»Božič je tako srčen praznik, da ga želimo obhajati že kar takoj ob polnoči.«

Za življenje | 24.12.2022, 13:03 Rok Mihevc

V predpraznično dopoldne je v naš radijski program in v oddajo Za življenje prišel duhovnik Martin Golob. Nagovoril je predvsem vse tiste, ki v teh prazničnih in predprazničnih trenutkih ne čutijo vznesenosti, ampak praznino. Oddajo je vodila Mateja Feltrin Novljan.

Začniva s tistimi, ki niso imeli dovolj priprave, pa ni šlo vse po načrtih, jih je življenje presenetilo. Kje se pobrati to zadnje dopoldne, da bomo ponoči doživeli rojstvo? Kako preživeti, če se vendarle v našem srcu ne rodi in je stiska prevelika?

Mislim, da ravno v to prihaja naš Odrešenik. Ravno v to, ko se nam podrejo naši načrti, ko se nam zgodi kakšna usodna izguba, ravno v to našo praznino utrujenosti, ko človek hrepeni, da bi svoje srce napolnil z Lučjo, ki jo prinaša Bog, v ravno to prihaja božič. Jezus ne prihaja v neko popolnost, ker tam nima prostora. On računa, da pride v nepopolno, da to nepopolno naredi popolno. Če kdo ni imel časa ali se mu je zalomilo pri pripravi, še vedno ima čas, da sprejme detece v svoje življenje in srce. Pri Bogu je tako, dokler človek diha, je upanje. Bog nad človekom ne obupa, on računa na nas in vedno znova prihaja med nas. Ni še obupal in rekel, da ne bo več prišel. Cerkev nam ponuja čudovit adventni čas, ko se človek res pripravlja v globino. Bog prihaja v štalo našega srca.

 Jezus ne prihaja v neko popolnost, ker tam nima prostora. On računa, da pride v nepopolno, da to nepopolno naredi popolno. Bog prihaja v štalo našega srca.

 

Toliko lepega obredja imamo ob praznikih. Danes bomo blagoslovili hiše, preden bomo šli k polnočnici. Kakšen je pomen tega blagoslova?

To je v našem izročilu. Jaz imam na te svete večere zelo lepe otroške spomine. Spomini lepega vzdušja doma, skupne molitve, pokropili smo in pokadili. Vsak je imel svojo zadolžitev. Mami je pripravila tisto, kar smo najraje jedli, pohan sir, piščanec, krompirček, francosko... Sem hvaležen za to lepo izkušnjo, za graditev medsebojnih družinskih odnosov.

Blagoslov pomeni klicanje in prošnjo Bogu, da bi se naselil v našem domu. To ni kar nekaj. Klicanje Boga je močno izročilo, da se ustavi v tem domu, v tej hiši, na tej kmetiji. Hkrati pa je prošnja Bogu, da bi jih vedno varoval, da bi varoval pred nemirom, temo človekovih odnosov, da bi zaživel v vsej polnosti. Da bi z njimi rastel, v trden odnos z Gospodom. Mislim, da se moramo za sveti večer vsi potruditi, ne samo mati, ki mora vse to pripraviti, tudi možje in otroci, vsaj z neko pridnostjo in veselim vzdušjem.

Kaj pa s tisti, ki ste sami? Ravno tako blagoslovite, pokadite, naredite si plan, kako boste večer preživeli. Ne bodite zaradi tega nesrečni, tudi duhovniki delimo z vami usodo, da smo sami. Smo aktivni kot recimo tudi v kakšnih dežurnih službah. Če je komu na ta večer težko, da ga stiska bolečina, najtežje je tistim, ki so pred kratkim koga izgubili, koga pogrešajo, mogoče se skorajžite in koga pokličite vi. Ne samo da človek čaka, če bo kaj padlo. Vsekakor udeležba pa še pri bogoslužju, postojimo pri jaslicah. Naj si vsak ustvari vzdušje čakanja.

Če je komu na ta večer težko, da ga stiska bolečina, najtežje je tistim, ki so pred kratkim koga izgubili, koga pogrešajo, mogoče se skorajžite in koga pokličite vi. Ne samo da človek čaka, če bo kaj padlo.

