Zarota molka je naša spremljevalka že osemdeset let

Naš pogled | 13.09.2022, 14:30 dr. Helena Jaklitsch

V Našem pogledu smo vam tokrat ponudili razmišljanje zgodovinarke dr. Helene Jaklitsch. Prebrali smo njen govor, ki ga je imela v nedeljo Ferdrenku na spominski slovesnosti na kraju koncentracijskega taborišča, ki so ga poleti 1949 postavili komunisti.

Spoštovani, dragi romarji na kraj pretresljivega spomina.

... (tišina)

Pretresljiva je tišina, kajne. Postavlja vprašanja kot »Kaj je narobe? Zakaj ne spregovori? Morda je z mojim sluhom kaj narobe ..?« Res je pretresljiva, lahko celo neugodna, toda tudi zgovorna. Če hočemo slišati. Tako govori nam, ki smo se danes zbrali v spomin na prestano trpljenje sedemsto, osemsto deklet in žena, ki so bile že krepko po koncu vojne zaprte tu, v taborišču Verdreng, kjer so v dežju, soncu, pripeki in nečloveških razmerah služile kazen zaradi tega, ker niso kazale zapovedanega navdušenja nad novo svobodo. Svobodo, ki si je pot tlakovala z izdajo lastnega naroda. Toda v svobodi se tega ni smelo izreči na glas. Namesto tega so imele v rokah odločbe o prekrških zoper javni red in mir, v njej pa napisane najbolj banalne razloge - članstvo v Marijini družbi, nesodelovanje v domnevno prostovoljnih delovnih brigadah, dopisovanje s sorodniki v tujini. To je bilo dovolj, da so jih poslali v kazensko taborišče. Nekaj je moralo biti zelo narobe z rdečo svobodo, če je potrebovala zločin zoper posameznika in zoper narod, da se je uveljavila in obstala.

Toda žal naš narod ne preveva ta sveta tišina, ki jo, če umolknemo, slišimo tukaj, na tem kraju, kjer se soočamo z najtemnejšim časom naše narodne zgodovine; na kraju, ki daje k resnici zavezane odgovore na vprašanja naše preteklosti in naše sedanjosti. Naš narod duši zarota molka, ki so se ji s krvavimi rokami zavezali nosilci revolucije, v to zaroto molka pa prisilili posameznike in narod; tako žrtve kot storilce. Ali kot je nekoč rekel Josip Broz Tito: »Pri nas smo revolucijo izvedli s krvjo, v osvobodilnem boju, in pošteno smo očistili svoj dom med revolucijo.«

Zarota molka se je začela že pred drugo svetovno vojno, ko je Komunistična partija sklenila, da bo izkoristila stisko naroda, ko bo čas, za prevzem oblasti. Brezkompromisno, ker žrtve morajo biti. Tisti znotraj, ki so podvomili v ta načrt, bodisi zaradi občutka za narod, bodisi iz prvinskega nagona za dobro in prav, se niso vrnili iz Sovjetske zveze. Toda o tem niso govorili.

Zarota molka je dobila svoje mesto v času druge svetovne vojne, ko so v temini noči prihajale v vasi in na domačije zavednih Slovencev trojke in morile. Ljudje so se vedno bolj umikali vase, saj so začutili, da izrečena obsodba takega sprevrženega dejanja pomeni zanje in za njihove bližnje smrtno obsodbo. Zarota molka se je krepila znotraj partizanskih vrst, ko so bili borci priča likvidacijam tistih, ki so podvomili v upravičenost izvedbe revolucije, ko bi se morali boriti za svobodo naroda. Priče teh umorov so druga za drugo umolknile. Nekateri, ker so čutili krivdo, ker so molčali, ko bi morali obsoditi; drugi, ker jih je prežel strah nad nepoznano, tujo surovostjo, ki so jo videli v očeh tistih, ki so v besedah oznanjali osvobodilni boj naroda, v dejanjih pa morili njegove zveste sinove. Še bolj so k molku zavezali tiste, ki so morali položiti roke na svojega brata, da bi dokazali svojo zvestobo novi ideji, reševali pa so pravzaprav lastna življenja.

