Jure Sešek
Boštjan Smole
Andrej Šinko
Ko se je preselil v varno okolje, težav še ni bilo konec. Ženski glasovi, nočne more, sanje ... (foto: Gadiel Lazcano / Unsplash)
Ko se je preselil v varno okolje, težav še ni bilo konec. Ženski glasovi, nočne more, sanje ... | (foto: Gadiel Lazcano / Unsplash)

Damijan Janžekovič: »Ko odpustiš, si daš možnost, da greš v življenju naprej!«

17.03.2022, 13:06 Mirjam Judež

Mlad in pogumen študent, ki je zapustil dom zaradi fizičnega in psihičnega trpinčenja s strani lastne matere, nam je svojo zgodbo zaupal lani jeseni, kmalu po izidu prve knjige Iz pekla do življenja – izgubljeno otroštvo. Ob strani so mu stali šolska socialna delavka, najboljši prijatelj in njegova družina, s pomočjo katerih se je postavil na lastne noge. Takrat se je začela pot ozdravljenja in odpuščanja. Pogovor z ranljivim in pogumnim mladeničem, ki je pred izdajo druge knjige, je vodila s. Meta Potočnik. V drugi knjigi, ki bo izšla v maju, opisuje svojo bitko z depresijo, ki jo je uspešno premagal. V pogovor smo povabili tudi strokovnjakinjo, izredno profesorico za zakonsko in družinsko terapijo na Teološki fakulteti dr. Katarino Kompan Erzar.

Odločili ste se za trilogijo svojega dosedanjega življenja. Prvi del je izšel lansko leto. Kaj je za vas pomenilo pisanje?

»Dalo mi je notranjo vrednost. Preko pisanja sem se lahko celostno izražal brez filtrov in strahu, kako se bo nekdo odzval. Zapisal sem tudi občutke, ki jih z drugimi nisem mogel deliti. Pisanje me je reševalo, da nisem obupal ali naredil kakšne večje neumnosti, si vzel življenje. Nisem si mislil, da lahko pisanje tako blagodejno vpliva name. To je bila do neke mere terapija zame.«

Vabljeni k poslušanju pogovora!

Kakšni so bili odzivi vaše mame?

»Najin odnos se je končal že približno 7, 8 let nazaj, ko je ven prišel TedX posnetek, kjer sem naglas predstavil našo družinsko problematiko. Ko so ljudje izvedeli, kaj vse smo doma prestajali, so mamo napadli in se soočili z njo na ulici. Že takrat je vse zanikala in živela v prepričanju, da se svet obrača proti njej, da je žrtev neke teorije zarote. Kasneje je razlagala, da smo se mi nad njo izživljali in ji uničili življenje, da je zaradi nas pila. Do danes ni priznala napak, ki jih je naredila kot mama, niti ne priznava, da so stvari, o katerih pričujem, resnične. Knjige verjetno ni prebrala.«

Katarina Kompan Erzar, kako v materah deluje to zanikanje?

»Take boleče zgodbe ne nastanejo z danes na jutri, ne nastanejo zato, ker se ena mama zbudi in si reče, da bo svojega otroka zlorabila in fizično uničila. Ta bolečina in slaba opremljenost za čustvovanje, empatijo, razumevanje, sprejemanje teh izzivov, ki jih prinese starševstvo, se nabira vsaj dve generaciji. Starševstvo je kraljevska pot do lastne notranjosti in če je ta ranjena, se človek začne z vsemi vzgibi, ki jih ima, boriti proti temu, da bi prišlo kaj do njega. Tudi na račun tega, da lastnega otroka zavrže, zavrne, napade kot vir lastne stiske. Če je zraven še odvisnost, ena organska šibkost, morda tudi mamino odraščanje v okolju, ki najbrž za tako občutljivega otroka, kot je ta gospa morala biti, ni bilo optimalno. Tako se ne dogradijo tisti osnovni mehanizmi, ki bi človeku omogočali varno čustvovanje. Problem nastane, ko človek to začne reševati sam. Ponavadi se take stvari rešuje z alkoholom, drogami in to še dodatno poškoduje možgane, samozavest, občutek zase. V tem nezavednem delu povzroča res velik prezir do sebe in ta prezir se, če ni milosti ali odločitve za zdravljenje, soočenje s tem, prenese na prvega, ki je šibkejši: to je otrok.«

Nisem si mislil, da lahko pisanje tako blagodejno vpliva name. To je bila moja terapija.

