Koliko prostora in podpore imajo misijonarji v slovenskih medijih?

Pogovor o | 22.10.2021, 09:33 Rok Mihevc

V »Pogovoru o« smo se tokrat osredotočili na pomen medijev pri širjenju sporočil, ki jih preko dobrih del snujejo misijonarji. Posebej smo se tega spomnili v luči 10-obletnice smrti misijonarja v Zambiji p. Miha Drevenška. O tem, ali mediji problematiki revnih držav namenjajo dovolj prostora in kakšna je sploh vloga medijev v današnjem svetu smo vprašali zgodovinarja in novinarja ter ustvarjalca številnih oddaj o delovanju misijonarjev dr. Jožeta Možino, urednika tednika Domovine in dolgoletnega novinarja Tina Mamića, sodelavko Slovenske karitas Jano Lampe, misijonarja na Madagaskarju in nekdanjega Narodnega voditelja MSS Staneta Kerina ter kaplana na Hajdini pri Ptuju Primoža Lorbeka. Oddajo je vodil Alen Salihović.

Jože Možina: V zlati dobi smo z dokumentarnimi filmi trkali na glavna vrata

Zgodovinar in novinar Jože Možina ima neposredne izkušnje z misijoni. Veliko tega dela je prelil tudi na televizijski ekran. »Misijonsko delo je eden od sodobnih jezikov oznanjevanja Evangelija, se pravi od besed k dejanjem. Najprej človeku dati jesti, naučiti loviti ribe in mu nato ponuditi veselo oznanilo. Tisti, ki slabšalno mislijo o misijonih, dajejo to v ospredje, mi, ki pa smo na terenu, vemo, da gre za celovito pomoč človeku in dvig njegovega dostojanstva. S Stanetom Kerinom smo naredili izvrstne dokumentarne filme iz Ruande, Burundija, Angole, Madagaskarja, tudi portret Pedra Opeke in smo tako ponesli sporočilo tega, kar se tam dogaja v slovenski svet in tudi širše. Neposredne posledice so bile zelo blagodejne za delo misijonarjev.«

Zdi se, da gre pri tem včasih za postranske zgodbe – kako jih predstaviti javnosti, kaj imeti v ospredju pri snovanju tovrstnih poročil? Možina odgovarja, da je malo odvisno tudi od kulturne osveščenosti v slovenskem medijskem prostoru. »Na javni RTV, ki je medij vseh, tak bi moral biti, nabor medijskih delavcev in novinarjev ne odraža svetovno nazorskega spektra v Sloveniji in namesto, da bi bili še bolj občutljivi do tega kar ne poznajo, so se tudi vrata začela pripirati, da ne rečem zapirati. V zlati dobi smo z dokumentarnimi filmi trkali na glavna vrata in dvigovali to občutljivost in popularnost, da smo prinesli zgodbe ljudi do naših gledalcev in poslušalcev. Ta nedovoljšnja priostnost tega pomena, ki ga misijonarji imajo, je posledica šibke politike slovenske Katoliške cerkve, Misijonskega središča, ker ne zna potrkati na vrata in na pravi način predstaviti te zadeve. Misijonarji so bili prvi slovenski diplomati in še zdaj so glasniki Slovenije, vsi po vrsti so zavedni Slovenci in imamo polno ganljivih zgodb. So glasniki, mogoče ne v skupnosti Združenih narodov in državni politiki, ampak na drug način. Globalna zgodba pa je Peter Opeka, ki ga vendarle tudi sedanja vlada bolj prepoznava in podpira, na ta način pa tudi dobre stvari v svetu.«

Jana Lampe: Odziv novinarjev je vedno večji

Sodelavka Slovenske karitas Jana Lampe si nenehno prizadeva za objave v medijih. Meni, da smo Slovenci za zgodbe zelo dovzetni in radi prisluhnemo misijonarjem. »Ko sporočiš zgodbo mediju, se lahko ljudje bolj poistovetijo z njo, ker začutijo človeka, ker vsi ljudje po svetu doživljamo podobne stvari, razlikujejo se materialne dobrine in pogoji, medčloveški odnosi pa so med nami zelo podobni. Če govorim o neki statistiki, da je vsak tretji otrok v Ruandi podhranjen, se tega ljudi ne dotakne. Če pa povem, da sem se srečala s triletno deklico, ki je podhranjena in bi brez pomoči misijonarke izgubila življenje, se to dotakne ljudi. Preko zgodb lahko ljudem sporočimo, kako ljudje živijo in jih spodbuditi k solidarnosti.«

Sama pripravlja tudi novinarske konference ob posameznih akcijah, zato smo jo vprašali, ali se mediji nanje radi odzovejo. »Ko smo začeli s tem, ni bilo toliko odziva novinarja, danes pa ga je ogromno. Sploh ker povabimo misijonarje, ki povedo, kako ljudje živijo. Da povedo, kako pomoč pride iz Slovenije in tem ljudem omogoča boljše življenje. Največja podpora je seveda s strani katoliških medijev, se pa tudi drugi zanimajo. To je pomembno, da sporočilo pride izven katoliške sfere, da se razbijajo stereotipi. To je tudi čista evangelizacija in to ima tudi učinek na ljudi. Hvaležni smo medijem, ki prispevajo k osveščanju dela naših misijonarjev, ki so prvi na bojni liniji.«

