Marija Škof, Kmetica leta 2021 | (foto: Rok Mihevc)
Marija Škof: Trta mi je bila položena že v zibelko!
Naš gost Robert Božič
»Lepo nam je bilo, pestro je bilo. Že kot majhni otroci smo morali pomagati, zelo smo morali delati. Daleč smo imeli do njiv, s konji smo se tja vozili, takrat ni bilo traktorjev … in nam je bilo lepo, ko smo šli okopavati pridelke, ko smo želi pšenico... že takrat smo začutili zemljo, vinograd, okusili pašo... Zelo smo bili veseli in zadovoljni,« se najzgodnejših otroških let spominja Marija Škof, Kmetica leta 2021.
Na s soncem obsijanih legah belokranjskega gričevja, se nad Metliko, sredi vinogradov, pne vasica Boldraž. Vsako leto je jesen v tistih krajih, v vseh barvitih odtenkih še posebej lepa in radodarna, kot so prijazni in delovni ljudje, ki tam živijo. In od tam, z znane vinogradniške kmetije Škof, prihaja Kmetica leta 2021 Marija Škof: »Trta mi je bila ob rojstvu položena v zibelko, že od malih nog sem bila zapisana vinogradu,« pravi nasmejana in dobre volje.
Tik pred letošnjo zimo smo jo povabili v oddajo Naš gost, kjer nam je z veseljem odstrla nekaj utrinkov z njene bogate, a tudi zelo težke življenjske poti in spregovorila o svojih pogledih na družino, kmetijo, vinogradništvo, ki konkretno zaznamuje njeno življenje, pa tudi njeno širše družbeno udejstvovanje.
Lepi poletni večeri, polni pesmi
Ga. Marija se zelo rada spominja otroških let. Zdi se ji, da so otroci takrat bolj uživali, bili veseli in zadovoljni. Spominja se poletnih večerov, ko so s sosedi posedeli pred hišo in so starši zapeli, posebej v lepem spominu so ji ostale tudi zime, ko so se otroci, ki jih je takrat bilo na vasi veliko, skupaj v snegu igrali, se sankali in fantje tudi smučali. A posebno mesto je takrat imela krušna peč:
»Krušna peč je bila takrat za nas otroke igrišče, gor smo delali nalogo in igrali se, čitali, prebirali knjige ... Dišalo je, ko smo prišli iz šole, ko je mama zakurila in spekla kruh. Kako je to lepo dišalo ...«
Če zaupaš v božjo voljo, gre veliko lažje!
Po poroki sta si z možem postavila cilje, kako bosta kmetijo posodobila in si poskušala olajšati delo. Vse bolj sta se usmerjala v vinogradništvo. A življenje ni prizanašalo, sredi največjega zagona ji je mož umrl v prometni nesreči in je ostala sama s tremi otroki: »Ta udarec me je zelo prizadel. Takrat so se mi zaprla vsa vrata. Ampak sem poprijela, imela sem tudi izredno dobro taščo, s katero sva se razumeli, in smo skupaj z otroci poprijeli, mene je naprej gnalo delo in uspeh na kmetiji ... V tistih najtežjih letih so mi pomagali tudi moji bratje in sestre in smo nekako s skupnimi močmi zmogli ... Če imaš vero, če zaupaš v božjo voljo in božjo pomoč gre veliko lažje. In zdaj so tisti najtežji trenutki že pozabljeni, ostajajo pa spomini na pomoč in dobroto.«
Mladim je potrebno zaupati!
Ga. Marija je najmlajšemu sinu že pred leti predala kmetijo. Prepričana je, da je treba pravočasno spustiti vajeti iz rok in mladim zaupati, da bodo kmetijo peljali naprej. To je sicer enostavno reči a težje narediti, opozori in dodaja: »Jaz prepuščam. Prepuščam, da vse ureja on, ker je mlad, še posebej kletarjenjenja se nič več ne dotikam, sem mu čisto prepustila. Edino pomagam, kolikor največ morem, in bom, dokler bom lahko.«
Kmetica leta 2021, Marija Škof tudi pravi, da pozna veliko kmetij, na katerih složno živijo tri generacije. Si pomagajo, živijo v krasnem sožitju, kar pa ne nastane samo od sebe ampak zahteva tudi precej truda, od vseh. Kjer to ne uspe, pa kmetije pogosto propadejo, še dodaja.
Biti mama in biti stara mama
Ga. Marija je najbolj vesela ur, ki jih preživi s svojimi vnuki. Skupaj z njimi rada ustvarja in s ponosom pravi, da »vnukice« zelo uživajo, ko lahko skupaj z njo ustvarjajo krušne dobrote in ob tem postajajo vse bolj samostojne in zelo ustvarjalne.
Ob pogledu nazaj pravi, da ji je težko, da takrat, v tistih letih, ko so bili otroci majhni, ni imela toliko časa, da bi se na tak način ukvarjala z njimi. »Meni velikokrat hčerka reče: Mama, meni pa nikoli nisi pustila, da bi jaz tako delala z moko, kot delajo zdaj tvoji vnuki.«
Kako speči belokranjsko pogačo?
»Testo je čisto navadno testo. Za eno pogačo potrebujemo pol kilograma moke, tri decilitre vode, pol kocke kvasa, ščepec sladkorja in zvrhano žličko soli. Zamesi se mehko, koliko vode porabiš je odvisno od moke, testo mora biti mehko zamešano, potem ga pustiš 15 minut da vzhaja, ga nato lepo razgrneš v krog, sedemkrat razrežeš, najprej čisto na sredini, nato pa še po trikrat na vsako stran. Pogača se namreč ne reže, ampak se lomi, zato je potrebnih sedem rezov podolgem, in še enkrat sedem počez. Potem premažeš z jajcem, potrosiš s kumino in grobo soljo in takoj daš v pečico. Pogača, samo enkrat vzhaja. V 15 minutah je pečena.«
Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru s Kmetico leta 2021, Marijo Škof!
