Bratstvo, kultura srečanja in edinost v različnosti

Komentar tedna | 24.01.2022, 09:16 Dr. Igor Bahovec

Letošnji teden molitve za edinost kristjanov poteka v času sinodalnega dogajanja. Vsi krščeni smo povabljeni, da se v teh mesecih vključimo v sinodalna srečanja v območju škofij. Za škofovsko sinodo o sinodalnosti, ki poteka do oktobra naslednje leto, je ta del izjemno pomemben.

Sinoda, grško hoditi skupaj, v krščanstvu pomeni hoditi skupaj kot Cerkev, kot zbor verujočih. Papež Frančišek je že ob začetku sinode o družini leta 2014 poudaril, da "hoditi skupaj" na sinodalni način pomeni, da drug drugega poslušamo in spregovorimo iz srca, da nenehno zremo Kristusa križanega in vstalega in da skupaj poslušamo Svetega Duha.

Vendar, tako papež: kako poslušamo in na kakšen način gojimo dialog. Ali pri poslušanju drugega resnično tudi »slišimo«? Ali prisluhnemo stiski ljudi, ubogih in kriku stvarstva? Ali poslušamo na način, kot je poslušal Gospod?

Ekumenska pot in sinodalnost imate veliko skupnega.
*
Poglejmo najprej na ekumenizem. Priznati je treba, da smo kristjani še daleč od medsebojne edinosti. Vseeno pa si veliko kristjanov želi, da bi se uresničile Jezusove besede »da bi bili vsi eno«.

Toda, kako biti eno? Ljudje smo različni in izkušnje preteklosti nam povedo, da poenotenje ob socialistični ali drugih ideologijah ljudi ni naredilo bolj človeške. Vsako ideološko poenotenje omejuje človekovo dostojanstvo, zanika njegovo enkratnost in ne more ustvariti pravičnih odnosov. Če v krščanskih krogih ideološko razumevanje prevladuje nad pristno vero, ni bistveno drugače.

O tem »kako biti eno« veliko pove Jezusova molitev v 17. vrstici 20. poglavja Janezovega evangelija: »da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal.«

Jezus pove, da pravi vir edinosti niso iste ideje ali iste vrednote, ampak osebni odnos med njim in Očetom. Gre za življenje na način odnosa ljubezni, svobodne in zastonjske medsebojne pripadnosti, bratstva. Ljudje smo omejeni in grešni, a do neke mere lahko živimo iskreno ljubezen.

V cerkvi na Žalah v Ljubljani sta v mozaikih prikazana dva ključna izraza ljubezni. Usmiljeni Samarijan izraža dejavno ljubezen do človeka v stiski, grešnica sprejema Božjo usmiljeno ljubezen. Ljubezen daje in ljubezen sprejema.

Ekumenska pot je v preteklih desetletjih rodila mnoge sadove. Spomnimo se na srečanja med papežem in carigrajskim in moskovskim patriarhom. Spomnimo se na veliko izrazov zbližanja z luteransko cerkvijo in z nekaterimi protestantskimi skupnostmi.

Papež Janez Pavel II. si je močno želel, da bi »Evropa dihala z obema pljučnima kriloma«.

Dovolimo si sanjati. Kako lepo bi bilo, ko bi se verniki različnih cerkva srečali ob isti mizi. Da bi katoličani in pravoslavni, protestantje in kristjani vzhodnih cerkva na mizo položili darove, ki smo jih prejeli. Prepoznali bi, da imamo veliko skupnega. Če bi si pa darove med seboj tudi delili, bi od mize prišli obogateni in okrepljeni v lastni identiteti. Vendar to niso le sanje: v določeni meri se to že dogaja.

**
Papež Frančišek in tajništvo sinode nas vabi, da nekaj podobnega naredimo v območjih življenja naše verske skupnosti.

Kot piše v Pripravljalnem dokumentu, sinoda poteka v obdobju epohalnih sprememb v družbi in precejšnih napetosti v življenju Cerkve. Zato se zastavljajo vprašanja kako živeti Cerkev danes in jutri. Papež je večkrat rekel, da je pot sinodalnosti točno to, kar Bog pričakuje za življenje Cerkve v tretjem tisočletju. Vendar se te poti šele učimo.

»Namen sinode«, tako papež na srečanju z verniki rimske škofije oktobra lani, »ni dialog in srečanje »zase«, ampak da prek tega poživimo življenje kot občestvo in da najdemo poti poslanstva. Pri tem smo soudeleženi vsi, ne le duhovniki in posvečene osebe! Pomemben del te poti je razločevanje, osebno in skupnostno. Na poti se pojavijo skušnjave in ovire, tveganja – vendar čas milosti odpira mnoge priložnosti.«

»Poudarjam, da sinoda ni parlament, da ni raziskava o mnenjih; sinoda je cerkven trenutek in protagonist sinode je Sveti Duh. Če ni Duha, ne bo sinode.«

Drugje pove: »Sveti Duh je tisti, ki nas vodi tja, kamor želi Bog, in ne kamor bi nas vodile naše ideje in osebni okusi. /.../ P. Congar je spominjal: »Ni potrebno narediti druge Cerkve, potrebno je narediti Cerkev, ki bo drugačna.« In to je izziv. Za »Cerkev, ki bo drugačna«, odprta za novost, ki ji jo želi predlagati Bog, močneje in bolj pogosto kličimo Duha ter mu ponižno prisluhnimo; hodimo skupaj, kakor želi On, ki ustvarja občestvo in poslanstvo: to je s krotkostjo, ponižnostjo in pogumom.«

Naj zaključim: cerkveni podatki kažejo, da se je v zadnjih 15 letih za četrtino ali več zmanjšalo število krstov, birm, obhajil, nedeljnikov. Ali nam še ni očitno, kako potrebno je iskati pot naprej. S pogumom in upanjem sprejmimo vabilo k sinodalnosti.