Pogum in poštenost

Komentar tedna | 30.09.2022, 14:30 dr. Janez Juhant

Težko sprejemamo, da se kljub dva tisoč letni zgodovini krščanstva še dogajajo težke stvari za človeka in človeštvo: vojne, taborišča, množični pomori, izkoriščanja, trgovanje in nasilje nad otroki, sploh nad človekom od spočetja do smrti. Še težje je, da država Slovenija, prepletena z lovkami preteklosti, po 30 letih uradno kot oblast sistematično podpira táko izkoriščanje in zatiranje. Očitno se premalo upiramo temu tiranstvu.

A protest deset tisoč ljudi zoper nasilniško uvajanje sprememb temeljev družine in zakona in nad 3000 ljudi v podporo privatni televiziji, govori o pogumu in poštenosti številnih državljanov in daje upanje, da se ne bomo prepustili tiranstvu vladajočih, saj le pogumni in pošteni kljub medijskemu ignoriranju nacionalnega medija, dolgoročno spreminjajo družbo. Krščansko izročilo pozna civilni pogum, ki pomeni upirati se zlu, ki ga povzročamo ljudje drug drugemu v ustanovah, družini, sosedstvu, na delovnem mestu in drugod. Z njim je povezan etični pogum, ki je prizadevanje za očiščevanje notranjosti samega človeka in osebni upor zlu v nas, saj pravi Jezus, da iz notranjosti prihajajo zle misli in vse druge hudobije. Redki pa zmorejo tretjo stopnjo, nadnaravni pogum, ko je človek pripravljen zaradi Boga ali bližnjega darovati tudi življenje.

Krščanstvo torej vzgaja za pogum, poštenost in spoprijemanje z zlom in trpljenjem. Moramo se dotakniti ran, kot pravi Tomaž Halik in kljubovati krivicam in nasilju nad seboj in drugimi. Za to pa se je treba izpostaviti, tj. nastaviti svoje prsi – zaradi tega pogumu rečemo tudi srčnost. Zato so bili prenekateri pripravljeni žrtvovati za to tudi svoje življenje. Spoprijeti se s trpljenjem pomeni priznati svojo omejeno resničnost in sprejeti s tem povezno trpljenje. Kdor tega ne priznava in ne sprejema svojega in narodnega trpljenja in bolečin, se slepi se s svojo vsemogočno popolnostjo zavaja z rajem na zemlji in pomaga živeti v laži o sebi in drugih. Laž pa vodi v zavajanje drugih in manipuliranje s človekom. Odrešitev za vse je torej zvestoba resnici osebne in družbene preteklosti. Zato se moramo Slovenci dotakniti svojih bolečih ran: osebnih in skupnih narodnih si jih podeliti med seboj in s Kristusom. Le tako bomo odprli brezna in omogočili osvoboditev zasutim rojakom. S tem pa bomo odprli brezna svojih duš in se drug drugemu odkrili kot pristni ljudje. Ker tega doslej nismo storili kot narod ali posamezniki, ostajajo številni ujeti v osebnih in narodnih travmah, ki prikrito tlijo in povzročajo vedno novo trpljenje. Vse to pogosto bruhne na dan, kot ugotavljajo strokovnjaki za duševno zdravje. Za velikodušni pogum pa potrebujemo vez s Kristusom in trdnejše vezi med seboj v družinah in občestvih. Smo se kristjani osebno in po družinah še sposobni povezovati in pogumno deliti trpljenje ter kljubovati temu sodobnemu zasvajanju.

Zato se moramo Slovenci dotakniti svojih bolečih ran: osebnih in skupnih narodnih si jih podeliti med seboj in s Kristusom. Le tako bomo odprli brezna in omogočili osvoboditev zasutim rojakom.

Vse bolj jasno postaja, da se bomo morali upreti posiljevanju, krivicam in tiranstvu, da bomo preprečevali kratenje človekovih pravic, ki ga napovedujejo vladajoči z nasilnimi posegi v nedotakljivost življenja v njegovih začetkih in ob smrti. Očitno smo Slovenci sposobni poguma in poštenosti za zaščito nerojenih in drugih otrok, starostnikov in vseh prizadetih, s katerimi hočejo trgovati sodobni manipulatorji. Zvestoba resnici je namreč zvestoba človeku od spočetja do smrti in preganjanje sodobnih laži o družini in zakonu. Potrebno pa se je pogumno povezati, saj tega nihče ne zmore sam: Človek je človek po drugem človeku, pravi afriška modrost ubuntu. Zaradi tega se je treba upreti individualizmu in občutljivosti le za svoje pravice, ki ga izraža pomanjkanje človeškosti in neobčutljivost za pravice drugih. Krščanski mučenci in pričevalci, tudi nekristjani, so zmogli ta pogum in poštenost in so za človeka žrtvovali vse, tudi življenje. Živeli so iz vere: »blagor njim, ki so lačni in žejni pravice, zakaj ti bodo potolaženi«, v upanju na dokončno zmago pri Bogu in so kljubovali trpljenju ter prinašali upanje, ki ne osramoti. Kaj je s to vero kristjanov danes? Poleg strank, vseh državljanov smo na potezi tudi kristjani, da pokažemo konkretni pogum in odločnost in podpremo referendum proti zakonom o vladi, dolgotrajni oskrbi in RTV-prispevku, ki ga predlaga SDS ter pravico otrok do očeta in mame.

Tudi slovenski škofje naj složno in odločno v svoji krščanski zavesti in vesti spodbudijo državljane in politike k odgovornemu in treznemu ravnanju. Ko so v Južnoafriški republiki politiki kršili načela pravičnosti, se je anglikanski škof Desmund Tutu pogumno in odločno postavil v bran resnice in pomagal črncem do pravičnosti. Zdaj gre za biti ali ne biti ne le Slovenije pač pa človeka, zato se ne pustimo peljati žejni čez vodo, pač pa se pogumno in odločno, složno in odgovorno postavimo za svoje pravice. Biti ali ne biti Slovenec in obraniti temelje, iz katerih živimo, to je zdaj vprašanje za vse nas. Kot pravi Aleš Primc, razmislite, drage sodržavljanke/i, o bodočnosti svojih otrok in prihodnosti naše skupnosti!