"Množica kandidatov na levi je znak njihove moči; če bi skupaj postrgali desne, ne bi bilo za polovico"

Spoznanje več | 05.08.2022, 10:57 Rok Mihevc

Predsedniške volitve bodo, kot je že nekaj časa znano, 23. oktobra. Veliko kandidatov je že jasnih, nekaj težav imata parlamentarni stranki NSi in SD. Odločajo se zlasti o tem, ali nameniti svojo podporo obstoječemu kandidatu ali iti s svojim. O vsem tem se je Tanja Dominko v ponedeljkovi oddaji "Spoznanje več, predsodek manj", pogovarjala z dr. Žigom Turkom.

Kaj smo se naučili od dosedanjih volitev?

Če parafraziram tisto krilatico, da je nogomet igra, v kateri igra 22 igralcev, na koncu pa vedno zmagajo Nemci, potem so predsedniške volitve v Sloveniji igra, v kateri nastopa sicer veliko število kandidatov, na koncu pa vedno zmaga kandidat levice. In razlika v kvaliteti predsednikov, ki smo jih imeli do sedaj, je samo v tem, ali smo imeli za predsednika trdega sektaškega levičarja, ki je bil predvsem predsednik levice za dediščino socializma, ali pa smo imeli za predsednika sicer levičarja, ki pa se je trudil biti predsednik vseh Slovencev in Slovence povezovati. Borut Pahor se je trudil delovati povezovalno, medtem ko sta Milan Kučan in Danilo Turk delovala sektaško politično in razdiralno.

Fino bi bilo imeti nekoga, ki bi bil povezovalen. Tukaj pravzaprav vidim priložnost v teh dveh kandidaturah, ki še nista odprti, torej NSi in SD.

In zdaj ko gledam te kandidate, težko najdem presek teh lastnosti. Tega, da je težko zmagati z desne, pa da bi bilo fino imeti nekoga, ki bi bil povezovalen. Tukaj pravzaprav vidim priložnost v teh dveh kandidaturah, ki še nista odprti, torej NSi in SD. Predvsem za socialdemokracijo se mi zdi, da so ob moči, ki jo leva stran v Sloveniji ima in v smislu neke tradicije, ki jo oni na tej strani predstavljajo, vendarle edina organizirana in stalna leva stranka z nekim pedigrejem, s tradicijo. In da kot edina resna politična sila na tej strani političnega spektra ne bi imeli kandidata, ki bi bil pretendent na zmago?

Pri Novi Sloveniji pa mislim, da je zanje tudi Anže logar lahko zelo dober kandidat. Oz. da so njegovi pogledi, vrednote in politike lahko zelo hitro povsem kompatibilni s tem, za kar Nova Slovenija stoji. Po drugi strani pa je Nova Slovenija avtonomna in samostojna stranka, ki seveda mora imeti ambicijo postaviti predsednika, promovirati neko osebo, promovirati svoj program in konec koncev tudi pokazati svojo ambicijo, da niso drugorazredni člen, oziroma drugorazredni del tega desnega dela političnega prostora. Ampak da so enakovreden partner in tukaj bi z nekim izjemnim kandidatom lahko tudi premešali štrene.

Dva smo že imeli z njihove strani, Lojzeta Peterleta in Ljudmilo Novak, pa se zdaj kaže, kot da bi si želeli še enkrat v ta poskus.

Imam občutek, da sta pokazala tisto, kar sta lahko. Imam tudi občutek, da je ženskih kandidatk že kar nekaj in da je treba dati možnost glasovanja takim, ki si predstavljajo, da je predsednik oče naroda z brado in brki. Ne vem, če bi Novakovi, ki jo cenim, spoštujem in ne sodelujem v kakšnih napadih nanjo, pripisoval kakšnih posebnih možnosti.

