Ko človek ubere pot Kajna

Komentar tedna | 08.08.2025, 14:30 Milan Knep

Zakaj vojna, se je leta 1931 spraševal Albert Einstein. Tako kot Freud je poskušal ugotoviti, ali obstaja način, kako rešiti človeštvo pred grožnjo nove svetovne vojne. Odgovora seveda nista našla. Freud je umrl tri tedne po nemški invaziji na Poljsko, 1. 9. 1939, Einstein pa leta 1955, tri mesece pred deseto obletnico napada Američanov z atomsko bombo na Hirošimo in Nagasaki, 6. in 9. avgusta 1945.

Prva bomba, imenovana »Deček«, in druga, imenovana »Debeluh«, sta na dan napada pomorili okoli 129.000 ljudi, v naslednjih nekaj mesecih jih je za posledicami sevanja umrlo še 96.000, skupaj 226.000. Einstein je 2. avgusta 1939 naredil nekaj, kar je pozneje obžaloval. Ameriškega predsednika Franklina Roosevelt je obvestil, da je nemškim fizikom v berlinskem laboratoriju že leta 1938 uspelo razcepiti atom urana, kar sprošča veliko energije, ki bi jo lahko uporabili za izdelavo ekstremno močne bombe oziroma orožja, kakršnega si dotlej ni bilo mogoče niti predstavljati. S tem pismom je Einstein spodbudil Roosevelta, da je omogočil začetek jedrskega programa, imenovanega Manhattan, ki ga je zaupal Juliusu Robertu Oppenheimerju (1904–1967).

Tik pred smrtjo je Einstein skupaj z matematikom in filozofom Bertrandom Russllom (1872–1970) napisal manifest, ki ga je podpisalo veliko uglednih znanstvenikov. V njem je zapisal: »Ne vem, s čim se bodo vojskovali v tretji svetovni vojni, vem pa, da se bodo v četrti s palicami in kamni.« Posebej pomenljivo je Einsteinovo opravičilo: »Moje sodelovanje pri izdelavi atomske bombe je bilo sestavljeno iz enega samega dejanja: podpisal sem pismo predsedniku Rooseveltu. To pismo je poudarilo potrebo po obsežnih poskusih, s katerimi bi preučili možnost izdelave atomske bombe. Dobro sem se zavedal strašne nevarnosti za vse človeštvo, če bi poskusi uspeli. Toda verjetnost, da bi Nemci prav tako lahko delali na tem in da imajo dobre možnosti za uspeh, me je spodbudila k temu koraku. Nisem videl drugega izhoda, čeprav sem bil vedno prepričan pacifist.«

Sredi druge svetovne vojne je bilo že jasno, da je izdelava in uporaba atomske bombe neizbežna. Šlo je samo za vprašanje, kdo bo hitrejši: ali Nemci ali Američani. Ne ena ne druga stran se ni ozirala na Jezusovo opozorilo, zapisano v Matejevem evangeliju: »Pohujšanje sicer mora priti, toda gorje človeku, po katerem pride pohujšanje« (Mt 18,7). Pohujšanje je torej prišlo po Američanih. Ne bom se spuščal v moralno sodbo Einsteina in ameriškega jedrskega programa. Je pa jasno nekaj: to, kar se je zgodilo z atomskim napadom na Japonsko avgusta 1945, je zlo samo na sebi, humanitarna katastrofa brez primere.

Zakaj je zmožen človek svobodno izbrati zlo namesto dobrote, je v temelju nerazložljivo, kot so iracionalni razlogi gnali Kajna, da je ubil brata Abela.

Toda še bolj kot razpredanje o krivdi vpletenih v projekt atomske bombe je zagonetno vprašanje, zakaj se nekaj tako strašnega sploh lahko zgodi. Freud je, denimo, menil, da je psihološki impulz za uničenje univerzalen v živalskem svetu. Z njim se ne strinja Richard Overy, britanski zgodovinar, član Britanske akademije in Kraljeve družbe, avtor več kot dvajsetih knjig o drugi svetovni vojni in diktatorjih 20. stoletja. Overy zavrača Freudov pesimističen pogled na človeka, ki naj bi se od živali glede osnovnih vzgibov ne razlikoval. Po njegovem mnenju ljudje nimamo destruktivnega nagona, kot je mislil Freud, ampak naj bi človeka temeljno določal gon za samozaščito.

To naj bi bil razlog, zakaj človek druge prepoznava kot sovražnike. Overy sodi, da zmožnost izvajanja kolektivnega nasilja nad drugimi ljudmi sega daleč v človeško preteklost, morda 200 ali 300 tisoč let nazaj. Na vprašanje novinarja, ali bi razumevanje vzrokov za vojne ustavilo oborožene konflikte, Overy odgovarja, da so ljudje od nekdaj preučevali vojne v upanju, da bodo našli način, kako jih ustaviti. A glede pričakovanja, ali bomo našli način za preprečevanje vojn, ostaja pesimist, kajti preučevanje zgodovine ne kaže, da bi lahko imeli prihodnost brez vojn. Prej nasprotno, vojska je namreč imela od nekdaj velik ugled, to velja vsaj za zadnjih pet tisoč let. Generali so bili v vseh državah najpomembnejše osebnosti skupnosti. Vojaška kultura je še vedno zelo živa, kar potrjujejo sodobne otroške igrače in video igrice.

Antropologinja Svetlana Slapšak odklanja vse miselne koncepte, ki pravijo, da sta dobrota in zlo človekovi naravi imanentna. Zanjo je človekova temeljna danost sposobnost za odgovornost. Zato smo, tako meni, odgovorni tako za dobro kot za zlo.

Sam vse te razlage puščam ob strani in se vračam k Svetemu pismu, ki pravi, da je človek ustvarjen po Božji podobi. Temeljna razsežnost bogopodobnosti pa je svoboda. Zakaj je zmožen človek svobodno izbrati zlo namesto dobrote, je v temelju nerazložljivo, kot so iracionalni razlogi gnali Kajna, da je ubil brata Abela. Zato z raziskovanjem človeških vzgibov za vojskovanje ne pridemo daleč, kar potrjujejo vsi prej omenjeni misleci. Odločilno je nekaj drugega: človek mora sprejeti dejstvo, da živi v padlem svetu in da je njegova narava umsko, čustveno, telesno in duhovno okrnjena. Rešitev torej ni v raziskovanju vzrokov te okrnjenosti, pač pa v njenem sprejetju, ko ponižno kličemo: Pridi, Gospod Jezus, usmili se mene in vsega sveta. Od tu naprej, ko začne Gospodova milost delovati v nas, smo šele zmožni resnične dobrote in odgovornosti, če imamo dovolj podpore, lahko preprečimo tudi kak oborožen konflikt.