Dr. Anton Trstenjak: Kam se je izgubila "slovenska poštenost"?

Oddaje | 23.11.2021, 17:12 Tadej Sadar

Se Slovenci v čem razlikujemo od drugih? Smo v čem res posebni? Nekje, v skritem kotičku vsakega od nas, se verjetno skriva tiha želja, da bi bil odgovor na ta vprašanja, da, Slovenci smo posebni, drugačni, če je le mogoče, boljši. In če smem ugibati naprej, bi rekel, da je to posledica naše majhnosti.

Eden največjih slovenskih psihologov, dr. Anton Trstenjak, je svojo zadnjo knjigo posvetil prav temu vprašanju in v labodjem spevu naredil analizo temeljne značilnosti naroda, ki se je ohranjal skozi stoletja s kvaliteto. »S to svojo knjigo gledam v slovensko preteklost, da bi zanesljiveje upali v prihodnost,« je zapisal v uvodu. V oddaji Sol in luč smo predstavili nekaj odlomkov iz njegove knjige z naslovom Slovenska poštenost, predvajali pa smo tudi odlomek, ko je v pogovoru za Radio Ognjišče med drugim govoril prav o tej knjigi.

Poštenjak je neminljiv človek. Če je bil slovenski človek kdaj res ustvarjalen, je bil v trenutku, ko je odel svojega vzornika v podobo poštenjaka. Če se slovenski človek skozi dolga stoletja ni mogel ovekovečiti s svojimi kralji in cesarji, se je vendarle znal upodobiti v nezamenljivem liku poštenjaka. »Pošten Slovenec« je neminljiva podoba Slovenca, vseeno, koliko ga je bilo nekdaj in koliko ga je še ostalo do današnjih dni. Slovenska poštenost – z njo smo preživeli tisočletja, z njo naj bi še naprej živeli.

Medsebojno napadanje je v glavnem samo izraz slovenske, še zmeraj po janzenizmu zaudarjajoče nevrotičnosti.

Slovence so tujci v starih časih označevali z lastnostmi, ki govorijo o njihovi poštenosti. Poštenjak je bila vselej oznaka za brezgrajnega Slovenca.
Doktor Josip Mal v 'Zgodovini slovenskega naroda' takole navaja pisanje Francoza Charlesa Nodierja, ko se je leta 1813 poslavljal iz Ljubljane: "Toda to je bilo pač ljudstvo Ilirije, tako prostodušno v svojih vtisih, tako zgledno v svojih navadah, tako zvesto v svojih čustvih in mislih, pa vendar tako izobraženo v vseh vprašanjih, ki se tičejo prave sreče in prave slave narodov. Bilo je to ljudstvo brez morilcev, brez tatov, brez slabih ljudi; mogel si - kot pravi benečanski pregovor - teh šestero ilirskih pokrajin prepotovati z denarjem na dlani. Bil je to narod, ki smo ga skoraj morali šele učiti rabiti ključavnico in zapah, ki pa je z neomahljivo neustrašenostjo odklonil giljotino: sploh najboljša združba dobrih ljudi, ki jih je Bog postavil na zemljo; sredi med njimi bi si želel umreti."
Opisi Slovencev, kakor jih srečujemo pri tujcih, ki so pred več stoletji potovali po naši deželi, bi se dali strniti en sam skupni pojem: Slovenec je v njihovih očeh pošten človek, kljub nekaterim napakam in slabostim, ki pa jih lahko vidimo tudi pri drugih narodih.

Ganljiva so pisma slovenskih talcev, ki v poslovilnih pismih naročajo naj; otroci "pošteno živijo", naj bodo "pošteni"!

Če pomislimo, kaj so Slovenci med drugo svetovno vojno in po njej delali drug z drugim, se lahko vprašamo, kje je tisti pošteni Slovenec, ki zločinov malone ne pozna? Smo Slovenci izgubili čut za zdravo sredino, da smo razcepljeni v dva skrajna, nespravljiva tabora? Na vse to odgovarjam z optimizmom v srcu. Prepričan sem, da je večina Slovencev v svojem srcu v zdravi občestveni sredini, ki ne bi hotela svojemu sonarodnjaku pokazati nobene sovražnosti in škodoželjnosti, čeprav politično prerivanje ne kaže ravno razveseljive podobe. Toda to so dogajanja, ki v politiki vselej zahtevajo daljši čas, preden prav dozorijo.