 

Vsi smo povabljeni, da smo kot pastirji, čuječi, da odpremo, da pomagamo. Kakšno vlogo si naj pripišemo, če bi se zdaj postavili v jaslice?

Vlogo ponižnosti. Jaslice so majhne. Običajno se k jaslicam sklanjamo. Tudi Jožef je sklonjen. Tudi k otroku, če ga želiš nagovoriti, se moraš skloniti. Zato najprej ponižna drža. Božič je praznik, ko se nam Bog daje. Če ga želiš sprejeti, se moraš tudi ponižati in sprejeti, da ne moreš sam, da si majhen, pomankljiv. Pastirčki niso bili nič vredni, so bili tretjerazredni in niso imeli veljave, a oni so bili prvi, ki so izvedeli za novico in so počastili Jezusa.

To lahko prestavlja vse tiste ljudi, ki sami pri sebi spoznavajo, da rabijo nekaj več, da hrepenijo po Bogu, da bi zaživel v polnosti. In človek z Bogom zaživi v polnost. To je Bog, ki ni samo malo za zraven, ampak Bog, ki iz besede meso postane, ko iz besede, ki jo beremo v Svetem pismu gre v našo kri, naše srce in to lahko človek potem živi.

Potem drža, da človek prisluhne. Dojenček ima neko moč in s to močjo, če ji človek prisluhne , če sprejme to moč, boš del nekega občestva. Jezus kot dojenček, kot Bog in človek, ima to moč in mu lahko prisluhnemo. V tem kar spregovori, da bi tudi v našem življenju beseda meso postala.

Potem pa graditev medsebojnih odnosov in odnos z Bogom. Vidimo, da se Jezus ni rodil čisto sam, ampak v sveti družini, v občestvu, da gradimo. Delajo korake drug proti drugemu.
Svete jaslice je začel postavljati sv. Frančišek Asiški, da bi ljudje začutili, v kakšno revščino je vstopil Jezus in kakšno bogastvo je potem nastalo iz tega.

Simbolika jaslic je zelo zgovorna. Ravno ta preprostost. Neko toplino, domače vzdušje prinese v nek prostor. V naši cerkvi štalco postavimo pred oltar, s tem želimo sporočiti, da se pri vsaki sveti maši Bog med nami rojeva in se nam daje.

Kaj pa pomen polnočnice? Je nekaj posebnega ...

Božič je tako lep praznik, da ga želimo že kar takoj ob polnoči obhajati. Polnočnica naredi lepo vzdušje, veliko ljudi pride. Veseli smo tega dogodka, da se Bog med nami rodi. V tem vzdušju veselja človek ne more spati in je navdušen. Smo v vlogi pastirjev, ki so bedeli ob ognju. Smo veseli tega dogodka, božič je lep praznik, čustven, zelo srčen, človek poboža in prinaša ogromno veselja. Veseli december, ki si ga umetno ustvarjamo, ni nič v primerjavi z veseljem, ki ga prinaša Bog.

Osvetlimo odnos božične noči, ki je tako pomemben. Včasih mu ne damo dovolj pomena, namreč to zaupanje sv. Jožefa in Marijino zaupanje Jožefu, kar bi morali imeti vsi zakonci, lahko sta nam zgled.

Občudujem sv. Jožefa, njegovo močno vero, strahospoštovanje pred božjim in ljubezen do Marije. Zaročen sem, komaj čakam na poroko, potem pa vidim, da se okoli pasu nekaj spreminja ... kaj je zdaj to? Po pravilih bi on lahko Marijo prijavil judovskim oblastem in bi si zaslužila smrt. Jožef jo sklene na skrivaj odsloviti, nakar verjame sanjam, da je otrok, ki ga nosi Marija, božji sin, Odrešenik. Kolikokrat beremo Sveto pismo, pa tega ne povzamemo v svoje življenje. Še danes se ljudje norčujejo iz spočetja Marije. Jožef je to sprejel takoj. Prepričan sem, da mu ni bilo najlažje, sprejemanje božje volje ni lahko in romantično, ampak zahteva, da človek sebe umakne. Jožef je to speljal zelo pravično in to kaže, kako je bil pogumen mož. Molimo, da bi bili tudi danes možakarji tako pogumni.

Prepričan sem, da sv. Jožefu ni bilo najlažje, sprejemanje božje volje ni lahko in romantično, ampak zahteva, da človek sebe umakne. 