Zarota molka je postajala po koncu vojne vedno bolj del nas, vedno močneje se je zakoreninjala v DNK našega naroda. Povojni umori deset tisoč mladih fantov in mož. Javen molk vse do danes. Brez obsodbe zločina in zločincev. Ko je pred nekaj tedni komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč na tiskovni konferenci predstavila potek izkopavanja pod Macesnovo gorico, osrednjih medijev ni bilo tam. Novica o izkopu ostankov več kot dva tisoč umorjenih Slovencev ni odmevala v slovenski javnosti. Še enkrat jo je prekrila zarota molka. Zarota, ki brez kančka občutenja za temeljno človekovo dostojanstvo in človečanske pravice, da o nepredstavljivi tragediji, ki se je dogajala v breznih Kočevskega roga ne govorimo, dopušča, da župan glavnega mesta žrtvam odreka civilizacijsko pravico do dostojnega pokopa; pravico, ki sega še v čas pred Kristusom. Zarota molka, ki zavezuje jezik vladi, da ne obsodi zločinov in zločincev, storjenih v imenu zvezde, in se postavi proti civilizacijskemu barbarstvu šerifa.

Zarota molka je v popolno zgodovinsko osamljenost potisnila spomin na povojna komunistična koncentracijska in delovna taborišča, kjer je zlo dobilo nova in nova udejanjenja. Tisti, ki so izkusili nacistična taborišča, kot sta bila Dachau ali Mathausen, in fašistična taborišča, kot je bil Gonars, so ostali brez besed nad krutostjo taborišč komunizma, kot so bili Teharje, Šterntal oz. Kidričevo. Ali taborišče za otroke Petriček. Ko so dekleta in žene zapuščale Verdreng, so morale podpisati izjavo o molku. Da ne bodo nikoli spregovorile o tem, kako so se varuhi sistema izživljali nad njimi. Vsaka je vedela, kaj jo čaka, če prekrši to zahtevo. Na to zavezo molka sem se spomnila v zadnjih tednih, ko sem poslušala o spolnih zlorabah v svetu kulture. Progresivne, napredne kulture. S kakšno prefinjenostjo in pokvarjenostjo so osrednji mediji, tako varno v rokah naslednikov nedemokratičnega sistema, in vladna ter nevladna elita, ki bi se morala postaviti v bran najšibkejših, zaščitili storilce in še enkrat ponižali žrtve. Pretresena, vendar ne začudena, saj gre za ljudi, ki si ne delajo utvar, kaj se zgodi, če prekršiš zapoved molka.

Potrebno je govoriti in opominjati, da svoboda ni takrat, ko vsi enako mislijo, da svoboda ni takrat, ko vsi po enakih taktih plešejo, da svoboda ni takrat, ko drugače mislečega odpraviš z besedo »fašist«, ampak takrat, ko si žrtev upa spregovoriti, ker ve, da bo slišana in upoštevana.

Zarota molka je naša spremljevalka že osemdeset let. Ko je pretekli totalitarni, avtoritarni sistem kršil in teptal osnovne človekove pravice in človekovo dostojanstvo, je zahteval molk. Kritika ni bila dovoljenja, ni se smelo govoriti o privilegijih tistih, ki so najbolj glasno govorili o enakosti in bratstvu. Bog ne daj, da bi svoj prostor pod soncem našle besede o svobodi, tisti pravi, postavljeni na temeljih demokracije, pravne države in spoštovanja različnosti ljudi in nadzorov. Bog ne daj, da bi svoj prostor pod soncem našle besede o slovenski samostojni državi. Namesto tega je iz ekranov in časopisov padala kopica lepih, a puhlih besed o blagostanju in sreči delovnega ljudstva. Nihče ni smel reči »cesar je nag«. Občutek imam, da se nekaj podobnega dogaja zadnjih nekaj mesecev, ko namesto skrbi lahko izbiramo med plesom, morjem, soncem in zimo.

V teh desetletjih so k molku prisilili našo narodno zgodovino. Ostali sta samo še NOB in revolucija. Takrat se je začel naš svet. Ni bilo ne prve svetovne vojne, ne velikega narodnega gibanja v 19. stoletju, ne pomembne vloge Katoliške Cerkve pri krepitvi narodne zavesti skozi stoletja, ne velikih mož, kot so bili dr. Evgen Lampe, dr. Janez Evangelist Krek, Rudolf Maister, Matija Majar Ziljski, s. Leopoldina Brandis, dr. Leonid Pitamic, Angela Vode. Iz naroda svobodnjakov smo postali narod hlapcev. Iz narodnega spomina so bili izbrisani ljudje, ki so tu živeli stoletja v sožitju s Slovenci. Kakšna ironija zgodovine, usode, če hočete, da so se najhujši zločini dogajali prav na prostoru, ki so ga pred tem zapustili Kočevarji. Prazen prostor je bil kot nalašč za zločin - ni imel oči, da bi videle, ušes, da bi slišal, in jezika, da bi govoril.

