Slovenski gozdovi, quo vadis?

Naš pogled | 30.11.2021, 14:50 Robert Božič

Prejšnji teden se je odvijal t.i. Evropski teden gozdov, ki sta ga že 13-tič pripravila Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo in Gospodarska komisija Združenih narodov za Evropo. Pri nas ni bilo zaznati kakšnega posebnega s tem povezanega dogajanja, kar je po svoje razumljivo, saj se v Sloveniji vsako leto maja odvija Teden gozdov.

Zato se najprej ustavimo ob majskem dogajanju, ki je bilo kljub pandemiji pestro. Zavod za gozdove je skupaj s partnerji pripravil precej dogodkov, ki so v glavnem usmerjali pozornost javnosti v t.i. socialne in ekološke funkcije gozda, ostale, nič manj pomembne, so ostajale nekoliko bolj ob strani.

V času pandemije se je obisk slovenskih gozdov neverjetno povečal, ob vseh ukrepih je namreč prav sprehod v naravi omogočal ubežati iz ujetosti štirih sten, se varno nadihati svežega zraka, se razvedriti, si nabrati moči in še bi lahko našteval.

Predvsem šolarji so bili na prej omenjenih dogodkih poučeni, da gozdovi pomembno prispevajo k blažitvi podnebnih sprememb in da imamo v Sloveniji že 250 letno tradicijo sonaravnega gospodarjenja z gozdovi, ki navkljub naravnim ujmam, ki so se zgodile v minulih desetih letih, uspeva ohranjati naše gozdove v dobrem stanju, kar je dosežek, po katerem bi se lahko zgledovale mnoge večje evropske države.

Pohvalno je, da se je v sklopu dogajanja predvsem skupine šolarjev seznanjalo s t.i. gozdnim bontonom oziroma pravili obnašanja v gozdu, nikakor pa tudi letos ni bilo mogoče spregledati dejstva, da se je veliko pozornost namenjalo popularizaciji prisotnosti velikih zveri, marsikdaj tudi dokaj enostranski.

V okviru letošnjega Tedna gozdov je bilo med drugim spet naglašeno, da je gozd leta 1947 pokrival le 38 odstotkov Slovenije, danes pa zavzema kar 58 odstotkov naše države. Gre za izjemno, dvajset (20) odstotno povečanje gozdnih površin, ob tem pa tudi povečanje letnega prirastka lesa in zaradi nekoliko konzervativnejšega pristopa lastnikov k sečnji, tudi precejšnje povečanje lesne zaloge, ki dejansko pomeni izjemno nacionalno bogastvo, po katerem se marsikomu cedijo sline.

Nekoliko stran od oči javnosti pa je prav v tem koronskem času potekal proces obnove 10-letnih območnih gozdnogospodarskih in lovsko upravljavskih načrtov. Ti so zdaj tik pred fazo potrjevanja, a postavlja se vprašanje, če so v njih zapisane usmeritve res tisto, kar bo v dobro slovenskih gozdov pa tudi njihovih lastnikov.

Zavod za gozdove Slovenije si je sicer prizadeval, da bi v minulih mesecih na osrednja srečanja in tudi delavnice po posameznih gozdnogospodarskih območjih privabil čim več zainteresiranih ljudi in organizacij, a na marsikateri delavnici se je, potem ko so se začele obravnavati pereče problematike glede objedenosti gozdnega mladja in škode po divjadi in zvereh zapletalo.

Morda bi bilo dobro spomniti, da je že leta 2017 bilo veliko govora o problemu objedenosti mladja v slovenskih gozdovih. Od takrat se po navedbah lastnikov gozdov razmere samo še poslabšujejo, a zanimivo, takrat je ta problem izpostavil zdaj že nekdanji direktor Zavoda za gozdove Slovenije, Damjan Oražem in opozarjal, da na spremljanih poskusnih ploskvah na ogroženih območjih pride tudi do 60 odstotne objedenosti in da v gozdu praktično ni več mladja, ki bi omogočalo kvaliteten odrasel gozd.

Če vzamemo v zakup, da so se slovenski gozdovi v minulih 70 letih povečali za 20 odstotkov in zarasli marsikatera kmetijska zemljišča, ki bi lahko bila obdelana in prinašala hrano, je podpisovanje takih dogovorov lahko tudi usodno.

Takrat je ekspertiza pokazala, da se kar 45 odstotkov slovenskih gozdov, ki se pomlajujejo, ne more obnoviti po naravni poti, prav zaradi preštevilčne divjadi, posebej je bila izpostavljena jelenjad.
Tudi laičnemu opazovalcu dogajanja je hitro jasno, da obe vrsti upravljavskih načrtov prvenstveno zasledujeta cilj višanja populacij divjadi, kot lovnega plena za povečane populacije zveri. Zdi se, da škoda po divjadi, ki je zelo kompleksen problem, tako v gozdovih kot tudi kmetijskih površinah očitno ni pomembna postavka in zanimivo, v tokratni javni obravnavi so bili predstavljeni popolnoma drugačni rezultati raziskav o objedenosti gozdnega mladja, kot jih je pred leti kazal Oražem.

Obstaja torej upravičen dvom, da na tak način pripravljeni 10-letni območni gozdnogospodarski in lovsko upravljavski načrti, ki so zdaj v fazi potrjevanja niso ne v službi dobrobiti slovenskih gozdov, še manj pa temu, da bi se zmanjšale škode po divjadi.

Na koncu pa se vendarle še malo ustavimo ob zadnjem dogajanju, ki je na nek način povezano tudi z minulim Evropskim tednom gozdov in sredi novembra končano Svetovno podnebno konferenco v Glasgowu.

Na slednji so voditelji 105 držav, vključno s Slovenijo, med drugim podpisali tudi dogovor o zmanjševanju oz. prenehanju krčenja gozdov do leta 2030. Slednje naj bi bilo vsebovano tudi v novi strategiji EU za gozdarstvo in kaj lahko se zgodi, da bodo slovenski kmetje, ki se dnevno srečujejo z zmanjševanjem kmetijskih površin zaradi pozidave, soočeni še z dodatnimi težavami, ko bodo zaradi potreb svojih kmetij želeli posegati na območje gozda, kar je že zdaj zelo zbirokratizirano in skoraj onemogočeno.

Če vzamemo v zakup, da so se slovenski gozdovi v minulih 70 letih povečali za 20 odstotkov in zarasli marsikatera kmetijska zemljišča, ki bi lahko bila obdelana in prinašala hrano, je podpisovanje takih dogovorov lahko tudi usodno.

Tako kot bi lahko bila usodna razmišljanja nekaterih okoljevarstvenikov, da bi namreč v slovenskih gozdovih morali prenehati s sečnjo, da bi dosegli boljšo biodiverziteto, ki naj bi, celo v naših gozdovih, kar naenkrat bila pod vprašajem. Ob tem namreč pozabljajo, da tako zaželen ponor ogljikovega dioksida namreč zagotavljajo predvsem mladi gozdovi.