Damijan, o katerem delu svojega življenja ste pisali v prvi knjigi trilogije?

»Začne se z odraslo verzijo mene, ki začne pripovedovati o svojem življenju. Seže od mojih prvih spominov, prvo soočenje z nasiljem, ko je moja mama fizično napadla prababico, kasneje sem bil na vrsti jaz. Kronološko se pomikam do 1. letnika gimnazije. Opišem celotno otroštvo, kako sem se dnevno spopadal z nasiljem, tudi psihičnim, degradiranjem s strani mame, samopoškodovanjem, poskusi samomora, tudi spopadanjem z depresijo. Drugi del pa se nadaljuje od zaključka prve knjige v 2. letniku gimnazije. Pred mano so bili novi začetki in nove poti, breme in prtljaga pa vse večja.«

Za tem nasmehom se skriva še marsikatera rana ... Pred izidom je druga knjiga, v kateri Janžekovič opisuje, kako se je spopadal z depresijo.
Za tem nasmehom se skriva še marsikatera rana ... Pred izidom je druga knjiga, v kateri Janžekovič opisuje, kako se je spopadal z depresijo. © Rok Mihevc

Katarina, kako je mogoče, da so lahko mame tudi tako strupene?

»To je mogoče izključno zaradi nalaganja travmatičnih izkušenj, nereševanja in nedograjevanja iz generacije v generacijo. Možgani morajo biti res zelo spremenjeni, zelo travmirani, doživljanje zelo neozaveščeno. Vsi se zgražajo nad nasiljem, ljudje pa se sploh ne zavedajo, koliko sovražnosti ali robate drže do otrok obstaja pri nas. Ni ničelne tolerance do alkohola. Evropa se čudi, kako je možno, da je pri nas alkohol tako želena in promovirana oblika zasvojenosti. Žalosti me, da se v strokovnih krogih še vedno s takim afektivnim trdim tonom govori o tem, kako otroci izsiljujejo, so razvajeni, kaj vse je z njimi narobe, noben se pa ne vpraša, kateremu pojavu mi rečemo razvajenost? A kdo sploh te otroke razume? Kaj so otrokove potrebe? Starši, ki imajo nasilen odnos do otrok, bodo slišali tiste, ki govorijo, pišejo, da otroka ne smeš razvaditi, da te mora otrok ubogati, biti priden, da te ne sme motiti v tvojem življenju. Ta drža poveličevanja pridnih otrok, ki s svojim vedenjem, živostjo ne ogrožajo, ne motijo poteka življenja staršev, je pri nas izjemno razširjena, podpirana in sprejeta.«

Je to težava, da po ločitvah otroci pogosto ostanejo pri mami?

»Po ločitvah pogosto otroci ostanejo pri mami. To je popolnoma naravno in korektno. Pri ločitvah se puljenje za otroke dogaja predvsem zato, da so stroški preživnine manjši. Tisti oče, ki želi imeti stik s svojim otrokom, ga bo imel. Ta se ne bo pritoževal, obtoževal mame, kako grozna je, ampak bo preprosto za otroka poskrbel in ga imel pri sebi, ker ne gre za denar, nagajanje, razčiščevanje odraslih sporov, ampak gre res za ljubezen do otrok. Da pa se nam pri mamah in prepoznavanju, kdaj je ta odnos za otroka škodljiv ali neprimeren, ne ljubi s tem ukvarjati, je pa tudi dejstvo. Jaz sem prvo Damijanovo knjigo sodelavcem podarila za božič, ker sem želela, da bi začutili, kje je njihovo poslanstvo. Mi ne moremo čakati, da bo en brezosebni socialni, zdravstveni, medicinski ali psihiatrični sistem poskrbel za takega otroka. Če hočemo pomagati, je treba tvegati, vztrajati, ne čakati, da bo otrok sam povedal ali naredil nekaj, ampak preprosto reči: če jaz kot učiteljica, soseda, zdravnica, mimoidoči vidim, da nekaj ni uredu, smem poseči. Imamo institucije, ki smejo posegati v družino. Centri imajo možnost prisilnega zdravljenja, odvzema otrok. V tem primeru bi bil tak ukrep zelo upravičen.«

