Življenje po smrti – znanstveniki o »obsmrtnih doživetjih«

Oddaje | 02.11.2021, 17:23 Tadej Sadar

»Naše bivanje zaradi minljivosti nikakor ne postane nesmiselno. Vsekakor pa utemeljuje našo odgovornost. Človek se mora v vsakem trenutku odločati, v dobrem in slabem, kaj bo spomenik njegovega bivanja.« dr. Viktor E. Frankl

Dr. Patrick Theillier je zdravnik. Med letoma 1998 in 2009 je vodil medicinsko komisijo v Lurdu in s pomočjo ekip, ne nujno vernih zdravnikov, preučeval človeško nepojasnljiv značaj ozdravitev. Nedavno je napisal knjigo, ki: »nima drugega cilja kot na kar se da objektiven način razumeti obsmrtne izkušnje ter njihov odnos z znanostjo in vero,« kot je sam zapisal v uvodu. V oddaji Sol in luč smo objavili nekaj odlomkov pričevanj, ki jih je zbral v knjigi z naslovom »Izkušnje skorajšnje smrti« in je izšla pri založbi Družina.

Sam sem prišel do spoznanja s katerim želim pomiriti tudi vas; Smrt gotovo nima zadnje besede.

»Zahodna družba noče več slišati za smrt. Leta 1993 je le še osem odstotkov Francozov verjelo v vstajenje. Tako daleč gremo, da vse v povezavi s smrtjo brišemo celo v govoru: že sama beseda je postala tabu, govorimo le, da nekoga "ni več", da ga "ni z nami". Vsemu napredku medicine navkljub in daljšanju življenjske dobe, ostajamo umrljivi in ne moremo mimo vprašanja: "Ali po smrti obstaja še kaj?"

Dejstvo je, da večina znanstvenikov zavrača tovrstne manifestacije, saj menijo, da na tak ali drugačen način izhajajo iz možganskih procesov. Toda resno raziskovanje vas lahko preseneti. Celo najbolj kritične študije pod vprašaj postavljajo dogmo, da je zavest zgolj plod možganov. Pričujoče delo nima drugega cilja kot na kar se da objektiven način razumeti obsmrtne izkušnje ter njihov odnos z znanostjo in vero. Sam sem prišel do spoznanja s katerim želim pomiriti tudi vas; Smrt gotovo nima zadnje besede.

Obsmrtne izkušnje doživijo tudi otroci, nekateri celo mlajši od štirih let.

Bližnje srečanje s smrtjo je pomembno znamenje, ki ga že več kot 50 let znanstveniki resno preučujejo. Gre za izkušnjo povsem običajnih ljudi, ki so bili razglašeni za klinično mrtve in pripovedujejo, da so se znašli v drugem svetu, v čudovitem svetu, ki so ga morali zapustiti, da so se vrnili na zemljo. Te nenavadne manifestacije - na robu smrti - so vedno obstajale; o njih govori zgodovina vseh civilizacij. Zdi se, da so v zadnjih desetletjih zaradi napredka reanimacije in sodobnih načinov sporazumevanja, postajale čedalje pogostejše. Lahko rečemo, da zaradi številnih potrjenih in preučenih obsmrtnih izkušenj s celega sveta, ni mogoče dvomiti o njihovem obstoju v 21 stoletju. Že leta 1990 je izšla knjiga, v kateri je zbranih več kot 700 referenc na to temo. Večino izmed njih predstavljajo znanstveni viri.

Kaj si storil s svojim življenjem?

Glede na opravljene študije naj bi bila pričanja o obsmrtnih izkušnjah pogostejša pri ljudeh, starih manj kot 60 let. Doživljajo pa jih tudi otroci, nekateri celo mlajši od štirih let: ne vedo, kaj je smrt in niso ne kulturno ne religiozno pogojeni. Prav gotovo tudi niso mogli slišati za obsmrtne izkušnje. In tudi če bi jim o tem pripovedovali, jih ne bi razumeli.
Mnogi opisujejo svetlobo in srečanje. Srečanje z Bitjem luči, ki izžareva neskončno, brezpogojno ljubezen, česar nikakor ne morejo opisati z besedami.

Pogosto se umirajočemu v enem samem trenutku odvije film njegovega življenja in zdi se mu, da Bitje svetlobe ve vse o njem, pri čemer mu precej pogosto z veliko nežnosti, brez očitkov, brez graje, a z veliko mero ljubezni zastavi vprašanje: "Kaj si storil s svojim življenjem?"