Matjaž Merljak
Boštjan Smole
Rok Mihevc
V znamenju križa je moč za sprejete preizkušnje (foto: PixaBay)
V znamenju križa je moč za sprejete preizkušnje | (foto: PixaBay)

Bo tudi letos prazen grob?

13.04.2022, 13:09 Izidor Šček

Odraščal sem v varni časovni distanci od druge svetovne vojne, a starejši ljudje, ki so me obkrožali, so jo v večini doživeli. Duh vojne se je prepletal z mojim otroštvom, številne zgodbe so polnile srečanja, večkrat so starejši tudi previdno utišali svoj glas, se približali drug drugemu in na koncu mrkih obrazov zmajevali z glavami.

A moja otroška glava se z vojno ni pretirano obremenjevala. Imel sem starše ob sebi in da bi se lahko katera tistih vojnih zgodb ponovila, tega ni bilo v mojih načrtih, niti v sanjah. Orožje in vojska sta mi celo nekako prirastla k srcu, saj smo bili vaški otroci ob dveh vojašnicah v bližini in številnim vojaškim vajam, tako rekoč ob domači hiši, specialisti za vse vrste pehotnega orožja in tehnik bojevanja. Le koliko ur smo preživeli skupaj z vojaki! Ta vojska, ki je sicer več ali manj le leno iskala senco med grmovjem, mi nikakor ni delovala kot strah in trepet iz pripovedi starejših.

Neverjetno, ampak celó tovarištvo in prijateljstvo se čez noč spremeni v sovraštvo. Uspešno okolje za sprožitev takih preobratov so nepreverjene novice, domneve, laži, podtikanja, natolcevanja, skratka, začne se lahko že z dokaj nedolžnimi besedami ali pa pohlepom.

Končno sem tudi sam pristal v vojaški uniformi na takrat vročem Kosovu. Moji krščanski ideali o bratstvu in ljubezni so trčili z realnostjo. Ne samo, da so uradno kar naenkrat postali moji sovražniki ljudje preko meje, s katerimi nisem imel še nikoli nobenega stika, še hujše je bilo spoznanje, da nosimo ljudje v sebi nek sprožilec, ki ob sprožitvi vse obrne na glavo. Neverjetno, ampak celó tovarištvo in prijateljstvo se čez noč spremeni v sovraštvo. Uspešno okolje za sprožitev takih preobratov so nepreverjene novice, domneve, laži, podtikanja, natolcevanja, skratka, začne se lahko že z dokaj nedolžnimi besedami ali pa pohlepom. A ko besede postajajo glasnejše in ostrejše, sprožijo odziv, še več besed, še več laži in še več sovraštva. In ljudje smo zopet ujeti v že tisočkrat preizkušeno hudičevo zanko.

Na krilih ponosa in veselja nad lastno državo je šla mimo tudi vojna za Slovenijo. Spominjam se strahu, ki pa ga je vedno znova premagovalo upanje in jasen pogled v prihodnost, ki se nam je nasmihala. Zdelo se mi je, da v civiliziranem svetu ne more kar tako priti do vojne večjih razsežnosti, saj smo vendar ljudje, imamo kulturo, vero, smo izobraženi, razsodni, povezujejo nas trgovina in izmenjava dobrin in le komu bi bilo v interesu vse to uničiti?

Pozneje sem v okviru Pustne Sobotne iskrice nekajkrat obiskal Afriko. To pa je drugi svet, sem si mislil. V Etiopiji sem prvič videl begunsko taborišče s tisoči ljudi brez prihodnosti. Taborišče z revnimi barakami, v katerih so že desetletja živeli in umirali ljudje, ki jih je tja prignala vojna. Seveda, vojna med plemeni, vojna v kateri velja le tvoje poreklo in nič drugega. Pravzaprav nerazumljiva vojna, ampak daleč v Afriki za nas niti ne tako boleča. Tudi v Ugandi in v Burundiju je v bližnji preteklosti tekla kri v potokih. Tisti sprožilec v ljudeh se je sprožil in omračil um. Po pripovedih naših misijonarjev mi je bilo vedno bolj jasno, da tu življenje ne ne pomeni nič. Si le nič in nič boš dokler bodo drugi tako hoteli in potem te ne bo več. In to naj bi bilo življenje!

