. Marija postane Nebeška kraljica, Modri pa se spremenijo v prave posvetne kneze, kralje. Takšne najdemo tudi v neapeljskih jaslicah, kjer jih na poti k Sveti Družini spremlja cela vrsta spremljevalcev, glasbenikov in drugih plemičev.
Kralji sledili zvezdi, prišli pred Jezusa, pred Njim pokleknili in ga počastili. Kako pa mi? Kako je z našo ponižnostjo? Ali smo res ponižni, a ponosni kristjani? In kateri zvezdi mi sledimo?
Vstopilo smo v novo leto, pravzaprav, v koledarju smo obrnili nov list in zamenjali letnico. V bistvu nič posebnega, vsaj meni osebno ne. Bilo je v preteklem letu veliko več lepih nepozabnih trenutkov, majhnih prelomnic, ki mi bodo bolj ostale v spominu kot hrupna zamenjava leta.
Kako pa mi? Kako je z našo ponižnostjo? Ali smo res ponižni, a ponosni kristjani? In kateri zvezdi mi sledimo?
Novodobni pridigarji nam ob tem govorijo o novoletnih zaobljubah, kaj vse je potrebno v novem letu. Ob tem se sprašujem, kje smo tu kristjani? Ali niso naše zaobljube in trdni sklepi vezani na povsem drugačne okoliščine? Ali ne pristopimo k zakramentu svete spovedi zato, da se izboljšamo? Trdno sklenem, da se bom poboljšal ... In pri tem ne čakajmo na novo leto. Vsak dan naj bo priložnost za trdne sklepe, za prizadevanje biti boljši človek.
Trije modri so naredili dolgo pot, da so lahko počastili Jezusa, malo Dete v betlehemski votlini. Nam pa je velikokrat težko vzeti si trenutek časa za Jezusa, za molitev. Od Boga pričakujemo uresničitev vseh naših prošenj in želja, darovali pa ne bi niti svojega časa. Trije kralji so Jezusu prinesli darove. Kaj pa mi? Mu darujemo ljubezen, molitev?
Za nami so prazniki, ki so bili za veliko ljudi težko obdobje. Pri Mariji Pomagaj smo v knjigi prošenj prebrali veliko osebnih izpovedi. Hude so stiske, ki ob praznikih postanejo še težje. Veliko, vse preveč je nerazumevanja, nepotrpežljivosti, hitrih sodb in obsodb. Smo mislili, da nas bo epidemija naredila za bolj razumevajoče, pa smo postali ravno obratno. Živimo v času, ko je naša vera postavljena na preizkušnjo. Strah je močno prisoten na številnih področjih našega življenja: od skrbi za vsakdanje ekonomsko preživetje, do skrbi za zdravje, tako duševno kot fizično. Občutek imam, kot da je vse skupaj en velik hrup, vzbujanje strahu, ki nas skuša odvrniti od bistva, da je življenje dobrina, ljubezen in spoštovanje sočloveka pa nujnost.
Na preizkušnji so naši medsebojni odnosi, v družinah, na delovnem mestu, vsepovsod, vsak dan znova. Angeli so ob Jezusovem rojstvu oznanjali mir ljudem na zemlji. Bog, ki se je učlovečil, ni prišel za to, da bi nas kaznoval, v svoji vsemogočnosti je postal nemočen človek, da bi nas napolnil z ljubeznijo in nas odvrnil od strahu. Oznanjajmo tudi mi drug drugemu mir ter ljubezen in ne bodimo sejalci slabega.
Bog, ki se je učlovečil, ni prišel za to, da bi nas kaznoval, v svoji vsemogočnosti je postal nemočen človek, da bi nas napolnil z ljubeznijo in nas odvrnil od strahu. Oznanjajmo tudi mi drug drugemu mir ter ljubezen in ne bodimo sejalci slabega.
Bog je ljubezen, je dar. Je upanje, je veselje in večno življenje. Če v to verjamemo nas temne sile malodušja, slabe volje, depresije, anksioznosti ne morejo pogubiti. Pokojni zaslužni papež Benedikt XVI. je v svoji duhovni oporoki med drugim zapisal: »Stojte trdno v veri! Ne dajte se zmesti! Jezus Kristus je resnično pot, resnica in življenje – Cerkev pa je v vseh svojih pomanjkljivostih resnično Njegovo Telo.«
Dragi poslušalci Radia Ognjišče, želim vam, nam, da ostanemo tudi mi trdni v veri, bodimo kot zvezda, ki je Modre pripeljala k Detetu Jezusu. Če bomo širili svetlobo, bo svetloba zasijala tudi nam. In nikoli in nikdar ne obupajmo!
