Luka Zorenč: Vojaki niso banda ... so branilci miru, ki zmorejo pogledati zlu v oči!

Via positiva | 14.01.2022, 09:59 Nataša Ličen

Kaj je vojska, je Luka kot nekdanji pripadnik Enote za specialno delovanje Slovenske vojske spoznal na intenzivnih psihofizičnih preizkusih. Dokler živimo v miru in nas nič ne ogroža, večina zagovarja nepotrebnost vojske. Ko pa do česa pride, pa se najprej obrnemo na te usposobljene junake in varuhe miru. Podobno je s policisti, je v pogovoru razlagal Luka. Ko preverjajo hitrost v prometu, se jezimo nanje, ko pa nas kdo oropa ali nam kako drugače krati mir, pa so prvi, ki jih kličemo in se nanje obrnemo po pomoč.

Luko Zorenča smo ob izidu knjige RIS povabili na pogovor za oddajo Via positiva.

Po selekciji in osnovnem usposabljanju so mi v vojski ponudili izobraževanje v tujini. Imel sem več socialnega čuta in določili so me za medicinca. Zdravstveno usposabljanje v tujini, zaradi zahtevnosti študija, uspešno dokonča le petnajst odstotkov kandidatov.

Luka zaradi več razlogov, tudi zdravstvenih, ni več del te institucije. O svojih izkušnjah znotraj vojaških sil in tudi na več misijah v tujini piše v knjigi, z naslovom RIS, ki je na voljo že v ponatisu.

Prvih tisoč petsto izvodov knjige je pošlo v le enajstih dneh, pravi Luka. Svojevrsten rekord, želel je dati družbi sporočilo. In, očitno je bila družba željna takšnega dela, saj se o tem še ni pisalo javno. To je prva knjiga pri nas z osebno zgodbo vojaka in opisom življenja ter dela v uniformi.

"Čez čas sem spoznal kaj vojska je, nismo samo banda krvoželjnih ljudi, ki bi se radi po misijah tepli. Vsak sistem ima dobre in slabe ljudi, najboljše in najslabše ter vse vmes, sistem so ljudje. Kdor se odloči za vstop v vojsko, je za odločitvijo, pri večini vsaj je tako, domoljubje. Seveda so tudi takšni, ki stopijo v vojsko zaradi službe, nič več kot to. Večino pa pritegne tudi možnost odkrivanja sveta, adrenalin, fizična aktivnost in enotnost, ki jo uniforma da. Je sila, ki varuje mir. Vojska je izjemno nekoristna, če je ne potrebujemo, dokler jo. Dokler nam ne koristi, je zanič, ko pa nam grozijo nemiri, pa je nuja in prva, ki jo kličemo.

Potrebujemo bojevnike, trde ljudi v mehkih časih.

Zaslužki ob prodaji njegove knjige so šli (prav vsi) v dobrodelne namene, za medicinsko opremo policistom in poklicnim gasilcem skupaj z nekaj delavnicami usposabljanja. "Birokracija nam veže roke", pravi Luka, "vsako zunaj okvirno razmišljanje je zatrto v kali." Ko sem to doživel tudi sam, sem spoznal, da vojski pod takšnimi pogoji ne morem pomagati, pa še z ramo je bilo vse več težav." Za veliko stvari je vojski zelo hvaležen, za številne priložnosti, ki mu jih je omogočila in jih je Luka seveda tudi izrabil. Selekcija, o kateri piše v knjigi, je povsod po svetu načeloma enaka. Če uspeš skozi prvi preizkus, Luka reče temu trinajstdnevni pekel, ki ga moraš zdržati, dobiš svojo priložnost. "Vsak je lahko sončni bojevnik in se tolče po prsih, kaj vse zmore. Nekaj drugega pa je zdržati v hudi lakoti, mrazu, neprespan, premražen in skrajno utrujen, tudi od vseh telesnih vaj in ponavljanj počepov, sklec, teka, ko te iz tira vrže vsaka malenkost, in se nadrejeni ves čas derejo nate, kar narediš ni dovolj dobro, vendar se zadržiš. Najmočnejši psihofizično pripravljeni zdržijo. Ni vsak za vse. Ni stvari, ki bi jo nadzoroval na selekciji, vzamejo tudi ime in se odzivaš na številko, ki ti jo določijo."