A ko danes spremljam poročila, sem globoko pretresen ob spoznanju, da bodo istega Gospoda iskali ob odprtem grobu tako Ukrajinci kot Rusi. Grobovi bodo tokrat polni, kje bo Gospod? Še eden od nesmislov vojne in omračenega človeškega uma.

Vedno znova sem zapuščal čudovito Afriko z grenkim priokusom prav zaradi tamkajšnjega odnosa do vrednosti življenja. In tudi, če se nisem mogel sprijazniti z dejstvom, da je vrednost življenja vendarle odvisna od lokacije bivanja, statusa in barve kože, je bila Afrika še vedno vendarle nekje daleč.

In potem pred petimi leti pride v moje življenje Ukrajina. Kaj naj sploh tam naredimo s Sobotno iskrico? To je vendar tako blizu nas, ni lakote, ni vojne... Napaka.

Kijev nas sprejme v vsej svoji lepoti. Široka, res široka cesta je vodila z letališča proti centru. Levo in desno so se v nebo vzpenjali nebotičniki, vse je bilo moderno, vse urejeno. Za razliko od toplih afriških pozdravov, so se tu uslužbenci držali veliko bolj strogo. Njihovo držo podkrepijo še stroge uniforme in včasih te kakšen pogled dobesedno zmrazi. A se podoba Ukrajine hitro spremeni, ko domačini spregovorijo o revščini in vojni. Vojna da je tukaj? Ja, daleč stran, vendar umirajo tudi ljudje iz tega mesta. Fotografije mladih fantov so pritrjene na zidovih po mestu, pod njimi pa napisi s svežimi datumi. V naše počutje se naseli nemir, to ni več Afrika, to ni več daleč proč od nas, to je vendar Evropa.

Zgodovina se žal ponavlja, zato lahko znova ponovimo še ne dolgo nazaj slišati zastarelo prošnjo: kuge, lakote in vojske reši nas, o Gospod.

In ko sem ob začetku letošnje vojne v Ukrajini podoživljal te trenutke, me je resnično pretreslo. Zoper sem videl zidove s fotografijami padlih fantov. Lahko bi bili moji otroci. Zopet so se prebudili spomini na otroštvo in mrke obraze ljudi, ki so preživeli vojno in spomnil sem se tudi dni, ki sem jih sam preživel v uniformi z orožjem v roki, ko nisem vedel zakaj bi moral sovražiti ljudi na drugi strani meje, ki jih sploh nisem poznal.

Spomnil sem se tudi svojega obiska pravoslavne cerkve v vojaški obleki. Nisem mogel drugače, kljub strogi prepovedi sem okoli božiča malce pokukal v svetišče, pokramljal z Jezusom, se za nekaj trenutkov počutil kot doma, in se obogaten vrnil k ostalim. Isti Bog, kljub drugačni cerkvi.

Le še nekaj dni nas loči od velike noči. Ne vem kako sem jo praznoval kot vojak, najbrž z običajnim nedeljskim pospravljanjem, a gotovo so bile moje misli pri vstalem Gospodu in pri domačih. A ko danes spremljam poročila, sem globoko pretresen ob spoznanju, da bodo istega Gospoda iskali ob odprtem grobu tako Ukrajinci kot Rusi. Grobovi bodo tokrat polni, kje bo Gospod? Še eden od nesmislov vojne in omračenega človeškega uma.

Zgodovina se žal ponavlja, zato lahko znova ponovimo še ne dolgo nazaj slišati zastarelo prošnjo: kuge, lakote in vojske reši nas, o Gospod.

Shod za otroke in družine (photo: Marjana Debevec) Shod za otroke in družine (photo: Marjana Debevec)

Družino bomo branili do konca

Kljub dežju se jev torek popoldne na shodu za zaščito družine pred državnim zborom zbralo skoraj 10.000 ljudi. V besedah upanja in hkrati odločenosti so sporočali, da ne bodo dopustili poseganja v ...

Družina (photo: pexels) Družina (photo: pexels)

"Mama je aspirin, ata pa apaurin"

Po dveh mesecih smo v oddaji Za življenje gostili specialnega pedagoga Marka Juhanta, ki pravi, da je čas, ki prihaja, zanj najlepši v letu. Ne samo zaradi pestrosti barv, tudi zato, ker stvari, ...