Dr. Kompan Erzar: 'Odpuščanje pomeni, da te nič ne more prisiliti, da bi čutil sovraštvo takrat, ko ga nočeš. Odnosi zdravijo in ti lahko ozdravljaš odnose.'
Dr. Kompan Erzar: 'Odpuščanje pomeni, da te nič ne more prisiliti, da bi čutil sovraštvo takrat, ko ga nočeš. Odnosi zdravijo in ti lahko ozdravljaš odnose.' © Rok Mihevc

Damijan, kako ste sploh zmogli oditi od doma?

»Takrat sem bil že polnoleten. Nek decembrski večer sem bil doma, utrujen, težek, naporen teden je bil in šel sem spat, mame ni bilo doma. Čez čas je prišla domov v vinjenem stanju in mi poskusila z lovskim nožem vzeti življenje. To je bil ključen dogodek, ki me je zaznamoval do te mere, da sem doživel živčni zlom, znašel sem se v stiski, kako naprej. Nisem se počutil več varno v okolju, v katerem sem odraščal. Na božično večerjo so mi starši najboljšega prijatelja dali ključe in mi rekli, da sem pri njih vedno dobrodošel, da je ena soba prosta, da je hrane dovolj, da stroški bistveno višji ne bodo, da pa bo to blagodejno zame in mi bo pomagalo, da se postavim na noge. Približno en mesec sem premišljeval, ali naj sprejmem ponudbo, potem pa sem spakiral kovčke in šel živeti k družini najboljšega prijatelja. Prositi za pomoč je bilo nekaj najtežjega, kar sem moral narediti v življenju, ker nikoli nisem bil vajen prejemati pomoči. Nisem bil vzgojen tako, da si pomoč sploh zaslužim.«

V drugi knjigi opisujete bitko z depresijo, ki se je pojavila v srednji šoli. Kako je biti srednješolec in prestajati depresivne epizode?

»Najhujša kombinacija je biti pubertetnik, težek, nemogoč, se upiraš, razvijaš, spreminjaš, okolica v tebi celo vidi sovražnika, nekoga, ki se noče podrediti socialnemu okolju in normam, poleg sprememb hormonov in telesa pa sem zraven prestajal še depresijo z velikimi nihanji svojega počutja. Ljudje niso znali ravnati z mano. Bil sem težek, naporen, dolgo časa sem imel vzdevek, da ubijam voljo v ljudeh. Težko mi je bilo, ker nisem vedel, kaj narediti. Na neki točki sem bil okolici odveč, nezaželen, označen za čudaka, ljudje so se zgražali nad mano, tisti, ki so me imeli radi, pa niso vedeli, kaj narediti z mano. Svetovalna delavka v šoli je odigrala izjemno vlogo, mi stala ob strani, me podpirala, ne glede na to, kako sem bil naporen. Moje prestajanje depresije je vplivalo tudi na moj kolektiv v službi, moje domače v Mostah (na babico, strica), na starše najboljšega prijatelja, vplivalo je tudi na prijatelja, ker ljudje niso imeli izkušenj na tem področju. Takrat se počutiš še posebej nemočnega in ne veš, kaj narediti, zato je situacija še toliko slabša.«

Katarina: Če hočemo pomagati, je treba tvegati, vztrajati, ne čakati, da bo otrok sam povedal ali naredil nekaj, ampak če jaz kot učiteljica, soseda, zdravnica, mimoidoči ... vidim, da nekaj ni uredu, smem poseči. 

Odločili ste se tudi za terapije brez antidepresivov. Kako vam je to pomagalo zlezti ven iz depresije?

