Vlak povozil otroke

Naš pogled | 27.09.2022, 14:35 Marta Jerebič

To je zgodba vsake vlade oziroma države, ki je uzakonila istospolne poroke in posvajanje otrok v take skupnosti. Še posebej pa naše, ki odločitev sprejema po hitrem postopku, brez širše javne razprave.

Bleščeč nov vlak z vso hitrostjo drvi po idilični pokrajini, po novih tračnicah, postavljenih posebej zanj. Ljudje so nad vlakom navdušeni, vzklikajo mu in ploskajo, pozdravljajo novo železniško povezavo.  

Kakšen kilometer naprej se nič hudega sluteč na prehodu čez tire igrajo otroci, ne oziraje se na Andrejev križ, ki brez glasnega zvončkljanja opozarja na nevarnost. Nekateri starši so opazili ta nemi znak za nevarnost, ki preti ob nezavarovanem prehodu čez progo, drugi so na prihod vlaka začeli opozarjati v času gradnje nove proge, a se zaradi obilice svojega dela niso pozanimali, kdaj bo pripeljal prvi vlak in ali so prehodi zavarovani, ali pa preprosto niso verjeli, da bo lokomotiva sploh kdaj zapeljala po njej.  

Vlak brzi skoraj neslišno, niti s piskom ne opozarja, da se približuje. Strojevodja ne opazi nedolžnih otrok, ki se brezskrbno igrajo; zaslepljen je z aplavzi ljudi, misel na starše, ki so opozarjali na nevarnost, je že davno z živčno kretnjo odgnal kot nadležno muho. Katastrofa neizmernih razsežnosti je tako neizbežna. Vlak trči v otroke. Nekatere pod seboj dobesedno zmelje, le redkokdo jo odnese brez prask. Kljub temu se vlak ne ustavi. Drvi naprej, ljudje mu ploskajo še bolj, grozljivega dogodka za njim ne vidijo ali pa ga nočejo videti. Ostajajo tiho in si zgolj sami pri sebi mrmrajo: »Mojega otroka, hvala Bogu, ni bilo med njimi«. Vlak pa drvi naprej, nihče ga ne ustavi. Do kdaj? Do kam? Kdaj se bodo ploskajoči ljudje ozrli in spoznali, kakšno uničenje je pustil za seboj?

To je torej zgodba vsake vlade oziroma države, ki je uzakonila istospolne poroke in posvajanje otrok v take skupnosti.  

Nekateri pod krinko človekovih pravic in odpravljanja neenakosti ploskajo takim odločitvam; drugi že leta opozarjajo, da ta proga pelje v smrt. Potem pa je tu večina, ki jim je vseeno, kaj delajo drugi; niso verjeli, da bi to lahko postalo resnično, ali pa so preveč obremenjeni s svojimi težavami, da bi se z zadevo sploh ukvarjali – pa čeprav, na primer, zdaj že v priljubljeni risanki Pujsa Pepa nastopata dve istospolni mami. Tako niti ni treba, da bi ideologija LGBT vdrla v šolski sistem, ko pa si tako elegantno prek nekdaj nedolžnih risank že zdaj neovirano utira pot v naše domove in se useda v možgane najmlajših otrok - ki se bodo morda nekoč, zaradi zmedenosti v svoji glavi, brez bilke, za katero bi se lahko oprijeli v kritičnih trenutkih, sami vrgli pod vlak eksistencialne smrti.  
Kaj odgovorimo otrokom, ko nas vprašajo, ali se lahko dve punci ali dva fanta poročita? Jim sploh damo odgovor? Oziroma ali sploh še verjamemo argumentu, da otrok potrebuje tako očeta kot mater, ko pa imamo na eni strani peščico glasnih, povsod prisotnih kvazi strokovnjakov, ki nas prepričujejo v nasprotno. Na drugi strani pa večino strokovnjakov, ki se iz različnih razlogov, med katerimi so pogosto številne oblike strahu pred kariernim, družbenim ali finančnim oškodovanjem, zavija v spiralo molka.

V današnji svobodi, ko je hkrati lahko vse diskriminacija, nestrpnost ali sovražni govor, se zdi skoraj modro, da molčimo. A slej ko prej bodo pohabljeni otroci od vseh nas … terjali odgovore. Zakaj jih nismo opozorili na Andrejev križ na prehodu čez železniško progo, ko je vlak brzel proti njim? Kaj nismo čutili tresljajev na tirih? Zakaj jih nismo zaščitili? Zakaj jim nismo verjeli, da potrebujejo očeta in mamo? Zakaj si nismo vzeli časa?

Jim bomo lahko pogledali v oči in čiste vesti rekli, da smo naredili vse, kar je bilo v naši moči, da bi preprečili tragedijo, ki vodi v samomor civilizacije?