Tudi ljudje bi radi živeli

Komentarji | 06.08.2025, 10:24 Erika Ašič

Pred kratkim so poslanci vladajoče koalicije sprejeli novelo Zakona o zaščiti živali, s katerim se po besedah vlade Slovenija postavlja »ob bok razvitim državam, ki tudi rejne živali obravnavajo kot čuteča bitja«. Obenem je pred nekaj dnevi predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič določila, da se 1. septembra začne zbiranje podpisov pod zahtevo za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Pri obeh zakonih gre za igranje na čustva.

Znano je priporočilo, da sprejemanje odločitev ni modro, ko je človek v izjemnem čustvenem stanju – pa naj bo to veliko veselje, evforija ali pa globoka žalost, depresija. V takem stanju težko presodimo vse možne posledice odločitev, še posebej dolgoročne. V ospredju so čustva in občutja, ki razumu zavzamejo skoraj ves prostor. Tak človek je lahka tarča zunanjih vplivov, manipulacije.

Telesna bolezen ali poškodba nam običajno vzameta tudi nekaj moči za opravke, ki smo jih navadno počeli. Prisiljeni smo neka dela opustiti, velikokrat celo sprejeti pomoč od drugih. Včasih je to izjemno težko. Še posebej za ljudi, ki so bili vedno navajeni skrbeti zase in za druge.

Ko človeka tare močna telesna bolečina, je še posebej dovzeten za nasvete, ki bi ga na hitro odrešili bolečine. Takrat bi kupil ali naredil karkoli, da le mine. Le spomnimo se uspeha prodaje raznih masažnih pripomočkov, takšnih in drugačnih prehrambnih dodatkov, ki »ozdravijo« sklepe ali v trenutku odvzamejo bolečine v križu, in pa pripravkov, ki nam v nekaj tednih omogočijo izjemno hujšanje in atletsko postavo. Toda v resnici nas je nekdo le dobro potegnil za nos in dobro zaslužil z našo bolečino. Načeloma takšne odločitve niso usodne, čeprav nas udarijo po denarnici.

Si predstavljate, da vam, ko ste res v stiski, prijatelj ponudi možnost, da vam pomaga pri samomoru? Ste kaj takega že doživeli? Kako bi se počutili? Točno to delajo trenutno vladajoči in predlagatelji Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Igrajo na struno čustev, stiske, bolečine. 

Hudi telesni bolečini in bolezni je navadno pridruženo tudi notranje občutenje, da smo nekomu odveč, da nismo več koristni. Včasih se nam življenje ne zdi več vredno življenja, morda celo ne vidimo več smisla. Takšna stiska je res velika. Morda smo v takem doživljanju kdaj celo pomislili, da bi kar zaključili svoje življenje. Morda smo to celo izrekli; da ne zmoremo več, da ne vidimo smisla, da se tako ali tako ne splača več. Težko rečemo, da je takrat naša presoja zares prisebna. Če je bil ob nas prijatelj – kaj nam je rekel? Ali nam je pritrdil, da imamo prav? Nam je rekel, da je res vse brez zveze in da je najbolje zaključiti življenje? Si predstavljate, da vam, ko ste res v stiski, prijatelj ponudi možnost, da vam pomaga pri samomoru? Ste kaj takega že doživeli? Kako bi se počutili? Točno to delajo trenutno vladajoči in predlagatelji Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Igrajo na struno čustev, stiske, bolečine. Manipulirajo s človekovo šibkostjo. Predlagajo nam, da ko se nam zdi, da je pretežko, stvar zaključimo. Koliko dobrote je v takem nasvetu? Koliko skrbi za nas? Je to res drža nekoga, ki nam želi dobro? Toda to ni hec. Takšne odločitve so dokončne in poti nazaj ni več.

S 1. septembrom se bo začelo zbiranje podpisov za referendum, da bi Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja zavrnili. Zakonu nasprotuje tudi večina strokovnjakov zdravstvene stroke. Pravzaprav jih vlada ni nič vprašala – ljudi, ki naj bi strokovno odločali o smrti drugih. Zelo tipično. Ta vlada prisluhne stroki samo takrat, kadar se ta z njo strinja, sicer jo ignorira ali napada. Mnogi zdravniki in medicinsko osebje povedo, da si ljudje v resnici ne želimo smrti, le prenehanja trpljenja. Tudi na smrt bolni se borijo za vsako uro življenja. O tem pripovedujejo osebe, ki spremljajo umirajoče. Toda ljudje, ki zagovarjajo in širijo življenje, so pod to vlado in njenimi mediji preslišani ali celo utišani.

Ali ne bi od vlade pričakovali, da se zavzema za močne in življenja željne državljane? Kakšna vlada je to, da rešuje živali, človeku v stisku pa ponuja smrt? Kakšna vlada bolnemu človeku namesto lajšanja bolečin in omogočanja ustreznega okolja svetuje, naj se ubije?

Medijska in vladna kampanja bo med zbiranjem podpisov in pred morebitnim referendumom usmerjena na čustva, zavita v plašč dobronamernosti in lajšanja težav. Našli bodo nekaj ekstremnih primerov, ob katerih se je res možno zamisliti, zamolčali pa bodo vse strokovno utemeljene pomisleke in nasprotovanja. Ustvarjal se bo čustveni pritisk na vse nas – z zlorabo bolnih, ostarelih in njihovih svojcev. Zanikali bodo bistveno stvar: da bi s potrditvijo zakona iz stekleničke ušel duh smrti; vedno več bo dovoljeno, nadzor bo vedno bolj ohlapen, zlorabe bodo zakonite.

Ali ne bi od vlade pričakovali, da se zavzema za močne in življenja željne državljane? Kakšna vlada je to, da rešuje živali, človeku v stisku pa ponuja smrt? Kakšna vlada bolnemu človeku namesto lajšanja bolečin in omogočanja ustreznega okolja svetuje, naj se ubije?

Ko se bolnemu olajša bolečina, ko ima sprejemajoče okolje, si ne želi več smrti. Ko ima človek v stiski ob sebi toplo dlan in trdno ramo prijatelja, vidi smisel in išče načine, kako bo šel naprej. In gre naprej. Iz stiske izide notranje močnejši, z več izkušnjami, z več ljubezni do sebe, s pozornostjo do preprostih stvari in spoznanjem, komu lahko zaupa in kdo ga podpira. Tega ne bi doživel, če bi bilo v stiski vsega konec.

Je težko, toda je vredno. Tudi vrtnica ima trnje, ne le cvet. Njena lepota je v tem, da jo vidimo celo. S trnjem in cvetjem. Ne pustimo, da nam kdorkoli jemlje življenje. Še posebej ne pod pretvezo, da nam želi pomagati. To ni nikakršna pomoč.

Pomislimo na to, ko bo treba odločati o zakonu. Bi si ob sebi želeli nekoga, ki vas spodbuja, ali nekoga, ki vam ponuja smrt? Bi vi bili raje oseba, ki pomaga in daje oporo, ali oseba, ki organizira umor in pogreb?