To naše medsebojno napadanje je v glavnem samo izraz slovenske, še zmeraj po janzenizmu zaudarjajoče nevrotičnosti, se pravi, pretirane vestnosti in kritičnosti, ki zopet ni izraz uničevalnosti, temveč le pretirane skrbi, da bi bilo pri nas "vse v redu", to se pravi končno le izraz ustvarjalnega prizadevanja za preživetje in »boljšo prihodnost«. Ne, Slovenci se v svoji poštenosti ne bomo do konca zgrizli, pač pa do preutrujenosti oblikovali; hoteli bi biti še zmeraj povsod vzorni državljani, kajpak, vsak po svojem osebno prilagojenem vzorcu. Človek se resno boji, da pod vplivi sodobne porabniške družbe tudi naš človek zmeraj bolj podlega moralni plehkosti, ki življenja in dela ne zna več prav vrednotiti. Kriza vrednot je znamenje časa, v katerem živimo.

Morda diši po samohvali, kadar poudarjamo, da smo Slovenci pošteni. Nekdaj je vsekakor bilo res tako. Danes to izginja, čeprav še vedno srečujemo razveseljive zglede. V Trstu je krožil pregovor: »Če izgubiš v Ljubljani uro, dobiš na policiji dve nazaj." Ganljiva so pisma slovenskih talcev, ki v poslovilnih pismih v zadnjih urah svojega življenja svojim najdražjim naročajo naj; otroci "pošteno živijo", naj bodo "pošteni", naj si dekle dobi "poštenega fanta". Vse izzveni v slovensko poštenost, to je tako rekoč "testament" Slovenca, ko zre smrti v oči.

Poštenost je kakovost, ki človeka označuje v njegovi globini. To ni površinska lastnost, ki bi se razprostirala v vodoravni legi, temveč gre v navpično smer, ki zadeva njegovo bistvo. Pri poštenosti gre za nekaj, kar je človek sam v svojem jedru. Pošten si ali nisi. Morala, na primer, je vselej v spremstvu raznih pridevnikov. Je dobra ali slaba, stara ali nova. Pošten nikoli nisi samo na videz. Poštenost je vselej enoumna. Ne moremo reči, da je nekdo "delno pošten". Gre za vrlino, ki je enkratna in nenadomestljiva. Nepoštenost, vseeno, kje ima svoj izvor, gre neločljivo za človekom, kakor njegova senca. Tudi ta neposrednost sodi k toliko poudarjeni slovenski poštenosti. Če človek "izgubi poštenost", je zlepa ne more vnovič dobiti. Poštenost je zaznamovana s pečatom trajnosti; je vrlina, ki poštenjaka stalno spremlja, je z njim identična, zato je tako dragocena in občutljiva hkrati.

V Trstu je krožil pregovor: »Če izgubiš v Ljubljani uro, dobiš na policiji dve nazaj."

Pošten človek je nekoliko osamljen sredi družbe, kar je razumljivo, saj s svojim samostojnim, kremenitim značajem, nekako izstopa. Poštenjak je zaradi svoje vzravnane hrbtenice tako samostojen, da je že kar osamljen. Čim bolj živi iz sebe in čim bolj je stvaren in nepristranski, tem bolj doživlja nekakšno osamljenost. Samostojna osebnost ima na sebi nekaj podobnega kakor steber, če hočete, svetilka ob cesti. Je pač vzravnana osebnost, po kateri in ob kateri ljudje nehote uravnavajo svoje korake in smer hoje. Poštenjak sredi družbe nikoli ni najbolj priljubljen, prej je pač le najbolj spoštovan. Ob poštenjaku se potrjujejo znane zakonitosti, ki jih opisujejo psihologi: »Kdor je prvi o uspehu, ni nikoli prvi v priljubljenosti.«
Ljubezen in spoštovanje sta dve čustvi ali vrednoti, ki ne gresta vselej vzporedno; navadno se ne družita.