Tino Mamić: Slovenski misijonarji so prvi slovenski diplomati

Novinar Tino Mamič je ob tem odprl tudi vidik, ki ga krščanski mediji pogosto ne opažamo in poudarjamo in sicer, da so bili slovenski misijonarji prvi slovenski diplomati. »Ki so raziskovali svet, po njih se imenujejo kraji, mesta, pokrajine … imamo svetovne raziskovalce Slovence misijonarje. V prvi vrsti misijonarji delajo za ljudi, širijo solidarnost, ljubezen in bratstvo in je krščanstvo v ozadju. Oni so kristjani in zaradi tega tako delujejo. Npr. p. Miha Drevenšek je bil večkrat napaden, ker je bil medijski človek, ki je naredil veliko novih medijev v Zambiji in je bil glasnik demokracije. To pa so obče človeške vrednote, s katerimi se lahko nagovori tudi nekristjane. Opeko poznamo vsi, enako pa delajo tudi drugi in to bi morali bolj poudarjati in zato tudi zahtevati, da bi ti misijonarji morali dobiti bistveno več pomoči s strani države.«

Podpora mnenjskih voditeljev pri posameznih dobrodelnih akcijah je po njegovem mnenju zelo pomembna. »Če ena zvezda nekaj priporoči, je to pomembno, žal pa tega ni veliko. Pri nas se s tem ne ukvarjajo. Lahko pojejo, da so na kolenih, a o misijonarjih ne pojejo, jih ne izpostavljajo, za njih redkokdo kaj organizira. Tu je še veliko rezerve, je pa to povezano tudi z državo. Pri delu misijonarjev gre tudi za izrazito promocijo države Slovenije. Tu je država v zadnjih mesecih delala na temu in je ogromno naredila, bi pa morala še precej več.«

Stane Kerin: Nič več »miklavževanja«

Misijonar Stane Kerin je osvetlil delo pokojnega misijonarja p. Drevenška z bolj nepoznane strani, npr. to, da je moral tudi na zaslišanja, ob tem pa je ostal zvest iskanju resnice, ne glede na ceno. »Ta boj za demokracjo, on ni nikoli zamolčal krivic, ki so se dogajale, zato so mu grozili s smrtjo. Doživel je tudi kakšno razočarjanje, si je pa vedno postavil vprašanje, »za koga delam tu, zato, da bom jaz poznan ali zato, ker skušam ljudem prinesti nekaj dobrega, evangelij«. Ni pa to vedno enostavno.« Strinja se, da je pri misijonih potrebna finančna pomoč, a v prvi vrsti moramo videti človeka, kaj se z njim dogaja tam. »Projekti ponavadi povozijo človeka, so terminsko določeni, v Afriki je to iluzija. Tista trajnost, o kateri se veliko govori, so samo besede. Treba je biti z ljudmi in jih razumeti. Kako danes zgleda misijonsko delo? Smo na prehodu iz tistega, ko je misijonsko delo zgledalo »miklavževanje«, torej, da so prišli in delili, danes pa se stvari obračajo in prava pot je, da ljudje sami v misijonih vidijo, kaj lahko oni naredijo, ti pa si tam kot tisti, ki to spremljaš.«

Mediji imajo zelo pomembno vlogo, se strinja Kerin. »Včasih bi oporekal samo tistemu delu, da kar ni v medijih, da se ni zgodilo. Na nek način to drži, ampak po drugi strani je treba vedeti, da je vsako življenje svoja zgodba. Treba je enostavno iti tja in videti to življenje, ga predstaviti. To se mi zdi vloga medijev, ki pa včasih to bolj slabo prezentira, razen katoliških medijev. To ne pomeni, da misijonarji nae bodo vztrajali. Bodo, ker vedo, da niso tam zaradi lastne podobe, ampak zaradi ljudi, ki tam živijo. V ospredju ne imeti samo ideoloških stvari, ampak človeka in njegovo dostojanstvo. Prikazati, kaj se z ljudmi tam dogaja, po drugi strani pa spodbujati, kaj lahko naredimo. Ne z neko vzvišenostjo, ampak s pravo ponižnostjo. In iskati veliko dobrih stvari. Ljudje res najraje poslušajo bolj delikatne stvari in to je podobno, kot pri strmoglavljenju kakšnega letala. Vsi pišejo o njem, ne pišejo pa o tisočih drugih, ki vsak dan letijo sem in tja ...«

Primož Lobrek: Knjiga o Mihu Drevenšku

P. Miha Drevenška in knjige o njem se je spomnil tudi sodelavec Misijonskega središča Slovenije Primož Lorbek. »Ob deseti obletnici njegove smrti je središče izdalo knjigo, ki govori o njem, napisal jo je p. Janez Šamperl. Knjiga riše njegov lik in njegovo življenje, delo, poslanstvo, ki ga je opravljal, opiše njegovo mladost življenje, kako se odpravi na pot misijonskega poslanstva. Knjiga je delo, ki oriše to, kar je Miha ne delal, ampak živel.« Meni tudi, da je področje dobrodelnosti Cerkve v Sloveniji dobro sprejeto, saj je to prva naloga Cerkve. »Nekaj tega je v slovenskem medijskem prostoru, koliko pa mi izkoristimo to, je druga stvar. Prostora je še veliko, da res pokažemo ljudem temeljno poslanstvo Cerkve – služenje bližnjemu.«

Prisluhnite celotni oddaji "Pogovor o"