Kam po osnovni šoli? "Starši nastavimo otrokom pozitivno zrcalo."

Svetovalnica | 31.01.2022, 08:59 Mirjam Judež

V tokratni Svetovalnici smo govorili o tem, kako smo lahko starši podpora otroku pri njegovem odločanju za nadaljevanje šolanja. Predvsem je pomembno, da otroka dobro poznamo, njegove močne in šibke točke. Gostili smo karierno svetovalko Nado Zupančič. »Enajst let sem delala s študenti in odkrila, da je dragoceno, da se nekdo ukvarja, pogovarja z mladimi. Skozi pogovor lahko dijak/študent zelo odkrije sebe, svoje potenciale, lahko je zelo dober v nečem, a če mu nekdo ne postavi zrcala, gre lahko kdaj tudi v napačno smer.«. Pogovor je vodila Tanja Dominko.

Nekateri starši bi hodili v šolo namesto otrok, drugi že v prvi triadi rečejo, da je šola otrokova stvar

»V 3., 4. ali 5. razredu je že otrok dovolj star, da se nauči sistematike, kako si organizirati delo, domače naloge, kako ve, kaj se ima za naučiti. Te veščine lahko zelo dobro vodi učiteljica, lahko pa otrok tega v šoli ne dobi (ali ne sliši) in tu nastopimo starši. Ne v smislu, da se učimo namesto njega ali z otrokom, ampak mu pomagamo uporabljati orodja, kako pristopiti, se organizirati, da se nauči učiti. Včasih starši ne vemo, kako, pa se kar usedemo zraven. Otrok se potem navadi, da se uči le skupaj z mamo (tudi mama reče: se učiva). Nekateri starši pa po drugi strani prehitro izpustijo otroka izpod nadzora. Otroci so različni. Morda je bil prvi otrok zelo samostojen, drugi malo manj in rabi samo malo podpore, »potisk«, pa se bo potem sam učil. Fantje se morda prej sploh nikoli niso učili, samo poslušali so, ocene so bile dobre, zdaj pa so se količine snovi nabrale … Nekako bo treba sesti za knjigo in se začeti učiti. Tega preskoka kdaj otroci ne znajo.«

Otroci so različno zreli

»Ko pride puberteta, so tu še dodatni izzivi, ko jih najbolj vlečejo igrice, YouTube kanali, za punce kakšni influencerji. Tu starši zelo veliko lahko naredimo skozi pogovor, eno kritično razmišljanje o pasteh interneta, pa tudi skozi jasno strukturo. Da mu omogočimo, da se on nauči. Takrat določimo delo brez »motilcev« (mobitel, računalnik … ). Otroci nas lahko hitro preslepijo, da imajo vse na internetu, a ne pustimo se jim pretentati. Mladostniki, ki se osamosvajajo, potrebujejo vodenje staršev, potem pa se počasi kot starš iz tega umikam, ne pa, da sem vedno bolj vključen.«

V času šolanja na daljavo so »padle« predvsem delovne navade. Poleg znanja v šoli otroci pridobivajo tudi delovne navade. Učiteljem je bilo težje motivirati na daljavo, tudi starši smo so imeli manjši uvid v to, kaj počnejo otroci. Otrok je »uradno« za računalnikom zaradi šole, dela pa lahko tudi druge stvari. 

Katera srednja šola bo prava za mojega otroka?

»Sama kariera je proces. Prva večja odločitev mladostnika je odhod v srednjo šolo. Otrok doslej za sabo še nima večjih odločitev, zato ga starši peljemo skozi proces odločanja. Imamo podporo v svetovalni službi, razredniku, psihologinji, toda kdo pozna svojega otroka najbolje? Najbolje ga poznamo starši in tu mu lahko pomagamo, se z njim pogovarjamo, ga sprašujemo, mu sledimo, kaj ga zanima. Ko on gleda določene YouTube kanale, serije … Kaj ga vleče? Lahko pri znanem Youtuberju vleče to, da je slaven, ima dober nastop, lahko ga pritegne tehnično dovršen posnetek. Če se pogovarjamo o tem, kaj ga zanima, so lahko v tem že drobna semena bodočega poklica. S pogovorom to rahljamo, potem pa ga usmerimo. Najprej kaj ga zanima, v čem je dober, v čem se lahko izboljšuje, da vidi, da je prav, da z delom koraka naprej. Potem naj raziskuje poklice. Ko otrok reče, da ga določen poklic zanima, je to lahko le zaradi njegove predstave iz nadaljevank, iz tega, kar je slišal. Dobro je, da starši otroku širimo sliko o tem poklicu, da raziskuje prek spleta, morda celo preživi en dan na »svojem bodočem delovnem mestu«. Potem lahko dobi precej drugačno sliko. Ko gleda poklice, se nekako že ve, katera šola bi bila zanj najbolj optimalna, tudi glede na njegove sposobnosti. Priporočam, da je šola malo težja, kot so njegove sposobnosti, da se bo trudil, da bo naredil en napredek. Ne sme biti prelahka, treba pa je upoštevati okoliščine: bi se vozil ali ne, kaj je v bližini? Kakšni otroci bi z veseljem šli v dijaški dom, samo, da so na želeni šoli, drugi so še radi doma.«

