Ukrajinski romarji na Trgu sv. Petra | (foto: Divisione Produzione Fotografica)
Papež: »Izbrišimo vojno iz zgodovine človeštva, preden bo vojna izbrisala človeštvo!«
Novice | Marjana Debevec s. Brigita Zelič
Papež je tudi današnjo opoldansko molitev posvetil miru v Ukrajini. Po njegovih besedah je treba zavrniti vojno, kraj smrti, kjer očetje in matere pokopljejo svoje otroke, kjer moški pobijajo svoje brate, ne da bi jih sploh videli, kjer se močni odločijo in umirajo revni. Prišel je čas, je prepričan sveti oče, da vojno odpravimo, da jo izbrišemo iz človeške zgodovine, preden je ona tista, ki človeka izbriše iz zgodovine.
Sveti oče je vojno, ki v Ukrajini traja zdaj že več kot mesec dni, označil kot kruto in nesmiselno, ki kot vsaka vojna pomeni poraz za vse. Zavračati je treba vojno, ki je kraj smrti, kjer očetje in matere pokopavajo svoje otroke, kjer moški ubijajo svoje brate, ne da bi jih sploh videli, kjer odločajo močni in umirajo revni. Opozoril je, da vojna ne uničuje le sedanjosti, temveč tudi prihodnost družbe, saj je od začetka napada na Ukrajino že polovico otrok pregnanih iz države. To pomeni uničevanje prihodnosti in povzročanje hudih travm najmlajšim in najbolj nedolžnim bitjem. Takšna je zverinskost vojne, barbarsko in svetoskrunsko dejanje!
Izrazil je svoje prepričanje, da vojna ne more biti nekaj neizogibnega in da se je ne smemo navaditi! »Namesto tega moramo današnje ogorčenje spremeniti v zavzetost za jutrišnji dan. Če bomo namreč iz tega izšli kot prej, bomo na neki način krivi vsi. Pred nevarnostjo samouničenja naj človeštvo razume, da je napočil čas, da odpravi vojno, da jo izbriše iz zgodovine človeštva, preden bo vojna izbrisala človeka iz zgodovine.« Vse politične voditelje je nato prosil, naj razmislijo o tem in se zavzamejo. Znova je pozval: Dovolj je, nehajte, odložite orožje, resno si prizadevajmo za mir in še naprej vztrajno molimo h Kraljici miru, ki smo ji posvetili človeštvo, zlasti Rusijo in Ukrajino.
V prvem delu opoldanskega nagovora pa je sveti oče približal pomen današnjega evangeljskega odlomka o izgubljenem sinu. Zastavil nam je vprašanje o našem odnosu do ljudi, ki se skesani vrnejo in opozoril na vrednost praznovanja, s katerim pokažemo našo bližino tistim, ki se kesajo. Tako lažje premagajo strah in obup ob lastnih napakah. Povprašal nas je, ali iščemo tiste, ki so daleč, ali želimo praznovati z njimi? Zagotovil je, da lahko z odprtim srcem, pristnim posluhom, prozornim nasmehom veliko dobrega naredimo za srečo ljudi.
