Kot odpadajo listi vsako leto, prav tako ves čas nekaj odhaja iz naših življenj, tudi ljudje, ki jih imamo radi ... | (foto: PixaBay)
Odnos do smrti, poslavljanja je bistveni del življenja.
Nataša Ličen
V župniji sv. Jakoba v Ljubljani, ki je razmeroma majhna, imajo močno jedro in v sodelovanju z mnogimi skupinami iz okolice in znotraj župnije razvijajo bogate programe. Ti so bili osnovni povod za razširjen pogovor. Veste, kaj pomeni izraz tanatogogika? Uvedel ga je Franc Pediček in s tem terminom povzel odnos do smrti, do poslavljanja in izgub.
P. dr. Silvo Šinkovec je direktor Inštituta Franca Pedička, ustanovljen je bil leta 2010 z namenom razvijanja antropološke pedagogike v duhu Franca Pedička, z najpomembnejšimi področji delovanja, kot so mir in nenasilje, etika in duhovnost.
Stari psihologi so že rekli, človek, ki je razčistil svoj odnos do smrti in se s tem soočil, pomiril in sprejel kot del življenja, je veliko bolj trden in odporen ob preizkušnjah.
»Ni samo rast, razvoj, uspeh in zmaga, v vsakem življenjskem obdobju tudi nekaj izgubimo, pademo na nos in si ga razbijemo, izgubimo tekmo, ne uspemo dokončati šole, ne dobimo službe, ki si jo želimo, tudi zbolimo, nismo samo zdravi, nekateri umrejo prezgodaj, ... skratka, življenje ima v sebi ne samo razvoj, ampak tudi drugo plat.«
Pogovor s p. dr. Silvom Šinkovcem ob kulturi poslavljanja še o negovanju domovinske pripadnosti, čustveni inteligenci in o poklicanosti.
Kakšen je naš odnos do izgubljanja, do umiranja, do smrti in slovesa?
»Žal izgubljamo nekatere temeljne navade, občutek, odnos do smrti in poslavljanja. Večkrat slišim za primer, ko se svojci ne morejo posloviti od pokojnega. Ravno to je ključni trenutek, možnost, da pridemo k pokojnemu, ko mu lahko kaj povemo, se poslovimo, zmolimo ob njem. Žal pa se še vedno zgodi, da nekateri te možnosti nimajo. Če te priložnosti ni, potem v času, v procesu žalovanja nekaj bistvenega manjka. Majhna stvar, toda zelo pomembna v kulturi poslavljanja.«
Programi v župniji sv. Jakob v Ljubljani.
Smrt kot skrivnost
»Med nami je mnogo odraslih, ki težko sprejmejo smrt, minljivost, končnost, omejenost življenja. Nesposobni, da bi se zavedali končnosti. Ne moremo imeti vsega, neskončno ugodnosti in imetja. Zaradi obilja postanemo posesivni in s tega vidika tudi egoistični, radi bi le zadrževali predmete, stvari, uspehe, kakor tudi ljudi. Mnogokrat to ni ljubezen, je posesivnost. Zato je tako važen odnos do smrti, bistven del življenjske filozofije.«
