Aleš Šteger: Branje odpira prostor vmesnosti, kjer ne knjiga ne bralec nista strogo določujoča.

Via positiva | 05.05.2022, 18:00 Nataša Ličen

Umetnost gradi na mnogoterosti. Odpira. S tem nudi ogledalo, v katerem se skozi tekste, če govorimo o umetnosti v literaturi, v spremenjenih časovnih obdobjih, zagledamo v neki novi luči. To, kar ob branju vidimo, je lahko šokantno in na nek način lahko tudi boli.

Knjiga kot vrednota se zdi trdno zasidrana, če pa gledamo kupne in bralne navade Slovenk in Slovencev vidimo, da pismenost zelo nazaduje. Vse bolj smo omejeni v rabi lastnega jezika.

To so povzete misli našega sogovornika v oddaji Via positiva, Aleša Štegra, pesnika, pisatelja, urednika, prevajalca, kritika, prejemnika številnih slovenskih in mednarodnih nagrad, člana uglednih institucij in nazivov v tujini, pobudnika pesniških in pisateljskih dogodkov, poliglota in še in še.

Prejemnik 18. Pretnerjeve nagrade in častnega naslova »ambasador slovenske književnosti in jezika«

To je posebna nagrada. Razveselila me je in na nek način tudi malo presenetila. Sem nekdo, ki skuša ustvarjati prostor ustvarjalne svobode, srečevanja različnih poetik in pogledov, predvsem pa živi utrip zunaj, med ljudmi. To je nagrada, ki odpira prostor.

Smo nedvomno v prelomnem času. To novo, kar bo nastalo, si bo treba na vseh nivojih izboriti.

Nič ne bo poklonjeno. Nič ni samoumevno, tudi civilizacijske vrednote ne bodo same po sebi živele naprej ali celo, da bi se še bolj izrazile. V tem smislu vidim prav posebno funkcijo ravno v umetnosti, ker je po definiciji to prostor, kjer se najbolj neposredno krešejo nasprotja, da bi vseeno prišla do orisa možnosti. Sliši se morda zelo abstraktno, toda gre za zelo konkretne in vsakodnevne stvari.

Naša družba je izredno polarizirana, ne zgolj v političnem smislu, ampak tudi v različnih drugih aspektih

Bojim se, da bomo brez, ravno vloge umetnosti in znotraj tega tudi jezika, kreativnega naboja v jeziku, izjemno težko našli minimalne skupne imenovalce, da tkivo družbe ne poči popolnoma. Pokazatelji v času pandemije so bili zelo očitni, recimo porast zanimanja za knjige, želja, na nek način potreba, da se na novo orientiramo, se preizprašujemo. Vse to vidim kot protiutež nekemu izjemnemu psihološkemu pritisku, ki smo mu bili in smo mu še vedno izpostavljeni.

         Beseda te najde.
         Se igra s tabo.
         Te kotali v vetru.

         Ji daš svojo težo.
         Ji daš svojo mero.
        Objame, ne vzame.

        (Aleš Šteger)

Ena kataklizma se zamenjuje z drugo, po epidemiji vojna v soseščini. Večinoma nimamo obrambnega mehanizma pred izjemno agresivnimi narativi, ki so narativi kapitala, ideologije, raznoraznih interesnih sfer. Glede na to, da se ljudje bistveno manj družimo, kot smo se, nam manjka tudi ta povsem človeški kolektiv, ki si ga dobil v neposredni interakciji. Vprašanje seveda je, kam se bodo razvijali prihajajoči rodovi, ki odraščajo od malega na način, da otroci ne igrajo več žoge, ampak sedijo na igrišču in vsak gleda svoj ekran.

Največji izziv pri založništvu je vsebina, s katero nagovoriti ljudi in v njih spodbuditi koristne oblike razmišljanja.

To so realnosti, s katerimi se moramo spoprijeti. In, kot rečeno, ravno vloga, osvobajajoče hkrati pa tudi zavezujoče izkušnje umetnosti, je tista, ki vedno znova nudi neko alternativo in ki je toliko bolj nujna in potrebna v današnjem času.

Ne drznem si še-več povzemanja misli Aleša Štegra. Treba mu je prisluhniti. Njegova pripoved oživlja, moja, v povzetku zapisana, lahko le odvzame živost.
Zato, vabljeni k poslušanju pogovora.