Svetega Jožefa navadno vidimo kot starejšega, z brado, Peter Čemažar, naš nekdanji kaplan, ki je delal jaslice iz stiroporja, pa je naredil mladega sv. Jožefa, mladost je izžarevala iz njega. In sv. Jožef je mlad, prav zaradi njegove srčnosti, poguma in žara, ki ga nosi v sebi. Je bil preizkušen, je sprejel božjo voljo in načrt, je velik zgled in priprošnjik. Je tudi zelo ponižen, tih je v Svetem pismu, se ne »meče ven«, vso pozornost da družini, za katero skrbi.

To je noč, ko se rojeva ljubezen, zaupanje, pogum, pa tudi potrpežljivost. Če greva zdaj k Mariji, angel ji je povedal, da bo rodila sina, rekla je »zgodi se«, potem se veliko let ni nič zgodilo. Navajeni smo, da je od božiča do velike noči nekaj mesecev, pozabimo pa v tem vsakdanjem življenju, da smo premalo potrpežljivi.

Mi čakamo na božič celo leto, hrepenimo. Sploh v adventnem času pripravimo svoje srce, da hrepenimo. Bog, hvala Bogu, ne deluje na klik.

Prav je, da je srce pripravljeno s sveto spovedjo. Je pred spovednicami daljša vrsta? Kako nagovoriti tiste, ki dolga leta niso, pa razmišljajo, da bi vendarle pristopili?

Veliko spovedi je bilo te dni. Sem zelo vesel tega. Kljuka od vrat spovednice se ni imela časa ohladiti. Spovednica ni mučeništva, ampak kraj srečanja z izgubljenim sinom in usmiljenim Očetom. Je kraj novega začetka, je kraj, ko hudiču zamegliš pogled. To je velik privilegij, da imamo milost svete spovedi. To je nekaj čudovitega. Vsi zakramenti so uau, ampak ta milost, ko se človek sreča z dotikom usmiljenja s strani Boga, pa je zelo veliko.

Ne se bat, Bog je slišal že vse grehe. Največji greh je to, če človek misli, da ti Bog ne more odpustiti, kot pa tisto, kar si v življenju naredil. Bog je pravzaprav zaradi naših grehov prišel na svet.

Kaj pa božične pesmi? Smo sicer v drugih časih, ko je ves december ta božični duh, mi pa čakamo, tudi na radiu in v cerkvah so dopoldne adventne. Kako vas kot duhovnika nagovarjajo?

So lepe, sploh ljudske. Komaj čakam pri polnočnici, ko je temna cerkev, gorijo samo lučke od jaslic in ko začne zbor peti, to te kar prevzame. Tudi koncerte z božičnimi pesmi se ljudje silno radi udeležujejo. Popelje jih v otroštvo in spomine, začara že samo besedilo, kako je človek pred Bogom ljubljen. In še pridih ljudskosti, zadiši po domačem. Imamo Slovenci privilegij, da imamo taka besedila in take pesmi.

Mnogi bodo obsedeli doma, mnogi bodo praznike preživeli v bolnišnicah, na bolniških posteljah. Kako bi nagovorili njih?

Niste sami. Veliko ljudi moli ravno za te, ki so v bolnicah. Verjamem, da je nekaj najtežjega biti bolan in sam v neki sobi. V moči vere človek lahko sprejema križ. In ta križ v življenje prinese veliko upanja in ljubezni. Ta praznik nas vabi k temu. Z vero sprejemamo križ, ki nam je dan in zraslo bo eno veliko upanje, pa tudi ljubljeni ste, zelo močno. Gotovo pa niste sami v vsem tem. 

Se pa zavedam, da je težko. Spomnim se lansko leto, moj brat je ta čas imel kemoterapijo, žena pa je bila v bolnici, ker je imela težave pri porodu. Vem, kako je bilo to stresno za domače, težko je bilo. Smo se pa veliko slišali po telefonu. Pred božičem sta oba hkrati prišla domov, je bilo zelo ganljivo, brat shiran in brez las... Ne govorim čisto v laičnosti, sem spremlajl od blizu, kako je z borbo z boleznijo. Takrat smo bolj pozorni drug do drugega.