»Že v 1. letniku gimnazije sem začel z zdravljenjem pri pedopsihiatrinji na pediatrični kliniki, kamor sva hodila skupaj z mamo, ker sem bil še mladoleten. Zadeva se zame ni dobro končala, ker je psihiatrinja vse, kar sem ji zaupal, prenesla naprej mami in sem imel doma zaradi tega še hujše stanje. V 2. letniku je prišla svetovalna delavka, do katere sem bil zaradi prejšnje slabe izkušnje sprva zelo aroganten in nesramen, sčasoma pa sem videl, da sva res samo midva, ni vmešavala mojih domačih, delala je izključno z mano. Na neki točki sem jo spustil bližje, se ji odprl in s skupnimi močmi sva iskala rešitve. Svetovala mi je terapevta iz njenih krogov, ki me ni silil k jemanju antidepresivov. Končno sem dobil prostor, kjer sem brez težav povedal vse, kar me muči in predeloval vse travme, bolečine iz otroštva. Po dolgem času sem se počutil, da sem lahko to, kar sem in da me nekdo razume. Ko dobiš toliko odgovorov na vprašanja, ki so se kopičila skozi celo življenje, je to nekaj, kar ti da moč za naprej.«

Dotaknimo se še postravmatske stresne motnje. Oditi iz nasilja je temelj, a ni dovolj za ozdravljenje. Šele ko ste se odselili v varno okolje, je vaše telo začelo sporočati, kaj vse je pretrpelo ...

»Največji problem je bil to, da smo vsi mislili, ko se bom preselil v varno in ljubeče okolje, da se bo vse rešilo in šlo življenje lepo naprej. Stvari so prišle za mano. V okolju, kjer bi se moral počutiti varnega in ljubečega, sem se čutil utesnjenega, v glavi so se začeli pojavljati ženski glasovi, ki so me poniževali, degradirali. Pomanjkanje spanja, nočne more, kjer sem podoživljal stvari iz otroštva, ko me je mama pretepala, mi poskušala vzeti življenje, vse to se je vračalo. Nekaj časa sem spal samo po dve, tri ure na noč, bil sem kronično utrujen, začel sem izgubljati voljo do življenja, nisem znal komunicirati z ljudmi, tudi z družino najboljšega prijatelja ne. Niso razumeli, jaz pa jim nisem znal povedati, kaj je narobe z mano, ker na trenutke sem se pri njih doma počutil slabše kot v domačem okolju, pa oni niso bili za to nič krivi. Kaj narediti, da se to neha? To je bilo zelo peklensko obdobje, ki se je sčasoma umirilo s konkretnim delom na sebi in s pomočjo psihoterapij.«

Vsi trije sodelujoči v oddaji Srečanja: dr. Katarina Kompan Erzar, Damijan Janžekovič, avtor knjige in novinarka s. Meta Potočnik
Vsi trije sodelujoči v oddaji Srečanja: dr. Katarina Kompan Erzar, Damijan Janžekovič, avtor knjige in novinarka s. Meta Potočnik © Rok Mihevc

