primarij Janez Zajec | (foto: ARO)
Bolnika sem vedno postavljal na prvo mesto
Naš gost Blaž Lesnik
Letošnji prejemnik najvišjega priznanja Katoliške Cerkve v Sloveniji primarij Janez Zajec je v oddaji Naš gost spregovoril o svojem življenju, delu specialista fizikalne medicine in rehabilitacije in predvsem prizadevanjih za zagotavljanje duhovne oskrbe hospitaliziranim bolnikom. V vlogi sekretarja na ministrstvu za zdravje je utiral pot bolnišnični pastorali. »Ko sem prvega januarja leta 2000 odšel z ministrstva, je od sedemindvajsetih bolnišnic kar triindvajset imelo kapelo.« Kljub temu pa, kot je povedal v pogovoru, na tako visoko priznanje kot je odličje sv. Cirila in Metoda v življenju nikoli niti pomislil, saj je vedno deloval »izključno kot kristjan in po svoji vesti.«
Janez Zajec se je rodil v katoliški družini 28. januarja 1942 v Ljubljani. Oče je bil državni uradnik, mati pa učiteljica. »Očeta smo izgubili, ko sem bil star tri leta. Osvoboditelji so ga umorili. Glede na to, da smo imeli stanovanje blizu sv. Jožefa v Ljubljani, so nas najprej vrgli iz stanovanja. Šli smo k staremu očetu in stari mami. Pravzaprav sta me onadva in moja mama vzgajala vse življenje. Vera je bila vedno na prvem mestu.« Še preden je začel hoditi v šolo, se je vključil k ministrantom pri frančiškanih na Tromostovju. Z ministriranjem je nadaljeval tudi v času študija medicine.
Od kod medicina?
»Kot otrok sem imel astmo in velikokrat sem se srečeval z zdravniki. Hodili so k nam domov, dobival sem injekcije. Že takrat se mi je poklic zdravnika vtisnil v srce.« Zaradi slabih gmotnih razmer – mama ni smela opravljati svojega učiteljskega poklica – je že kot gimnazijec in pozneje kot študent pred poukom strankam dostavljal mleko. »Zjutraj ob petih smo morali biti v mlekarni, na tricikel smo naložili določeno število steklenic. Ko si v svojem okolišu prišel pred stanovanjsko hišo ali blok, si prazno steklenico, ki je čakala pred vrati, zamenjal s polno. To sem delal do drugega letnika študija medicine.« Potem ko je razvozil mleko, je šel ministrirat k frančiškanom ob pol sedmi maši, nato se je odpravil na predavanja. »Fiziko smo imeli ob pol osmih, niti enkrat nisem zamudil predavanja.«
Spomini na prvo sveto mašo v UKC Ljubljana
Avgusta leta 1966 je študij medicine uspešno zaključil. Zaposlil se je v Bolnišnici za predšolsko invalidno mladino v Stari Gori pri Gorici. Leta 1981 ga je svet zavoda UKC izvolil na mesto predstojnika tedanje Službe za medicinsko rehabilitacijo. V času demokratičnih sprememb je bil leta 1991 imenovan za namestnika generalnega direktorja UKC. Za božič istega leta tedanji nadškof dr. Alojzij Šuštar prvič daroval sveto mašo v eni od predavalnic UKC Ljubljana. »Poleg vodstva, naju dveh z dr. Rodetom, je bilo polno svojcev, polno bolnikov, polno osebja, vključno z zdravniki in celo nekaterimi predstojniki. Vzdušje je bilo fantastično, in to je bil tisti polet, ki mi je dal misel, da je treba to napraviti praktično povsod. Ker to nam ustava zagotavlja. Ustava bolniku zagotavlja opravljanje verske dejavnosti tudi v času, ko je bolan«, se je dogodka spominjal dr. Zajec.
Prvo romanje bolnikov v Lurd
Leta 1993 ga je minister zadolžil za koordinacijo med slovenskimi bolnišnicami. Osredotočil se je na iskanje primernih prostorov za bolnišnične kapele. Zakaj je duhovna v oskrba v bolnišnicah sploh potrebna? »Visoka strokovnost osebja je nujna, vendar ne zadošča; bolnik potrebuje veliko več, potrebuje človečnost in svoje dostojanstvo, potrebuje človeka, ki se bo ustavil ob njem, mu spoštljivo prisluhnil.« V oddaji je primarij Zajec obujal svoje spomine tudi na prvo vseslovensko romanje bolnikov in invalidov z vlakom v Lurd leta 1970, ki se ga je udeležila tudi svetniška kandidatka Cvetana Priol. »Na tem vlaku, ne boste verjeli, so bili bolniki, ki po petdeset let niso šli ven iz svoje bolniške sobe. Prišli so tako, kot bi šli k sosedu. Medicinske sestre so jim obleko, spodnje in zgornje perilo, prale kar na vlaku. Iz vlaka so visele ven hlače in podobne stvari, tako da se je se med vožnjo sušilo.«
