Svobodno ločeni

Komentar tedna | 03.06.2022, 14:30 mag. Jure Levart

Še preden je novi sestav Državnega zbora pred dvema dnevoma izglasoval ministrice in ministre nove slovenske vlade, je njena predsednica presenetila z neposrečenimi besedami na račun ločitve Cerkve in države. Besede, izrečene za intervju v tedniku Mladina, so simptomatične z več vidikov in iz izkušenj levih vlad v Sloveniji ne preseneča, kdaj in kje so bile izrečene.

A te besede so tudi ironične, glede na to, da jih je izrekla pravnica, nekdanja sodnica in nenazadnje podpredsednica gibanja Svoboda. In ravno na to se nanašajo, na svobodo – v našem primeru na svobodo veroizpovedi. Ta svoboda je temeljna in univerzalna človekova pravica. A nedavno je gospa predsednica govorila še o eni osnovni in ustavni človekovi pravici, pravici do zbiranja in združevanja. O tej pravici je govorila v kontekstu razprave o kolesarskih in ostalih protestih proti Janševi vladi. Nekaj besed je namenila tudi svojemu strankarskemu predsedniku: »Obljubljam, gospod Golob, da se bom prva oglasila, če boste poslali policijo nad protestnike z vodnim topom, solzivcem, s pendreki ali kakorkoli drugače.«

Če že novi oblastniki tako zagovarjajo svobodo, pravičnost in enakopravnost, bi verni državljani od naše predsednice upravičeno pričakovali, da bi s takšno vnemo branila tudi našo ustavno pravico do svobode veroizpovedi. A žal je njene besede razumeti drugače, celo kot očitek in žuganje. Tu nastopi temeljni problem. Ali torej prva dama parlamenta meri pravico do protestiranja z drugačnimi vatli kot pravico do svobode veroizpovedi?

Tudi verniki smo državljani, spoštovana predsednica, in tudi nas ščiti ustava.

 

Tudi verniki smo državljani, spoštovana predsednica, in tudi nas ščiti ustava. No, pa poglejmo, kaj piše v njej. Najprej sedmi člen, ki je jasen in kratek: »Država in verske skupnosti so ločene. Verske skupnosti so enakopravne; njihove delovanje je svobodno.«

Kakor tudi 41. člen, ki se glasi: »Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno. Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja. Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.«
Kakšna so torej naša pričakovanja? Kako pravilno interpretirati ustavne norme? Ali res zgolj to, da bi nas o naših pravicah še dodatno podučila, kot je nedavno izjavila?

Svoboda do izbire vere (ali nevere) je temeljna človekova pravica in norma demokratične države. Brani jo mnogo mednarodnih dokumentov in pogodb. Osnovne sestavine te pravice so: univerzalnost in recipročnost (velja kjerkoli, ne glede na okoliščine), osebnostna (pravica posameznika) in javna (občestvena) ter institucionalna (avtonomnost verske skupnosti v vseh razsežnostih njenega delovanja: bogoslužnem, vzgojno-izobraževalnem, dobrodelnem).

Vera, zlasti katoliška, ni zgolj privatna zadeva, je nujno tudi javna in institucionalna. Če mislimo resno s svobodo vere, moramo nujno vključiti tudi institucionalni vidik te svobode. Za nas kristjane je to ključnega pomena, saj se naša vera izraža predvsem kolektivno in občestveno.

 

Govorimo torej o štirih vidikih svobode veroizpovedi: zasebnem, osebnem, javnem in institucionalnem. Pravica do svobode veroizpovedi še zdaleč ni v celoti zajeta, ko nam je omogočena osebna, intimna pravica, ki jo izvršujemo za štirimi stenami svoje hiše. Večkrat danes slišimo: »Jaz sem zase veren, za drugo pa me ne briga!« Narobe. Vera, zlasti katoliška, ni zgolj privatna zadeva, je nujno tudi javna in institucionalna. Če mislimo resno s svobodo vere, moramo nujno vključiti tudi institucionalni vidik te svobode. Za nas kristjane je to ključnega pomena, saj se naša vera izraža predvsem kolektivno in občestveno. Institucionalno svobodo je treba definirati in umestiti na vseh področjih delovanja posamezne institucije. To pomeni, da imajo skupnosti in cerkve pravice, da izvajajo dejanja, ki so ključna za opravljanje osnovnih dejavnosti verskih skupnosti, vključno s pravico do izvajanja socialnih, kulturnih, izobraževalnih, dobrodelnih ter ostalih dejavnost.

Načelo ločenosti torej v nobenem primeru ni sporno, je pa žal velikokrat razlog zavajanja, zamegljevanja situacije in iskanja grešnega kozla. Kljub ločitvi se Cerkev in njeni predstavniki lahko in celo morajo oglašati. S tem ni nič narobe. Če smo ločeni, to še ne pomeni, da smo nasprotniki, sovražniki, ampak nasprotno, povezani na vzajemnem delovanja za splošne pobude in koristi vseh državljanov in državljank.
Slednje je v čestitki novemu predsedniku vlade zaželel tudi predsednik slovenske škofovske konference, škof Saje, in izrazil upanje v skupno tvorno sodelovanje.
V želji, da se dobronamerne pobude predsednika slovenske škofovske konference uresničijo, moramo tudi slovenski kristjani opraviti svojo nalogo in se aktivno zavzemati za uveljavljenje naših ustavnih pravic. Predvsem pa se oglasiti in protestirati, ko in če nam bodo te pravice kršene. Upamo, da seveda ne bo tako, pa čeprav popotnica ni najbolj optimistična.