Dr. Barbara Bajd: Ljudje preveč delimo živali na prijazne in neprijazne, človek to ravnovesje ruši in posledice so tu

Naš gost | 12.06.2022, 11:26 Nataša Ličen

Biologinja in pedagoginja dr. Barbara Bajd je avtorica več knjig s področja naravoslovja, tudi tako imenovanih bioloških ključev, ki kot didaktični pripomoček omogočajo samostojno učenje in spoznavanje značilnosti organizmov.

Povabili smo jo v oddajo Naš gost.

»Vsaka žival in rastlina v naravi imata svoje mesto. Ko iztrebimo eno vrsto, ima to velike posledice, ko se kot domine potem stvari slabšajo. Živali v osnovi ne napadajo, se branijo. Človek je danes preveč naravnan na čim več dobrin, pa jih niti ne potrebuje. V tem bi se lahko malo umirili. Enako je z odpadki.«

Potrudimo se skupaj za ohranjanje. Zemlja bo ostala. Če bomo mi preživeli na njej, pa je vprašanje. Če otrokom približamo naravo, bo ta ostala z njimi in jo bodo ohranjali, v nasprotnem pa izgubimo generacijo.

Če z naravo živimo, jo tudi vzljubimo

Dr. Barbara Bajd: »Ko smo šli v devetletko, smo naredili velik korak naprej, takrat smo spisali tudi nove učbenike in mislim, da je šlo v pravo smer. Uvajali smo nov način podajanja biologije, fizike in kemije.
Treba je razvijati odnos do knjige, da jo otroci listajo, gledajo, primerjajo in ne samo drsijo s prstom po ekranu. Učbeniki in tudi knjige so pomembni, da jih otrok spoznava, jih bere in da jih zna tudi čuvati.«

»Dokler ne bomo dosegli nekega vrha, se večina ljudi tega ne bo zavedala, ne bo opustila intenzivnega kmetijstva in gnojenja, ne moremo učiti starejših kaj je in kaj ni prav ali dobro, zanima nas trenutno le pridelek. In, verjetno bomo v prihodnje potrebovali več pridelka, ker stremimo k lokalnemu. Pogosto krivimo drug drugega, globalizacijo, onesnaženje, segrevanje. Verjetno bi se dalo z neko pametjo to uravnati."

"Pozabljamo, da je otrokom, posebej na začetni stopnji, bolje predstaviti splošnejše stvari, v podrobnostih se izgubijo. Otrokom je treba pri praktičnem delu v učilnico prinesti naravo. Danes številni otroci žal ne poznajo osnovnih stvari."

Je lipa drevo

»Spominjam se, ko sem študentom prinesla različne liste in vejice, med njimi tudi lipo, je ena od študentk rekla: »A lipa je drevo, jaz pa sem mislila, da je grm?« To je bila maturantka. Bila sem presenečena nad nepoznavanjem. Pa to ni njihova krivda. Če ne hodijo v naravo, če jim je nihče ne približa, ne morejo vedeti.«

Ne opažam več toliko vrst metuljev ali kačjih pastirjev. Zgodaj poleti so regljale žabe, zdaj jih ne slišim. Narava je zelo uničena.

Naravoslovje se prepleta z ostalimi vedami

»Posamezna področja znanosti so bila v preteklosti izolirana, zdaj pa se vse bolj povezujejo. Pri botaniki veliko pomaga genetika recimo, so tudi ostale meritve in analize, v prepletu dobimo rezultat, ki ga zasledujemo. Ko dobimo nek rezultat, ta odpira nova vprašanja, in spet moramo naprej raziskovati in iskati odgovor. Ko sem diplomirala sem seveda imela želje, po drugi strani pa se je v tistem času težko dobilo službo in nisem mogla izbirati. Prva služba se je ponudila na Medicinski fakulteti. Pograbila sem priložnost in začela delati na področju biologije celice. Ko sem dobila vabilo s Pedagoške fakultete, pa sem nadaljevala tam. Takoj smo začeli delati z novim učnim programom, treba je bilo uvajati nova poglavja iz naravoslovja, ki so za študente najpomembnejša.«

»Odkar sem v upokoju se pisanju posvečam še intenzivnejše, v pisanje poljudnih knjig sem vkljčena že več kot trideset let. Nikoli si nisem mislila, da bom pisala knjige. Mislila sem si, to je za sposobnejše, jaz sem le pedagoginja. Toda izkušnje so me pripeljale do tega, da bi bilo dobro spisati tudi kakšno knjigo za učence, za mlajše otroke, saj jih je na tržišču zelo malo, posebej knjig o naših živalih in rastlinah.«

Kot profesorica na pedagoški fakulteti sem učila prihodnje učitelje razrednega pouka in vzgojitelje in videla, da ti študenti včasih nimajo pravih predstav o naravni ali so pomankljive.