Katarina: »Zakaj se mama spravi na nemočnega otroka? Ker tam, kjer si varen, končno začne telo funkcionirati. Možgani so navajeni na nekaj drugega, zato je to za njih neskončno ogrožujoče. Ti si opremljen za izredne razmere, potem pa teh izrednih razmer ni. Saj se počutiš, kot da te bo raztreščilo, kot da sploh ne ostajaš, ne veš, kdo si, kako ti je ime, vse te ogroža, vse je premočno, čustveni odzivi pridejo na dan … Ko se sprosti ta stresni hormon in pritisk na možgane, ti začnejo funkcionirati v celoti. Šele potem vidiš, kaj vse ni bilo povezano, kaj vse je ostalo. Da pridejo nočne more, glasovi, dražljaji v zavest, je to dober znak močnih možganov, kar pomeni, da bodo začeli vzpostavljati povezave, s katerimi se bo dalo sprocesirati te dražljaje. To je dolg, zoprn proces, ki te prestraši in zbega. Ključno je, da imaš ob sebi nekoga, ki zna z besedami utrditi ta proces. Dokler možgani ne integrirajo in porabijo celotnega telesnega spomina za ustvariti en pomen, bodo proizvajali sanje in glasove, kar bo prisililo zavest, da res pride do tiste širine in razumevanja, ki je zdravo, funkcionalno in omogoča videti stvari v širši luči. Kadar ne vemo, zakaj gre, nam čustva povzročajo neskončno stisko. Pri nas manjka razumevanje, da travma ni duševna bolezen, ampak je oblika pritiska na naš organski sistem. Travma prepreči, da bi se ta sistem razvil in tega ne moreš samo ustavljati in blažiti, kar naredi en antidepresiv. Travme z antidepresivi ne pozdraviš. Travmirane možgane je treba na novo prestrukturirati, kar se dela z besedami, v odnosu. Psihoterapija ni tolaženje, ampak ustvarjanje prostora, kjer v odnosu, ki omogoča široko čustvovanje, lahko najdeš pravo besedo za pravo stvar.«

Vsega, kar se vam je zgodilo, ne boste nikoli povsem razumeli. Boste zmogli odpustiti mami? Kaj je za vas odpuščanje na vaši življenjski poti?

»Odpuščanje je temelj naše katoliške vere. Tudi Jezus, ko je bil na križu, je zaklical Očetu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Velikokrat v življenju sem od različnih ljudi slišal, da se moramo naučiti odpuščati, čeprav je bilo meni to popolnoma nesprejemljivo. V sebi držiš jezo in zamerljivost, češ, ne zaslužijo si mojega odpuščanja. Čez čas sem ugotovil, da oni ne rabijo mojega odpuščanja. Moji mami je vseeno. Ko sem se zavedal, da ta jeza, bes, sovraštvo, ki ga imam v sebi, niti malo ne vpliva na mamo in je niti malo ne gane, ker ji je popolnoma vseeno, sem prišel do ugotovitve, da odpuščanje ni potrebno zaradi drugih, ampak zaradi sebe. S tem, ko odpustiš, razbremeniš sebe in si daš možnost, da greš v življenju naprej, da se ne oklepaš starih navad in vzorcev, ko se konstantno vračaš v tiste čase bolečine in trpljenja. Videl sem, kako odpuščanje blagodejno vpliva na moje počutje, kako jaz potem drugače diham, doživljam te osebe, ki jim odpustim. S tem najbolj pomagam sebi.«

Vsi smo mislili, ko se bom preselil v varno in ljubeče okolje, da se bo vse rešilo. Stvari so prišle za mano. V novem okolju sem se čutil utesnjenega, v glavi so se začeli pojavljati ženski glasovi, ki so me poniževali, degradirali. Pomanjkanje spanja, nočne more, kjer sem podoživljal stvari iz otroštva, ko me je mama pretepala, mi poskušala vzeti življenje, vse to se je vračalo. Nekaj časa sem spal samo po dve, tri ure na noč, bil sem kronično utrujen, začel sem izgubljati voljo do življenja, nisem znal komunicirati z ljudmi. 

P. Primož Jakop vam je stal ob strani, vas spodbujal v ključnih trenutkih. Ali po vsem prestanem trpljenju še verujete?

»Tekom odraščanja sem imel veliko trenutkov, ko sem dvomil. Primož je prišel ravno v najbolj ključnem trenutku. Hodil sem v cerkev sv. Družine v Mostah. Ravno sem napredoval v 8. razred in začele so priprave za birmo, ki sem jih nameraval opustiti. Vodil jih je p. Primož Jakop in zares dobro nam je približal vero, da smo jo razumeli in čutili. Primož je ostal v mojem življenju, mi pomagal na moji poti. Veliko slabega in grdega sem mu povedal, kaj čutim in mislim o »našem« Bogu, ker nisem mogel razumeti, da sem priden v šoli, dober, pošten, a moram toliko trpeti. Primož je bil v teh pogovorih zelo človeški. Razumel je mojo jezo in bolečino, nikoli me ni obsojal ali kritiziral, ko sem jaz kritiziral našega Boga, mi je pa vedno znal predstaviti zadevo, da Bog ni čarovnik, ki bi zamahnil s čarobno palčko in rešil svet, ampak je treba imeti vero, upanje. Šele kasneje sem se zavedal, da se je v vsakem kritičnem obdobju zame zgodilo nekaj dobrega. Ali je v življenje vstopila neka oseba, ki mi je pomagala, ali so se neke okoliščine razpletle. Ko enkrat spoznaš, da te Nekdo čuva, posluša, le da se to izraža na nek drugačen način, lažje veruješ z odprtim srcem.«

