dr. Žiga Turk | (foto: Izidor Šček)
Zakaj je nižja obdavčitev plač pravična, a politično ne zelo modra poteza?
Spoznanje več | 09.02.2022, 12:57 Rok Mihevc
V oddaji Spoznanje več, predsodek manj je bil z nami dr. Žiga Turk. Tanjo Dominko je zanimalo, kako ocenjuje trenja v družbi na račun aktualne vlade, kako sindikalne pritiske za višje plače in kako je pred slovenskim kulturnim praznikom ocenil slovensko kulturo.
Kaj je novega v deželi po Alpami? Tri mesece pred volitvami čisto običajno vrenje in obtoževanje ...
Ne vem če je čisto običajno, mislim, da je skoraj neko zatišje. Skoraj zajemajo zalet za tiste odločilne mesece. Na ulicah je mir, resda je mraz, a zdi se, da je to predvsem v funkciji tega, da bi se ljudje zasitili s tem, če bi ta napetost trajala ves čas, da je bilo treba malo popustiti. In bi znalo biti zelo pestro, ker imam občutek, da bodo na te volitve pripeljali čisto vse, oz. bodo poskušali čisto z vsem, da bi spet prišli na oblasti tisti, ki se jim zdi, da nekako sodi oblast v njihove roke, da je edino normalno, da je tam in so tako z drobnimi presledki vajeni od leta 45 naprej.
Tudi močan sindikalni pritisk ni nič novega, grožnje s stavko so v zraku. Zdi se, da so stavkovna gibanja vselej močnejša, ko je na oblasti vlada, ki diši po desnici.
Seveda, čas pred volitvami je tisti čas, ko se marsikomu zdi, da lahko še marsikaj izsili, pridobi ugodnost. Mislim pa, da bi si bilo napačno razlagati, da se da na ta način tudi obtoževati vlado in kakšne glasove dobiti oz. jih na ta način kupiti. Ko so enkrat volitve, je marsikaj od tega pozabljenega, tisto, kar ostane, pa je občutek, ali je ta vlada dobro delala, je skrbela za ljudi, so se počutili varne, da nekomu ni bilo vseeno, kaj se dogaja in da mu ne gre samo zase, ampak za državo in skupnost. To se odrazi, poleg propagande in vseh mogočih obljub in vsega, kar bo po volitvah bistveno lepše, boljše, hitreje in močneje.
Zdravniški del naše družbe si je vendarle zaslužilo višje plače in prav je, da je vlada temu prisluhnila. Se je pa s tem sprožil domino efekt pri ostalih sindikatih ...
Enotni plačni sistem ima to slabo lastnost, da je vse med seboj povezano. In če nekomu nekaj uspe, se takoj začnejo podirati domine. Dejstvo je, da smo v epidemiji začutili, kako pomembno so zdravniki, kako težko nalogo ima tudi preostalo zdravniško osebje, tako, da je ta sprememba po eni strani razumljiva, po drugi strani pa se moramo zavedati, da s tem težav, ki jih imamo v slovenskem zdravstvu, ne bomo rešili. In ta težava je, da imamo monopolni javni oz. državni sektor, ki se potem kaže kot monopolist tudi, ko gre za pogajanja v plačah zaposlenih v tem sektorju.
Boj za višje plače po eni strani, po drugi strani pa veliko nasprotovanje za nižjo obdavčitev plač, ki bi pomenila višje neto plače. Narobe svet ali Slovenija po socialistično?
Tukaj je šla vlada v smiseln ukrep. Nižanje davčnih stopenj vsem. To je pravično, morda pa ni politično zelo modro, ker se bo to pri dohodnini poznali šele čez eno leto. Če pa eni skupini nekaj daš, pa drugi tudi, si pa to vsaka od teh skupin zelo, zelo zapomni, tudi v primeru, da je suma manjša in v primeru če vse skupine na koncu nekaj dobijo. Zato je med politiki dosti bolj priljubljeno takšno dajanje bonbončkov. Natančno določeni skupini, ki se zaveda, da je dobila nekaj več kot drugi.
Aktualni ukrepi so hvalevredni, ker so tudi z ekonomskega stališča smiselni. Sicer pa je z davki tako, da imate tri možnosti. Ena je, da vsi plačajo enak davek, npr. ko plačamo za liter dizla ali enako zavarovalnino. Potem imate davke, ki so enaki po stopnjah oz. so urejeni tako, da kdor več zasluži tudi več plača. Tiste države, ki imajo enotno davčno stopnjo plačajo enak odstotek od dohodkov vsi. Bogati in revni, v deležu je enako. Tretja možnost, ki jo imamo mi in ki se v principu ohranja, nekoliko se zmanjšuje progresija, pa je, ne da tisti, ki ima več, plača več, ampak, tisti, ki ima več, plača veliko več. Se pravi, da se davčne stopnje spreminjajo s ciljem, da bi mi na koncu imeli vsi enako, oz. razlike ne bi bile prevelike. Od razumevanja pravičnsoti v družbi je potem odvisno, katera od teh davčnih ureditev se nam zdi pravilna oz. pravična. A ta zadnja je pravična samo, če se nam zdi, da je pravična, da imajo na koncu vsi enako in tiste, ki zaslužijo več, kaznujemo tako, da poberemo viške. To pa ima to slabo posledico, da dela iz Slovenije državo, v kateri so intelektualna dela, dela z visoko dodano vrednostjo nekonkurenčna oz. draga. Ker pa imamo nizke davke pri majhnih plačah, smo seveda izredno davčno zanimivi za poklice z nizko dodano vrednostjo, kjer so plače majhne. Tudi to je razlog, da imamo »boom« v gradbeništvu, to so plače, ki so blizu minimalnih in so zelo malo obdavčene.
Postaviti na glavo se zdi, da je glavni cilj opozicije, da oblast, ki po njenem dela vse narobe, čimprej zapusti čelo. Premalo se govori o tem, kaj sledi. Pa če nekako sestavim na pamet. Luka Mesec minister za finance, Alenka Bratušek za gospodarstvo, Tanja Fajon za zdravje, Marjan Šarec za delo, Miha Kordiš za kulturo, Janja Sluga za obrambo, Marko Bandelli za zunanje zadeve ...
V vseh teh diskusijah skoraj nič ne slišimo o tem, kaj bi naredili drugače, kakšen bi bil ukrep. Tisto, kar si lahko mislimo je, da bi bila situacija bolj mirna zgolj zato, ker mediji ne bi dajali mikrofona temu nezadovoljstvu oz. tej bolečini, da nekdo ni na oblasti. Našteli bi lahko tudi kakšne cvetke iz prejšnje Cerarjeve ali Šarčeve vlade, npr. Karel Erjavec obrambni in zunanji minister ... vsakdo si zasluži osnovno spoštovanje, ker si upa spustiti v to, da bo minister, da bo dan na razpolago ljudem tudi za pluvanje in nesramnosti. A težava nastane v trenutku, ko mi nimamo političnega razreda, ki bi bil izkušen, ki bi imel dolgotrajno politično kariero in hkrati bil sposoben.
Del težave je naš izbor volilnega sistema, ki tudi pri novih strankah daje majhno predvidljivost, kam bo treba nekoga postaviti, da bo res izvoljen. Potem dobite razmeroma naključno sestavo parlamenta. Tukaj se mi zdi, da je ena velika pomankljivost v Sloveniji odsotnost tega profesionalnega političnega razreda.