Izkušnje v vojski so me oblikovale, kakšne so me naredile bolj veselega, kakšne bolj čudnega in kakšne bolj zagrenjenega. Na misijah spoznaš, kako po nepotrebnem se stegujemo po nedosegljivem. Bolj moramo ceniti. Vsaka želja je tudi trpljenje, trpiš dokler tega ne dobiš. Ko dobiš, pa pogosto izgubi vrednost.

"Narejeno sem imel srednjo veterinarsko šolo, nekaj osnovnega pojma o anatomiji torej sem imel, tudi empatijo in čut za sočloveka, tako sem se začel izobraževati za "medica". Nekaj mesecev v Texas-u, potem pa nadaljeval skoraj leto dni dolgo usposabljanje, tudi praktično v bolnišnici ob sklepu, v Severni Karolini. Od mojega razreda, kjer nas je bilo 55 kandidatov, nas je na koncu le šest uspešno opravilo izobraževanje. Trdo sem delal, trening, minimalno šest ur spanja, ostalo pa učenje. Videl sem, koliko časa vržemo proč, ko sem moral sam svoje ure tako intenzivno izrabiti. Pet mesecev sem imel prakso v bolnišnici, radi so nas imeli, ker smo bili kar dobri asistenti, nismo bili polni sebe, ampak poslušni, znali smo se obrnit in ne biti v napoto ob paniki. Spomnim se ob prvem carskem rezu, saj pri porodu sem večkrat pomagal, kakšen šok je bil to. Nisem vedel, da je mati budna pri tem."

"Svet gledamo skozi ozko kukalo. Nimamo izkušenj, modrujemo pa o vsem, o stvareh, ki jih nismo doživeli. Telefon pogosto odložim, uporabljam ga le za službo, tudi ne poslušam vsak dan medijev, ne vidim smisla, zakaj bi se posvečal dogodkom, ki čez mesec dni ne bodo imeli nobenega pomena več? Postajamo bolj ali manj odrasli otroci, to je bolezen napredka. Otroke pretirano hočemo obvarovati vseh negativnih izkušenj. Se sploh še "scufajo"? Govorimo jim kako posebni so, potem pa jih prvič v službi šef nadere in se stopijo kot snežinke. Če bomo hoteli uspeti, se bo kdaj kdo na nas tudi zadrl. Kako se bomo soočili s tem? Se kaj naučili iz tega?, se izboljšali, zamenjali službo, ali bomo kar obstali? Načeloma bi skorajda vsem, tudi dekletom, priporočil prostovoljno služenje vojaškega roka."

Strah pred spremembo nas bo pokopal, vsaj tako mi pravijo moje male izkušnje v vojskah po svetu.

Luka zdaj večinoma, ob posameznih zahtevnih zasebnih varovanjih, pomaga čuvajem parkov na širšem področju Afrike za boljšo usposobljenost pri bojih z divjimi lovci, da bi znali razmišljati zunaj okvirno. Rad uči tudi s področij telesne govorice, situacijskega zavedanja, mentalni judo, kar mu je dala vojska in seveda izobražuje na področjih taktične medicine ter medicinske podpore in svetuje v kriznih žariščih po svetu. Povezal se je s številnimi ljudmi iz obrambnega področja, tudi s strokovnjaki preživetja v naravi pri pripravah različnih tečajev. "Rad bi omogočil izkušnje ljudem, da bi postali boljši."

Konec letošnjega leta upa mu bo z ekipo uspelo izdati že drugo knjigo. O knjigi RIS pa več na www.loki-lynx.com
Izšla je pri Založbi Felix.
Če mu želite pomagati pri dobrodelnih projektih, mu pišite: https://si.linkedin.com/in/luka-zorenc-0247a288