Pri prostočasnih dejavnostih otroka se mi zdi dragoceno, da starši vztrajamo, da je otrok vsaj eno leto v tem hobiju, da se nauči neke vztrajnosti. Lahko raziskuje različne hobije (raziskovanje je del najstniške narave), a mi mu s tem, ko želimo, da vztraja vsaj eno leto, pomagamo. Če mu omogočimo, da skače s cveta na cvet, se bo tega navadil.

Mladostnik naj se začne dovolj zgodaj razgledovati po srednjih šolah

»Priporočam, da že v 8. razredu otroci odidejo na informativne dneve, potem je v 9. razredu malo manj pritiska. Naj čim bolj raziskujejo, kaj ta šola ponuja, njene prednosti in slabosti. V času epidemije se še toliko bolj opaža, da je kar nekaj otrok precenilo svoje sposobnosti. Letos je bilo ogromno prepisa z gimnazij na manj zahtevne šole. Kakšen otrok pa prvi letnik konča s kakšnim popravcem, potem pa gre naprej in dokonča šolo – z maturo vred. Priporočam temeljit pogovor. Če se otrok odloči za neko težko gimnazijo, ga soočimo, vnaprej povemo, da bodo ocene lahko nižje. Če se vnaprej pogovarjamo, je njegov pogled na to, kaj ga čaka v srednji šoli, bolj realen. Pomembno je, da smo starši realni: da ne olepšujemo in ne strašimo.«

Dragoceno je, da pri poklicu gledamo več elementov: kaj otroka veseli, v čem je dober in to ojačati. Naj gleda, kaj svet rabi in kaj svet tudi plača. To je zdrava kombinacija in rezultat tega bo izpolnjujoč poklic in zadovoljen človek.

Vsaka šola ima svoje prednosti in slabosti

»Dobro je vprašati dijake, ki so bili zadovoljni na neki srednji šoli in tiste, ki niso bili. Vsaka šola ima pluse in minuse, predvsem je pomembno, da vemo, kakšna je približno zahtevnost šole. Ne vemo vnaprej, kaj bo otrok iz sebe naredil. V otroku je potencial. Če si želi na zahtevno gimnazijo in ima vizijo, je za to motiviran, mi (tudi svetovalna služba) bi ga pa bremzali, ni prav. Če si on želi, ga starši podpremo, da poskusi. Poznam primer, ko se je en dijak vpisal na res zelo zahtevno gimnazijo. Vsako leto je imel popravni izpit, vsako leto so mu priporočali, naj se izpiše, a on je imel cilj, vizijo, on je to gimnazijo končal, tudi maturo je opravil. Veliko informacij dobimo kdaj tudi v kakšnih komentarjih na internetu. Če poznamo koga (učitelja, dijaka) na šoli, ki je na »seznamu«, naj nas najbolj zanima, ali se v razredu sodeluje, kakšni so pogoji za učenje. Na lažjih tehničnih šolah včasih ni tega vzdušja, sodelovanja. Mi si želimo, da bi otrok dobil delovne navade, da bi od te šole tudi nekaj odnesel.«

Naj velja formula 5 : 1 = na pet pohval ena kritika

»Mi smo bili vzgajani tako, da so nas bolj kritizirali, popravljali. Bolje smo vedeli, kje nismo močni kot to, kje smo. En delček tega se prenaša na mlajše generacije. Zdi se mi dragocena formula 5:1: pet pohval na eno kritiko. To naj bodo zdrave pohvale: za petico, za katero se je moral res potruditi, za vztrajnost pri npr. zahtevni Bachovi skladbi, ki jo je zaigral brez napake. Predstaviti moramo otroku, da bo lahko skozi to vztrajnost, tudi če bo en predmet na gimnaziji težek, ga bo naredil, ker že ima izkušnjo, kako premagati težave. Ker otrok ne vidi naprej in nazaj, ga takrat, ko je negotov, ko pride strah ali bo to šolo zmogel, opogumimo, damo primere, kje je že bil močan. Sebe spoznamo ob drugem človeku. Če mi pokaže drugi zrcalo, kdo sem, potem se spoznam. Starši smo tisti, ki lahko otrokom nastavimo pozitivno zrcalo.«

Vabljeni k poslušanju Svetovalnice.