Katarina: Na odnose se ne moreš vnaprej pripraviti, lahko se pa pripraviš na negotovost, doživljanje strahov. Lahko se pripraviš čutiti, sprejemati in sproti graditi odnose iz trenutka v trenutek, v smer, ki bo vedno bolj varna. To je proces, ki traja vsaj dve leti, da prijateljski odnos preraste v odnos navezanosti, v tisti odnos, kjer boš takrat, ko boš v stiski, upal prositi za pomoč.

V knjigi opisujete trenutek, ko ste stali na križišču, ko po maturi niste bili sprejeti na želeno fakulteto. Kaj vam je dalo moč, da niste padli nazaj?

»Največjo moč mi je dalo ravno to, da sem bil na samem dnu. Globlje nisem mogel več pasti. Imel sem sicer študentsko službo, to je bilo pa vse, kar sem imel. Spopadal sem se z depresijo, izgubljal sem ljudi okrog sebe, moja družba se je krčila, v službi sem se kregal s kolektivom, nadrejenimi … Na tisti točki sem imel samo dve možnosti: da se sprijaznim, da bom celo življenje nesrečen, živel iz dneva v dan in si vzel življenje, ali pa bom začel znova. Za dva tedna sem šel v Piran k bratom minoritom v frančiškanski samostan in se v celoti prepustil sebi. Ugotovil sem, kdo sem, kaj si želim, kaj lahko naredim iz sebe. Pogovarjal sem se z Bogom, s sabo, z brati, po tistih dveh tednih sem se domov vrnil kot popolnoma drug človek z voljo, ambicijo, z začrtanimi cilji. Začel sem postavljati nove temelje svoje hiše. Čeprav sem se vrnil domov kot Damijan, sem znotraj sebe čutil, da sem popolnoma drug človek.«

Zdaj živite, se preživljate sami. Se čutite dovolj ozdravljeni, da bi zaživeli en lep in iskren odnos z žensko?

»Zelo dolgo sem privlačil ranjene ženske, to mi je bilo udobno in domače. Na vsak način sem želel rešiti svojo mamo, potem sem želel rešiti tudi svoje bivše partnerice, s katerimi sem bil skupaj, kar ni bilo dobro zame. Ko sem svoje bivše partnerice uspel postaviti na noge, da so zadihale s polnimi pljuči, jaz nisem bil več dovolj dober za njih, ali pa nisem mogel ozdraviti njihovih ran in začel toniti skupaj z njimi … Ko so se odnosi končali, je okrevanje trajalo dolgo. Vprašanje, če sem danes pripravljen, se mi zdi, da sem pripravljen veliko bolj kot leta nazaj. V tem času sem ogromno delal na sebi, vem, da imam dobre lastnosti zdravega in funkcionalnega partnerja. Imam pa še vedno občutek, da v celoti nisem pripravljen, da so v meni še vedno prisotni določeni strahovi, ki me ovirajo pri tem, da bi se celostno prepustil nekemu odnosu ljubezni. Dokler imam v sebi te strahove, se mi zdi veliko bolj pametno, da sem sam s seboj, kot da po nepotrebnem ranim neko nedolžno osebo, ki si tega ne zasluži.«

Šele kasneje sem se zavedal, da se je v vsakem kritičnem obdobju zame zgodilo nekaj dobrega. Ali je v življenje vstopila neka oseba, ki mi je pomagala, ali so se neke okoliščine razpletle. Ko enkrat spoznaš, da te Nekdo čuva, posluša, le da se to izraža na nek drugačen način, lažje veruješ z odprtim srcem.

