Slovenska krščanska samozavest

Komentar tedna | 27.05.2022, 14:30 dr. Janez Juhant

Najprej je treba načelno poudariti, da je družbeno-politično delovanje kristjanov sestavni del krščanskega oznanjevanja. Kakor so se levičarske »civilne organizacije« opredelile za »Svobodo«, smo tudi kristjani in ostale demokratične civilne družbene organizacije upravičeni in dolžni, da se odzivamo na družbene probleme.

Škofje in duhovniki sicer s tem tvegamo, da Cerkev lahko kdo razume kot podpornico določenih družbenih usmeritev, vendar načelno to sploh ni vprašljivo, saj se je Cerkev vso zgodovino – bolj ali manj uspešno – kritično opredeljevala do družbenih tokov in jih tako poglabljala ter jih prežemala s krščanskim pogledom na spoštovanje človekovega dostojanstva.

Poglabljala je judovsko postavno pikolovstvo, prekvasila grško pamet in rimske kulturno-pravne temelje s sočutjem, spoštovanjem osebe in dialoško držo. Krščanska misijonska zavest je povsod v družbah uveljavljala načela svobode in spoštovanja dostojanstva vsakega človeka, posebej zapostavljenega, odrinjenega in prizadetega npr. otrok in žensk.

Krščanstvo je bistveno sooblikovalo sodobno demokratično zavest, v razsvetljenstvu spodbudilo pravno-politične okvire ter prilično ali neprilično zagovarjalo človekovo dostojanstvo in svobodo človeka kot osebe, ustvarjene po božji podobi. Vnašalo je človeškost in svobodo v omejene in pogosto tudi zaprte, zatrte ali zasužnjene okvire življenja človeka in družbe v avtoritarnih in totalitarnih sistemih.

Kakšen nesmisel: poslanec "Svobode" se v hramu demokracije klanja diktatorju, ki je odgovoren za pomor milijon življenj in večina od njih se je kot Ehrlich borila ravno za to, da bomo Slovenci in drugi narodi živeli v svobodni državi, teh pa se ob obletnici povojnih pomorov ne spomni.

Krščanstvo je bilo, ne glede stranpoti kakih cerkvenih ljudi, vedno podpornik usmeritev in strank in organizacij, ki so zagovarjale svobodo, pravičnost, vzajemnost, sodelovanje in spoštovanje drugih. Organizacije, združbe in politične stranke, ki zagovarjajo totalitarne prvine ter načelno ali konkretno ne spoštujejo demokratičnih izročil, ne morejo računati na podporo vernikov.

Ehrlich se je z vso odločnostjo upiral totalitarnim metodam in okvirom, ki zatirajo človeka: nemško-nacionalističnemu nasilju na Koroškem, fašistični in nacistični okupaciji in revolucionarnemu komunizmu. Jasno mu je bilo, da ne zadostuje duhovno poglabljanje, kar ponavljajo tisti, ki bi radi še danes videli kristjane le v zakristiji ali kamrici srca pri molitvi.

Mladci so krščanstvo razumeli zgolj duhovno, usmerjeno v nebo, čeprav so se dejavno uprli revolucionarjem. Z enako odločnostjo je Ehrlich kritiziral krščanske socialiste in druge, ki so se prepustili nadvladi komunistov in v imenu revolucije pobijali rojake.

Stražarje je vzgajal z osebnim duhovnim asketskim zgledom, jih v stalnem duhovnem, človeškem in druženo angažiranem dialogu spodbujal k uveljavljanju demokratičnih načel in pravil ter k stalnemu oblikovanju strategij družbenega delovanja.

O tem se bo treba pogovarjati tudi danes v družinah, župnijskih občestvih in drugih civilnodružbenih organizacijah. Kljub temu, da šola ne vzgaja otrok v tem duhu, smo se kot kristjani dolžni pogovarjati in organizirati ter med nami širiti prostor krščanskega družbenega delovanja. Škof Rožman je bil med vojno, potem, ko je odšel od njega, žalosten, ker ni razumel župana Velikih Lašč, ki je škofa prosil, naj spodbudi samoobrambo pred komunističnim nasiljem.

Tudi kristjani se smemo in moramo postaviti na svoje noge, se boriti za svoje pravice in svoj prostor pod soncem v samostojni slovenski državi – ne bomo se prepustil, da smo zgolj transmisija oziroma socialistična zveza postkomunističnih struktur in trdnjav.

Vsak politik, ki ne bo zagovarjal teh načel, ne more računati na našo podporo. Vesel sem, da tudi gospodarstveniki kot npr. g. Boscarol spoznavajo, da se je treba ustrezno zavzeti in žrtvovati za demokratično Slovenijo, ne le za svoj ugled. Ehrlich in številni drugi so za to zastavil vse, celo svoje življenje.