Nataša Pirc Musar je nekaj ostrine doslej že pokazala, Marta Kos prav tako, Anže logar je medtem ubral mehkejšo retoriko. Vladimir Prebilič stavi na svoje županske izkušnje, Nina krajnik je razred zase brez političnih izkušenj in prihaja bolj iz akademskih vod. Seveda je priznala, da razmišlja o ustanovitvi svoje stranke. Zaenkrat nekako kaže na drugi krog, ampak bolj kot ta neenotnost desnice, ki jo nekateri poudarjajo, se res zdi, da tukaj prihaja v ospredje neenotnost levice. Recimo pri SD so na terenu zaznali kar 51 imen, ki bi lahko bila na mestu kandidata za predsednika republike. Torej, velika razpršenost, veliko različnih idej.

Če bi oni našli kandidata, ki bi spominjal na Pahorja, ki bi bil podobno povezovalen, bi imeli vse možnosti.

Pa ga hočejo?

To je pa drugo vprašanje. To pa je vprašanje ali so samostojna stranka, stranka z najdaljšo tradicijo na slovenski levici, z materialno tradicijo, kadrovsko tradicijo, spomeniki in z vsem, kar gre zraven. Ali pa so, če se računalniško izrazim, le eden od avatarjev tega levičarskega ozadja.

Ne moremo se znebiti vtisa, da Marta Kos ni najbolj zadovoljna, da ima tekmico na levici, v nekem intervjuju pa je celo dejala, da je veliko časa preživela v tujini in spoznala različne demokratične sisteme in da je osnova vsem sodelovanje in ne odpisovanje drugače mislečih, pravi kandidatka Gibanja Svoboda. S tem je vendarle presenetila.

Vse to se zelo lepo sliši. To bi lahko rekel tudi kdo na desni. To bi kdo na desni rekel tudi recimo v zvezi s trenutnim kadrovanjem, oz. dogodki na RTV. Da je treba sodelovati in biti pluralen ... Nekako mi ne deluje ne ena ne druga gospa z leve kot nek vzor strpnosti, povezovanja in sodelovanja. Nasprotno, obe sta pravzaprav opredeljeni s silno veliko energijo, s katero bi uveljavljali svoja razmeroma ozka prepričanja. Skratka, to nista osebi, ki bi jih jaz videl kot predsednici vseh Slovencev, kot predsednici, ki bi povezovali, ki bi iskali kompromise, ki bi poskušali nekako pomiriti te napetosti. Ampak prav nasprotno, ki bosta z nekimi svojimi idejami še dodatno prilivali olje na ogenj. Množica kandidatov na levi je znak njihove moči, to ni znak šibkosti.

Vsi kandidati desne sredine skupaj, če bi vse postrgali, nimajo za polovico in je zelo redko za polovico. In v zvezi s tem bi morali na desni sredini nekaj ukrepati.

Osnovni problem desne sredine pa ni v tem, da je razdeljena in razcepljena. Problem je, da je premalo glasov. Mi nismo imeli problema, da bi dva kandidata iz desne sredine imela skupaj več kot pol. Ne, vsi kandidati desne sredine skupaj, če bi vse postrgali, nimajo za polovico in je zelo redko za polovico. In v zvezi s tem bi morali na desni sredini nekaj ukrepati. Kako premakniti to slovensko volilno telo toliko v svojo stran, oz. se mu toliko približati, da bi imeli možnosti, da bi imeli možnosti 46 glasov na parlamentarnih volitvah in da bi imel realne možnosti izvoliti predsednika. Desna sredina lahko izvoli predsednika, če se pojavi kandidat, ki pravzaprav ni čisto desno sredinski, ampak je tako v redu in toliko boljši od ostalih, da bi tudi sredinski volivci zanj glasovali.

Vrline predsednika, sem verjetno sodi tudi simpatičnost ...

Tudi, čeprav jaz nisem tip volivca, ki bi mu to veliko pomenilo, si pa predstavljam ja, da je to za izvolitev potrebno. Tukaj lahko tudi najdemo razlog zakaj je Borut Pahor tako prisoten na Instagramu. Pač svojo bazo navdušuje z bolj ali manj posrečenimi domislicami na internetu, kar je bistveno boljše, kot če bi poskušal s kakšnimi cenjenimi populizmi ali pa s hujskanjem zbiranjem sovraštva proti komu, kar so tudi uspešni načini za to, da si najdeš podporo.