Prebujenstvo, ki zanika zgodovino in naravo človeka

Slovenija | 14.12.2021, 14:10 Marjana Debevec

Bili smo nemalo presenečeni, ko je Evropska komisija konec novembra izdala priporočila, ki naj bi v komunikaciji prispevala k večji vključenosti vseh ljudi. V njih najdemo konkretna navodila, katerih izrazov naj v javnem govoru ne bi uporabljali, da bi preprečili diskriminacijo različnih skupin.

Poglejmo nekaj primerov: da bi se v pogovor čutili vključeni vsi spoli, ne le moški in ženske, naj ne bi več naslavljali zbranih z nazivom gospe in gospodje, ampak le z 'dragi kolegi'; ne bi smeli več uporabljati izrazov, ki imajo v angleščini končnico men – moški, kot na primer fireman, policeman (gasilec in policist). Ti dve besedi naj bi zamenjali z izrazom police officer in firefighter.
Ko govorimo o družini, naj bi uporabljali izraze, ki vključujejo vse vrste sobivanja. Odpadejo torej izrazi možje in žene, nadomestijo jih partnerji, zakonci. Ko se naslavlja ljudi na splošno, se ne sme uporabljati izraza državljani, torej odpade tudi ta izraz naše identitete.
Vendar so šli še dlje. Namesto božični prazniki naj bi rekli prazničen čas. Tudi za uporabo splošnih imen, ki sta jih do sedaj predstavljala Marija in Janez, naj bi prvo zamenjalo ime Malika. Dokument, ki ga je Evropska komisija zaradi burnega odziva začasno umaknila, je jasno obsodil papež Frančišek, ki je znova opozoril pred ideološko kolonizacijo.

Odprava diskriminacije ali zanikanje resničnosti?

Čeprav se nam zdi malo verjetno, da bi to res obveljalo, pa je »teren« za takšno miselnost pravzaprav že pripravljen. Tako imenovana mehka revolucija v glavah Zahodnih ljudi poteka že vrsto let.
V zadnjem času je znana predvsem kot woke ideologija ali prebujenstvo. Njeni pripadniki, med katerimi je veliko predvsem mladih, so prepričani, da si prizadevajo za dobro, za odpravo diskriminacij. V bistvu pa ta ideologija zanika resničnost, zgodovino in civilizacijske dosežke, naravne danosti pa poskuša zamenjati z novimi.
Ob iskanju odgovora na vprašanje, zakaj ta ideologija privlači toliko mladih, novinarka Bari Weiss izpostavlja velike spremembe v ameriškem načinu življenja, ki so do tega pripeljale; od razpadanja družbenega tkiva, propada ameriške industrije, vzpona tehnoloških gigantov, zaporednih finančnih krizah, strupenem javnem diskurzu, epidemiji osamljenosti, krizi smisla, pandemiji nezaupanja … Tako so ti mladi odprti za sprejem nove mehke revolucije prebujenstva.

Woke je zapolnil duhovno praznino

Med najbolj znanimi woke gibanji sta LGBT in gibanje Black Lives Matter. Andrew Sullivan je leta 2018 v reviji New York pripadnike gibanja woke označil za nove religiozne »puritance«, ki izganjajo vse, kar ni v skladu z njihovo ideologijo. Prepričan je, da je gibanje zapolnilo duhovno praznino, ki je nastala po upadanju krščanstva na Zahodu, je v Družini pojasnil Rok Blažič. Joshua Mitchell pa je v svojem delu Ameriško prebujenje, zapisal, da gre za »prebujenje brez Boga in brez odpuščanja«. Čeprav gibanje deluje proti rasizmu, ga s tem na nek način podaljšuje, saj kolektivno obsoja določeno skupino ljudi –belce - ki imajo vlogo grešnega kozla.