Ko je Slovenija postala samostojna država, smo misli, da smo končno zadihali svobodno in da bodo okovi molka, ki so naš narod tako dušili, dokončno odpadli. Kako smo se motili! Po tistih prvih letih navdušenja je zarota molka zopet postala del nas. Tisti prvinski strah, ki ga je revolucija vcepila slovenskemu človeku s svojimi nepredstavljivimi krutostmi, ostaja tu. In z njim molk. Ter naveličanost, vdanost v usodo. Naš narod umira izčrpan od ranjenosti, razklanosti in notranjega sovraštva tistih, ki jim samostojna država in svoboden narod nista bila intimna opcija. Javni prostor, tako skrbno varovan s strani dedičev tvorcev zarote molka, tudi danes ne spusti k besedi ljudi, ki mislijo in čutijo drugače. S kakšnim sovraštvom in preganjanjem se soočajo tisti, ki govorijo v prid življenja, tudi življenja nerojenih otrok in nebogljenih starcev. K javni besedi ne spustijo tistih, ki ljubijo slovenski narod ter državo in ga vidijo kot najžlahtnejši dar zgodovine ali Stvarnika nam, Slovencem; domoljubje je izginilo iz javnega slovarja; k besedi in k dejanjem ne spustijo tistih, ki želijo udejanjati demokracijo, pravno državo, enakopravnost in spoštovanje različnosti v pravem pomenu besede. Molk bi morali izbrati tisti, ki zagovarjajo nedotakljivost zakona kot zveze med moškim in žensko, molčati bi morali tisti, ki udejanjanje feminizma vidijo tudi v spoštovanju vloge matere in žene.

Spoštovani,

molk ni vedno zlato in kdor molči, ne daje vedno odgovorov. Potrebno je govoriti, potrebno je opozarjati na nepopisno zlo, ki ga je naš narod doživel, ko so si ga prilastili ljudje, ki so revolucijo in svojo oblast postavili nad vse. In v tem utemeljili vsako zlo. Potrebno je govoriti, opozarjati, da bodo besede, še bolj pa tragična zgodovina, usoda deset tisočih po vojni pomorjenih, osemsto žensk, zaprtih tu, v Verdrengu, preglasile zapovedani molk, ki duši in uničuje naš narod. Potrebno je govoriti in opominjati, da svoboda ni takrat, ko vsi enako mislijo, da svoboda ni takrat, ko vsi po enakih taktih plešejo, da svoboda ni takrat, ko drugače mislečega odpraviš z besedo »fašist«, ampak takrat, ko si žrtev upa spregovoriti, ker ve, da bo slišana in upoštevana.

Morda je pot res še dolga, toda na nas je, da na njej vztrajamo. Ker nam je mar za resnico, pravico in za naš narod. Ker nam je mar za našo Slovenijo in njene ljudi.

Lidija Drobnič, ki je tudi sama izkusila grozote in ponižanje Verdrenga, je pred leti dejala: »V Sloveniji ljudje čedalje pogosteje bolehajo za izgubo zgodovinskega spomina. Manjka nam poguma. Povedati, kdo smo, kaj smo in za kaj se zavzemamo. Dogaja se celo to, da je mnoge sram povedati, da so Slovenci in kristjani. Dokler ne bomo spoznali, da le na čisti preteklosti lahko gradimo sedanjost in prihodnost, da je volilni listič vstopnica za demokratično delovanje države, da se moramo odločno postaviti v bran resnici in pravici, ne moremo pričakovati sprememb ali izboljšanja razmer v državi. Žal pa je do tega spoznanja še dolga pot,« je zaključila takrat svojo misel.

Morda je pot res še dolga, toda na nas je, da na njej vztrajamo. Ker nam je mar za resnico, pravico in za naš narod. Ker nam je mar za našo Slovenijo in njene ljudi.

Hvala.