Katarina, kaj se mora zgoditi v odnosu osebi, da ne prenašamo naprej teh slabih izkušenj iz otroštva v nove odnose, ki so vendarle nova priložnost v našem življenju?

»Odnosi niso nekaj, na kar se lahko pripraviš. Ko zlezeš iz tistega neozaveščenega, se znotraj odnosa popravi in dogradi tisto, kar je treba. Odnos je proces, ko dva posameznika, ki prihajata iz nevarnih okoliščin, lahko med sabo oblikujeta varen odnos. Jasno pa je, da se mogoče gradnje odnosa lotita na malo bolj previden način. Ni treba čakati, da si najprej »perfekten«, šele potem se spustiš v odnos. Če je v odnosu ena osnovna zvestoba in zaveza, če je zunanji okvir postavljen, se sproti v malih stvareh, v mikroregulaciji dogradi in popravi še tisto, kar prej ni bilo popravljeno. Odpustiti mami pomeni pokopati jo, čeprav je še živa, to bolečino začutiti, izjokati in naenkrat ne bo več imela moči, da bi prebujala sovraštvo. Odpuščanje pomeni, da te nič ne more prisiliti, da bi čutil sovraštvo takrat, ko ga nočeš. Odnosi zdravijo in ti lahko ozdravljaš odnose. Ena pot naprej je v iskrenosti, odprtosti, prijateljstvu, v gradnji prijateljstva, v pogovoru, v tem sprotnem raziskovanju in grajenju sebe. Tudi če bi bilo vse idealno, je ta strah upravičen, je privilegij in boš zaradi njega zavaroval odnose. To je dober znak, da bo odnos rasel naprej. Na odnose se ne moreš vnaprej pripraviti, lahko se pa pripraviš na negotovost, doživljanje strahov. Lahko se pripraviš čutiti, sprejemati in sproti graditi odnose iz trenutka v trenutek, v smer, ki bo vedno bolj varna. To je proces, ki traja vsaj dve leti, da prijateljski odnos preraste v odnos navezanosti, v tisti odnos, kjer boš takrat, ko boš v stiski, upal prositi za pomoč.«

Naslovnica druge knjige Bitka z depresijo
Naslovnica druge knjige Bitka z depresijo © Osebni arhiv Damijana Janžekoviča
Knjiga Bitka z depresijo bo izšla to pomlad. Kaj ste želeli z njo sporočiti otrokom, mladim, staršem?

»Želel sem razkriti vse tegobe in trpljenja, ki jih depresija povzroči. Kaj je tisto, kar ljudje, ki smo jo prestali, občutimo, kako se z njo soočamo, zakaj se na trenutke odzivamo tako, kot se. Želim, da bi ob branju lažje znali razumeti in sprejeti osebo, ki se bori s tako zahrbtno boleznijo v upanju, da bo tudi znotraj naše družbe depresija veliko lažje sprejeta. Da bodo ljudje, ki se nikoli niso srečali z depresijo, lahko nudili boljšo oporo tistim, ki se borijo s to boleznijo.«

Vabljeni k poslušanju pogovora!

Pogovor ob izidu prve knjige.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Srečanja
Lenart Rihar (photo: ARO) Lenart Rihar (photo: ARO)

Med vzroki in posledicami

Slovenija je v torek prvič obeleževala nacionalni dan spomina na vse žrtve komunizma. Tu in tam se je tudi na demokratični strani privzdignila obrv, češ kaj nam je pa tega treba. Negoduje celo ...

Dr. Aleš Maver (photo: STA) Dr. Aleš Maver (photo: STA)

Slovenija dobiva koalicijo narodnega zastoja

Robert Golob in Gibanje Svoboda nista dolgoročen projekt. Da ne bi bila zavržena, kot že kopica novih obrazov in strank pred njima, bi morala dejansko sama voditi vlado. To se ne bo zgodilo, je ...