Prebujenje brez dialoga

V naravi woke aktivistov je, da se po eni strani počutijo nenehno ogroženi od nečesa ali nekoga, po drugi strani pa se imajo za nekakšne nadljudi z izključno pravico presojanja drugih, zlasti konservativno usmerjenih. Čeprav trdijo, da si prizadevajo za večjo družbeno pravičnost, pa njihove metode dokazujejo prav nasprotno. Povečevanje družbene pravičnosti je namreč možno le z dialogom, kar pa pri njih ne obstaja.
Postulat, na katerega se woke aktivisti sklicujejo, je napredek. Vendar pa žal v očeh njihove ideologije ta napredek pomeni na primer to, da moški lahko postane ženska ali obratno, da transseksualni moški lahko v športu tekmujejo v ženskami, da se beli hetereseksualni moški samoobtožujejo, ker so moški. Čeprav se bori proti diskriminaciji, se torej zdi, da jo woke ideologija še bolj ustvarja.

Iskanje sovražnika napredka

Značilnost woke ideologije je v tem, da si sproti izmišlja sovražnike napredka: enkrat je to oblast, drugič krščanska vera, v Ameriki so to belopolti, v primeru LGBT pa vsi, ki ne pristajajo na zahteve njihovih aktivistov. Stalno iskanje sovražnikov progresivizma, kot so nasprotniki teorije spola,  zagovorniki tradicionalne družine, zagovorniki svetosti življenja, je woke aktivistom izgovor za njihovo stigmatiziranje. Vsakdo, ki misli drugače kot oni, je označen bodisi za seksista, ali pa za rasista ali fašista. V Evropi je to zelo vidno na primeru Madžarske, ki si prizadeva z zakonom zaščitite otroke pred vdorom LGBT ideologije v šole.

Etiketiranje in omejevanje svobode govora

Sledi woke ideologije je mogoče najti povsod: v kulturi, politiki, medijih in na družbenih omrežjih. Še zlasti na Zahodu so družbena omrežja preplavljena z woke aktivizmom in njegovimi pozivi na proteste, kar pogosto pripelje do nasilja.
Da rešitev za odpravo krivic ni v nasilju, ki ga prinaša kulturna revolucija, se strinja tudi stroka. Psiholog dr. Mike Brooks je mnenja, da woke lahko postane cesta v pekel, tlakovana z dobrimi nameni. Woke namreč izjave nasprotnikov pogosto jemlje iz konteksta in jih interpretira kot rasistične, seksistične itd. Takšni ljudje bodo za vedno zaznamovani in ne bodo nikoli več relevantni sogovorniki, torej so izbrisani, je prepričan Brooks. Ker se ljudje bojijo teh oznak, so raje tiho. To pa dolgoročno omejuje svobodo govora.
Zgovoren je podatek, da se 62 odstotkov Američanov boji izraziti svoje resnične poglede. Skoraj četrtina ameriških akademikov podpira odstavitev kolega, ker ima ta napačno mnenje o perečih vprašanjih, kot sta priseljevanje ali razlike med spoloma. In skoraj 70 odstotkov študentov bi na zatožno klop klicalo profesorje, ki rečejo nekaj, kar se študentom zdi žaljivo.
Torej v navidezni želji po odpravi diskriminacije, se ta samo še povečuje. Še več, dobi prostor v našem umu, od koder pa nas strah pred tem, da bi rekli ali naredili kaj napačnega, kaj, kar bi prizadelo eno ali drugo skupino ljudi, kot so na primer temnopolti, ali pa pripadniki LGBT, ali pa zagovorniki pravic žensk, da se odločijo za splav, omejuje pri naši svobodi izražanja.

Resnično prebujenstvo in iskanje dialoga

Kakšna je torej pot naprej? Po eni strani v prebujenstvu na drugi strani, torej v zavedanju, da je woke ideologija stranpot, ki lahko privede tudi do žrtev in zato ji ne smemo pustiti, da nas obvladuje. Tudi papež Frančišek nas vabi, naj ne pozabimo svojih korenin in naše narave. Samo iz spomina preteklosti lahko gradimo prihodnost. Po drugi strani pa je pot v prihodnost v prizadevanju za resnični dialog, ki ga najprej lahko gradimo na osebni ravni, če imamo dobro oblikovano lastno identiteto. Tam je namreč stik najbolj pristen. Če drugemu resnično prisluhnemo, bo kmalu tudi drugi prisluhnil, kakšno je naše mnenje; ali pa vsaj, kako se počutimo. In to bo vstopna točka, da iščemo skupne poti naprej. Ne bo lahko, je pa mogoče, če se zavedamo, da smo vedno v Božjih rokah.