»Učitelji niso krivi, saj nimajo knjig, nimajo navodil kaj delati v naravi, kako jo opazovati in sem si rekla, napiši kaj zanje. Tako se je začelo. Napisala sem knjigo, kjer so bila bolj navodila ali delovne naloge, kaj lahko otroci raziskujejo ob obali, tudi če še ne znajo plavati, lahko le ob brodenju po vodi do kolen odkrivajo, kaj vse živi v morju. Spoznavajo različne organizme, njihovo pestrost in začnejo razmišljati o tem, kako narava deluje in kako zanimiva je.«

Hči staršev igralcev

»S starši sem hodila na vaje, znala na pamet vse predstave. Seveda sem razmišljala, da bi se tudi sama lotila tega poklica. Toda starši so mi že zgodaj rekli, da je igralstvo težko delo, kruto in včasih ne prav prijetno, naj si izberem kaj konkretnejšega. Biologija me je vedno zanimala, z bratom sva, ko sva bila majhna, vedno kaj nabirala in ob vrnitvi domov potem pripravila razstavo. Starši so nam dali veliko svobode, res je, da takrat ni bilo veliko prometa, in večkrat sem si rekla, kako hvaležna sem jima, ker sta mi dovolila, da sem imela kužke, ribice, mucke. Vedno je bila pri nas doma kakšna žival ali več. Mama je vse to sprejemala z razumevanjem.«

»Z bratom sva na balkonu sadila slak in fižol, ter opazovala vsak dan, kaj se dogaja. Naša hiša je bila vedno tudi polna ljudi, razprav in pogovorov, prihajali so zanimivi ljudje in povedali marsikaj. Za slikarji, glasbeniki in pisatelji nekaj ostane, pri igralcih je drugače, so hitreje pozabljeni. Moj oče Jože Tiran, igralec in režiser, je bil med ustanovitelji Mestnega gledališča, bil je vrhunski recitator, tudi Prešernov nagrajenec, mladina danes tega ne ve. Zgodaj nas je zapustil, lahko si predstavljate kako mi je bilo, pri občutljivih komaj petnajstih letih sem izgubila očeta. Mama Vladoša Tiran Simčič je doživela nekaj več let, bila je tudi dobitnica Borštnikovega prstana leta 1981 za svoje izredne igralske dosežke, te nagrade ostanejo zapisane, če se jih ljudje spominjamo ali ne.«

Dr. Barbara Bajd je diplomirala leta 1976 in nato 1985 na Medicinski fakulteti magistrirala s področja biologije celice. 1993 je na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete UL doktorirala s temo Primerjava funkcionalne odvisnosti oblike kosti in delovanja mišic pri modernem človeku in neandertalcu. Dvakrat je bila na študijskem izpopolnjevanju v Veliki Britaniji (1994 na Univerzi v Leedsu, 1997/98 na Univerzi v Durhamu).
Zaposlena je bila na Inštitutu za biologijo človeka Medicinske fakultete UL (od 1977), od 1988 pa na Pedagoški fakulteti (takratni Pedagoški akademiji) UL, kjer je bila 1996–2002 predstojnica Oddelka za biologijo, kemijo in gospodinjstvo. 2001–09 je bila predsednica Upravnega odbora fakultete. Bila je še članica Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje (2000–04), podpredsednica Sveta za stalno strokovno izobraževanje (2003–07) in od 2011 članica Komisije za učbenike pri Strokovnem svetu RS za splošno izobraževanje.
1994 je bila izvoljena v naziv docentka, 1999 pa v naziv izredna profesorica. Poučevala je več predmetov, katerih vsebine so zajemale splošno biologijo, fiziologijo prehrane, biologijo in anatomijo človeka ter metodiko poučevanja biologije. Nekatere teh predmetov je predavala tudi na Univerzi na Primorskem (2003–06). Od 1995 je kot visokošolska učiteljica poučevala tudi na Filozofski fakulteti UL.
Od 1995 sodeluje pri pisanju učbenikov za osnovno šolo s področja naravoslovja in je soavtorica več učbenikov za osnovne šole od prvega do sedmega razreda. Sodelovala je še pri pisanju delovnih zvezkov in priročnikov za učitelje ter pisanju e-učbenikov za osnovno in srednjo šolo (Zgradba, raznolikost in soodvisnost živega pri pouku biologije). Je tudi soavtorica učbenika, ki je prilagojen za slabovidno mladino.
Kot prva v slovenskem prostoru je začela s pisanjem t. i. bioloških ključev, didaktičnega pripomočka v obliki knjižic, ki omogoča samostojno učenje in spoznavanje značilnosti organizmov. Prizadevala si je za uvajanje novih didaktičnih pristopov v slovenske učbenike. Mdr. je avtorica računalniškega programa Spoznajmo okolja ter didaktičnih knjižic Pojdimo k mlaki in Pojdimo k morski obali. V reviji Proteus je objavljala članke o najdbah človečnjakov in njihovem pomenu za razumevanje evolucije človeka.
1998 je s sodelavci prejela nagrado RS na področju šolstva, 2004 pa zlato plaketo Univerze v Ljubljani.