Dr. Kristijan Musek Lešnik: Pravimo, da imamo ničelno toleranco do nasilja, v praksi pa se žal dogaja ravno obratno.

Za življenje 31. 01. 2022, 14:07 Nataša Ličen

S šolo prihodnosti se naš sogovornik veliko ukvarja, je četrta učiteljska generacija, v pogovoru doda. Šola je eden najpomembnejših družbenih sistemov, ki kultivira, izobražuje otroke, jim prinaša znanje in hkrati na ta način ohranja vrednote in civilizacijo.

Po drugi strani pa, dr. Kristijan Musek Lešnik pojasnjuje, če zna šolsko okolje v mladih generacijah prebujati kritično razmišljanje in radovednost, s tem skrbi, da se svet vrti naprej, da ne ostaja le v enih tirnicah, ampak da otroci prehajajo naprej v življenje, raziskujejo ter odkrivajo nove stvari. To me je pri razmišljanju o šoli prihodnosti pritegnilo, doda. V oddaji "Za življenje" smo govorili o boljših alternativah in pristopih, kjer se bodo v šolskem okolju dobro počutili tako učenci kot učitelji. 

Pravice posameznika smo zaščitili do te mere, da pedagogi dostikrat ob primerih nasilja nimajo pravih orodij, ne vedo kako prekiniti spiralo nasilja, ker hitro trčijo ob pravice tistega otroka, ki nasilje izvaja.

»Potem se ne moremo čuditi, da se je mnogokrat v šolah ob teh občutjih nemoči dogajalo, da so se mnogi pedagogi, ko so nekajkrat zapored trčili ob ta zid, začeli obračati stran. Ali pa skušali reševati na popolnoma neprimerne načine. Na sistemski ravni bo treba marsikaj narediti, da bomo bolje skrbeli za duševno zdravje otrok. V zadnjih desetletjih v razvitem svetu strmo narašča število otrok, ki imajo resne stiske in težave, znake depresije in znake anksioznosti. Reči, da so za to kriva družbena omrežja, spremenjeni življenjski vzorci, nič ne pomaga. Otroci imajo težave in treba jim je pomagati.«

Starši, skupaj z otroki doživljajo stisko in so na robu obupa, ko ob čakanju na pomoč naletijo na nerazumno dolge čakalne dobe. Starši otroku ne morejo pomagati, strokovne pomoči pa ni na vidiku.

»Šola je pomembna, hkrati pa je pomembno tudi to, da se ne vrti vse okrog šole. Je pomembna, ni pa edina stvar v otrokovem življenju, včasih jo jemljemo preveč resno in otroke na račun tega prikrajšamo za nekatere druge zelo pomembne izkušnje.«

»Na ravni šol se na področju vrednot marsikaj dela. Vrsto let nazaj so se ob pripravi kurikularnih dokumentov vanje zapisale vse najpomembnejše vrednote, ki naj bi jim sledil izobraževalni sistem šole. To je seveda zelo pomembno, po drugi strani so to stvari, ki so ostale na papirju in se marsikdaj ne oživljajo. Ko so, predvsem na osnovnih šolah, začeli pripravljati vzgojni načrt, se je zgodilo, da so se ga nekatere lotile zelo resno, so se o vrednotah veliko pogovarjali ter jih negovali, na drugi strani pa je pri vrednotah tako, kot je zapisal dr. Pečjak, da so vrednote lahko zelo priročna »žajfa«, milo za pranje vesti. Marsikaj lahko zapišemo, česa se potem v praksi držimo, je pa drugo. Od ključnih reči, o kateri smo govorili v šolskem prostoru, je ničelna toleranca do nasilja, toda v praksi se je dogajalo prav nasprotno. Skoraj dosledno se je zelo resno poskrbelo za varnost tistih, ki so nasilje izvajali, zelo malo pa se je naredilo, da bi zaščitili žrtve.«

Psihologija je kot znanost mlada. Razmeroma veliko ljudi živi dobro in s temi se nihče bolj sistematično ni ukvarjal. Kaj kot psihologi lahko naredimo za bolj osredotočene plati v življenju ljudi?

»Izobraževanje je v neki krizi, vedno več staršev otroke jemlje ven iz šole. Vedno več otrok ima vtis, da je marsikaj v šoli »brezveze« in na to se je treba odzvati. Potrebujemo strokovno debato, kam naprej in potem hitro ukrepati. Vprašanje razmerja med pravicami posameznika in dolžnostmi do skupnosti, je nekaj kar bo treba zelo resno nagovarjati tudi ob korona epidemije. »Povampirjeni« individualizem, ko se vse vrti le okrog mene, vedno le jaz, jaz jaz, ni dober, sploh ne z vidika skupnosti. Posameznik je dokaj nebogljeno bitje. Naši predniki nikakor ne bi mogli izulirani, brez skupin v skupnosti, tudi na račun dela svoje individualnosti, preživeti.«