Alenka Rebula: Dimenzija hvaležnosti je dragocen pogled na življenje.

Za življenje | 13.12.2021, 08:25 Nataša Ličen

Ko gledam čez, se mi zdi, da bi lahko v Slovenijo uvozila nekaj italijanskega veselja, zato ker se oni, ne glede na čas ki je, veselijo življenja. Imajo ta talent za srečo v majhnih stvareh, medtem ko Slovenke in Slovenci verjetno že načrtujejo, kaj vse bo treba opraviti in izvesti čim bolj natančno ter popolno in je ta obremenitev, ki se bliža s prazniki, lahko kar velika.

Povabimo skupnost, naše ljudi, naj odložijo svoja bremena, ki jih je že itak dovolj in gremo v prazničnost. Kar pomeni predvsem to, da z lahkim korakom in odprtim srcem zajamemo kaj zelo lepega, za kar običajno ni časa, ne da si naložimo še dva nahrbtnika več.

Doživimo sončni zahod, naj preplavi vse naše bitje. Ko naredimo to večkrat, postane naš dan izkušnja polnosti.

Dragocen je bil pogovor z Alenko Rebula.

»Pristen stik med ljudmi, ki je vse bolj redek, trenutek miru, ko lahko v miru pojem kosilo z osebo, ki mi je draga, še je tu in še je z menoj. Ko to zajamemo, čutimo in v nas odmeva, nas nahrani in ob tem za-čutimo, da smo smiselno bitje. Stvari, ki niso občutene so votle, kar je votlo da občutek nesmisla.«
Pomembno se je vprašati, kako se drugi počuti z menoj?

Poglejte tudi na spletne strani naše sogovornice  https://www.alenkarebula.com

Ob Miklavžu: »Če se spomnim sebe kot otroka, mi je veliko pomenilo, da nekdo od daleč misli name in ne pozabi na moje želje. Misel, da lahko napišem pisemce in ga nekam pošljem, kjer je nekdo, ki mu je važno kaj otrok želi, mi je dalo poseben občutek, da nisem sama na svetu. Nikoli nisem imela občutka, da me ocenjuje in sem nagrajena za pridnost, ampak ga zanimajo moje želje in da me razveseli. To sem čutila in mi je bilo lepo.«
Pridnost?
Najslabša plat tega je, da otrok misli, da je vreden ljubezni, samo kadar si jo zasluži. V resnici smo Ljubezni potrebni, manj si jo zaslužim, bolj sem je potrebna. Tisto, kar potrebujem je naravnano na to, kar mi manjka. Naša ljubezen do otroka je nedotaknjena, ne glede na to, kar se mu zgodi. Drugo poljo v odnosu pa je, da je treba prispevati in naredi, kar je treba. To dvoje je treba dobro ločiti, drugače gremo v tisto, kar je zelo nekrščansko, da dobimo, kolikor si zaslužimo. Ne, dobimo toliko kot smo potrebni.«

Ljubezen do življenja je vezana na to, da se nam življenje zdi dragoceno samo na sebi.

»Ne uspeh, ki ga dosežem, ampak že to, da nekaj raste. Rastlina sama na sebi je vredna, da živi, je manifestacija nečesa živega in pomembnega za svet. Vsako življenje samo na sebi naj bi bilo dragoceno. Ni važno, koliko pomembnega naredim in izpeljem in dam, to je dodatek. Dejstvo, da nekdo živi, je vredno pozornosti in zavesti, da obstaja"

Imeti talent za srečo v majhnih stvareh
»Te dni sem razmišljala, kako so ljudje pred recimo stotimi leti ocenjevali svojo prehojeno pot in gledali nazaj, se jim je zdelo, da je bilo dobro življenje, če so prišli do konca, če so preživeli in so imeli ob sebi še koga, ki jih je imel rad, če so doživeli še kaj malega spoštovanja, če jim je morda kmetija še ostala, takšne stvari. Nihče ni mislil, da bi se moralo zgoditi ne vem kaj, to se jim je zdelo dobro življenje. Zdelo se jim je, da so počastili svoje življenje in speljali, kar je bilo potrebno.«

Ko je začel izginjati čas za globlje stvari, vse se je začelo pospešeno vrteti in zunanje je postalo vse bolj pomembno, imenujemo ga razviti svet, in na tej poti, ko postane vse bežeče, nehamo čutiti.

Kdaj je življenje dragoceno?
»Danes pa se zdi, da zato, da jaz sploh cenim svoje življenje, bi morala ne vem kaj početi, kakšne uspehe moram doseči, kam moram priti, koga vse moram prepričati, kje vse se moram uveljaviti, koliko denarja moram nakupičiti, komu vse moram dokazati, kaj jaz znam, vem, sem? Ko življenje postane to, doseganje pokalov, razstava ne vem česa, naj pridejo ljudje gledat v mojo galerijo, kaj vse sem dosegla jaz, moji otroci, mož, ne vem kdo, potem je to tek mimo življenja, za cilji, ki me popolnoma odtujijo.«

Sem, kar je v mojem telesu. Kadar je moj um odzraz tega, kar je resnično v mojem telesu, sem pristna in govorim kar čutim.

Iskati vhod v mir
»Borba z morečimi mislimi, ki me preganjajo, je stanje vojne. Treba se je vprašati, kaj me mori? Misli, ki nas preganjajo običajno prihajajo iz tistega dela nas, ki je poln zahtev, nekih zamer in občutkov krivde. To so misli, ki ustavljajo življenje. Dobro jih je predelati z nekom, ki nas zna poslušati. Jim dati prostor in čas v dialogu, ki nas rešuje. To ne sodi v vsakodnevno izmenjavo. Tja sodijo misli, ki so povezane s srcem, se pravi z željo po miru, razumevanju, ljubezni. Ko se vračamo v tišino, ubranost in mir, gredo misli za nami. Telo pelje misel ali povedano drugače, če ne umirimo telesa, ne more peljati svojih misli na nek naraven način. Sem, kar je v mojem telesu. Kadar je moj um odzraz tega, kar je resnično v mojem telesu, sem pristna in govorim kar čutim. Ko smo mirni, dobimo dobre ideje.«

Kako lahko presodim minulo leto?

"Katere nesreče se niso zgodile moji skupnosti, pa bi se lahko, koliko neprijetnih stvari se mi ni zgodilo letos in bi se mi lahko, to je velik razlog za hvaležnost. Koliko ljudi me ni izdalo, pa bi me lahko, koliko ljudi bi me lahko prizadelo, pa me ni, to je zelo realno. Torej, večina ljudi mi je prihranila zlo, ki bi ga lahko zvrnili name, ker je v ljudeh veliko žalosti, napadalnosti, nesreče. Hvaležna sem ljudem, ki tega niso naredili in bi lahko."

"Ni samoumevno, da nam gre dobro. Velikanska nehvaležnost je ne opaziti vsega tega, koliko nesreč nam je bilo prihranjenih. S tem si vzamemo možnost biti srečni za stvari, ki se nam niso zgodile. Poten gremo naštevat, kaj vse pa smo prejeli, lepih občutkov v naravi, ob dragih ljudeh, ko nam je kaj uspelo. Koliko nam je omogočalo to leto naše telo, vsako jutro, še sem tu, še me podpira, morda ne stoodstotno, a še živim. Koliko tega mi je bilo v tem letu danega doživeti, čutiti, to je del mojega bogastva to leto. In, kaj vse mi je uspelo dati?«