Razočarani nad politiko? Razočarani nad LDS, Zares, SMCerarja, PS...?

Komentarji | 22.04.2022, 14:42 Tadej Sadar

Pri nas je zaradi politike veliko ljudi razočaranih. Vse tiste bi rad povabil k razmisleku z vprašanjem zakaj so razočarani?! Po logiki razočarani volivci ne volijo več istih kandidatov oziroma strank. Liberalni demokrati, Zares, Pozitivna Slovenija, Stranka Mira Cerarja. Nekoč mogočne stranke novih obrazov, ki jih danes ni nikjer več. Mar ne prav zaradi razočaranja nad njimi?

Po ogledu včerajšnjega predvolilnega soočenja, si veliko misli želi uiti iz moje glave. Morda jih je preveč, morda v izrekanju ne vidim smisla, ali pa jim zgolj veliko razočaranje brani pot na svobodo. Pravzaprav je edino s čimer si lahko popravim slab okus, vnovičen ogled soočenja, ki smo ga na Radiu Ognjišče pripravili v sodelovanju z Domovino.

Ob volitvah me je vedno motil izraz »predvolilne obljube«, izraz, ki se ga drži misel, da gre za nekaj, česar ni mogoče uresničiti. Naš Kazenski zakonik pozna besedo preslepitev in tudi razlaga odgovornost za takšno dejanje, ki ga povezuje z goljufijo. Torej gre pri neuresničljivih obljubah za preslepitev in za kazensko odgovornost.

»Goljufija je eno najstarejših kaznivih dejanjih... v svojem bistvu pomeni okoriščanje z oškodovanjem ali zavajanjem koga v zmoto.« Tako v Pravosodnem biltenu piše pravnik Miha Šepec.

Ne zamerim politiku, ki želi biti všečen, zelo pa zamerim novinarju, ki mu to dopusti in se ne potrudi pokazati ali je za fasado tudi kakšno uporabno nadstropje.

Če je goljufija označena za eno najstarejših dejanj, pa je preslepitev eno od najbolj osnovnih orodij kandidatov ob volitvah. Ker »goljufija« zveni preveč grobo, smo tovrstno delovanje označili z besedama »predvolilne obljube«. Razlike skoraj ni, sliši se pa mnogo bolj sprejemljivo.

Če politik pred volitvami obljublja, da se bo zavzemal za ureditev razmer v zdravstvu, ko pa je v parlamentu za to ne naredi nič, lahko govorimo o sleparjenju, razen če ima za to razloge, toda nekdo bi ga na njegove obljube moral spomniti in ga držati za besedo. Edini, ki takšno raboto lahko predočijo, so mediji, ti pa, vemo, se v Sloveniji namesto s svojim osnovnim poslanstvom, to je verodostojnim poročanjem, večinoma ukvarjajo z aktivnim ustvarjanjem svoje resnice ali pa z aktivnim molkom.
Delo novinarjev brani institut svobode govora, kar je, seveda, temelj za kakovostno poročanje. Težava nastopi ob zlorabi tega instituta. Če novinarji nadzirajo politike in gospodarstvenike, kdo nadzira novinarje? Eden od letošnjih političnih kandidatov je zelo sočno izjavil, da pri nas pravica do svobode govora v resnici pomeni pravica do laži in s tem se žal moram strinjati. Žal tudi ne bom prvič zapisal, da je svoboda premo sorazmerna z odgovornostjo. Če bi se vsi, ki danes kričijo: »Svoboda,« tega zavedali in posledično ob svobodi prevzemali tudi odgovornost, bi bilo vpitja mnogo manj.
Mediji so imenovani tudi četrta veja oblasti. Glede na razmere v svetu in na njihov pomen in moč, ki jo lahko opazujemo v Rusiji, na primer, bi rekel, da so kar prva veja oblasti. Saj ste že slišali za besedno zvezo »medijski umor«? Pa ste že slišali, da bi kdo za takšno dejanje odgovarjal? Kaj lahko stori posameznik, če ga nek medij ali novinar vzame na piko? Že s preprostim manevrom, da je nekdo »domnevno« lagal, kradel, goljufal, ga lahko uničite in to povsem brez bojazni, da boste za to odgovarjali. Saj ste vendar zapisali »morda«, oziroma »domnevno«. Novinarji zelo redko odgovarjajo za tovrstne preslepitve; pa naj bo to zaradi zapisa ali še bolj zaradi molka, ko o kom drugem česa ne napišejo.

Pri nas pravica do svobode govora v resnici pomeni pravica do laži.

Prav tako tudi politiki ne odgovarjajo za svoje predvolilne obljube, tudi če so skregane z vsako logiko. Breme presoje pade zgolj na medije, ki bi morali že pred volitvami zastavljati neprijetna vprašanja, še posebej kandidatom, ki – recimo prijazno – sadijo rožice.

Mediji imajo tudi edini moč, da volivce spomnijo na obljube zaradi katerih so predstavnikom dali svoj glas in jih pokličejo na odgovornost. Če mediji to dolžno ravnanje opustijo, so sokrivi za predvolilne zdrahe, ki polnijo arene raznih soočenj, kjer je bolj pomembno, kako boš sogovornika ponižal, oziroma pač prišel do svojih pet minut pozornosti. Vsebinske razprave in vprašanja, o katerih bodo ti isti kandidati jutri odločali v parlamentu, vendar nikogar ne zanimajo. Morda jih tudi res ne, ni pa prav, da zaradi tega prevladuje prej opisan teater, ki nič ne pove o tem, ali bo stranka, ki ji bom namenil glas, poskrbela za to, da bodo jutri v državi gospodarski pogoji, zaradi katerih bom imel delo in pošteno plačo?

Ne zamerim politiku, ki želi biti všečen, zelo pa zamerim novinarju, ki mu to dopusti in se ne potrudi pokazati ali je za fasado tudi kakšno uporabno nadstropje.

Kdor zagotavlja, na primer, da pod njegovo vlado ne bo mask in cepljenja, zanika stroko. Kdor pravi, da je pri nas vlada v času korone ravnala napačno, ker je poslušala stroko, se postavlja nad stroko. Kdor trdi, da je pri ukrepih pretiravala, pa ne zna brati ali pa zavaja, namreč praktično ves svet je ravnal vsaj tako, če ne še bolj restriktivno in medij, ki pomaga širiti takšna zavajanja, ima slabe novinarje ali pa namerno goljufa.

Pri nas je zaradi politike veliko ljudi razočaranih. Vse tiste bi rad povabil k razmisleku z vprašanjem zakaj so razočarani?! Po logiki razočarani volivci ne volijo več istih kandidatov oziroma strank. Liberalni demokrati, Zares, Pozitivna Slovenija, Stranka Mira Cerarja. Nekoč mogočne stranke novih obrazov, ki jih danes ni nikjer več. Mar ne prav zaradi razočaranja nad njimi? Morda pa bi pri letošnji izbiri prekinili ta krog in se nehali odločati na podlagi všečnih idej, ki se kot milni mehurčki razpočijo ob prvem srečanju z realnostjo.

Saj poznate zlato pravilo v prepoznavanju spletni prevar: »Če je obljubljeno prelepo, da bi bilo res, potem ni!« Povsem enako velja za politične obljube.