Rožni venec in misijoni

Naš pogled | 12.10.2021, 14:24 Jure Sešek

Mesec oktober ima veliko lepega v sebi. Veliko vsebine ima, ki zmore preglasiti krik tega časa, vpitje z ulic, kričanje s socialnih omrežij. Le priložnost ji je treba dati. Želeti si je treba, da nas ta vsebina nagovori, sama po sebi ni vsiljiva.

Tisti, ki govorijo o lepoti, globini rožnovenskega in misijonskega meseca niso tako glasno nesramni, kot tisti, ki jih gostijo jih v Tarči. Ne dobijo prav veliko prostora, niso citirani na facebooku, njihovi poudarki nas ne delijo na tiste, ki so »za« in one, ki so »proti«. Ne! Njihove vsebine kar čakajo. Čakajo na našo pozornost in upajo, da bomo le spoznali kaj je v življenju resnično pomembno. Čakajo na to, da nas bodo združile in ne razdelile. Tudi zato »oktobru drugače« dajem besedo!

Prva nedelja v mesecu je bila Rožnovenska, za nami je Marijin praznik, ki nas je v četrtek zbral na Brezjah in nas povezal z domovi, v katerih se še, kot v stari pesmi sprašujejo: »Ljubljena slovenska hiša, tiha sredi tihih trat, ali še spoštljivo hraniš nad vse dragi svoj zaklad? Ali še visi pod križem tvojih dedov blagoslov, lepi hišni rožni venec, priča tolikih rodov?« In: »Ali še v večernih urah oče v krogu vseh otrok, z rožnim vencem si pokrije, trde žulje trudnih rok?«

Tisti, ki govorijo o lepoti, globini rožnovenskega in misijonskega meseca niso tako glasno nesramni, kot tisti, ki jih gostijo jih v Tarči.

Kitice zvenijo kot izpraševanje vesti. Imamo hišni rožni venec ali se le še bežno spominjamo velikega venca, ki smo ga nekoč imeli doma, ali pa smo ga kot otroci opazovali pod križem na steni pri stari mami? Tam, pri večernih urah in očetu, ki moli z otroki, pa se nam morda zatakne že pri »žuljavih rokah« ... Večini. Zdi se mi, da je vse prepleteno, povezano kot jagode rožnega venca. Zaradi trdega dela, prigaranega majhnega zaslužka in skrbi za osnovne dobrine, se je človek zavedal, da sam ne zmore vsega. Zaupal je v Božjo pomoč, prosil zanjo. Molil. Danes pa, ko imamo kljub tarnanju vsega preveč, na pomoč od zgoraj ne pomislimo. Sami zmoremo, seveda. Če ne gre, je kriv nekdo drug, če se res zatakne je kriv sistem ...

»Ali še v večernih urah oče v krogu vseh otrok, z rožnim vencem si pokrije, trde žulje trudnih rok?«

Bitka pri Lepantu bi se leta 2021 najverjetneje končala drugače od bitke 7. oktobra leta 1571. Nevarnost je bila takrat ustavljena z gorečo molitvijo rožnega venca. Ta je, nam je obljubljeno, tudi pomočnica v bitki proti veliko bolj ostremu nasprotniku. Grehu. A le kako se bomo borili, če je naš odgovor na v pesmi zastavljena vprašanja le povešen pogled in odkimavanje? Osvajalec iz šestnajstega stoletja bi porušil gradove, strl mesta in ljudi, današnja nevarnost pa grozi notranjemu miru in lepim medsebojnim odnosom. Molitev krepi oboje.

V sodobnem življenjskem ritmu je težko spoznati, da rožni venec ni le za »žebranje starih mam, ki imajo veliko časa«, ampak tudi za vse ostale, ki zaupamo v moč molitve in Marijino skrbno roko nad nami. Dokaz, da zmore združiti in nagovoriti celo otroke, je vabilo otrokom, ki je pred leti vzklilo v Ameriki, zdaj pa vsako leto skuša objeti svet. »Ko bo milijon otrok molilo rožni venec, se bo svet spremenil,« je rekel sv. Pij iz Pietrelcine.

Molitev mnogih pa je povezana tudi z oddaljenimi deželami in delom misijonarjev, ki se jih posebej spominjamo v mesecu oktobru. Ne le rožnovenski, tudi misijonski mesec je, konec meseca bo misijonska nedelja. Kako lepo krono bi ji nadeli, če bi pred dnevi lahko poročali o Petru Opeki kot dobitniku Nobelove nagrade za mir. Prejela sta jo novinarja za prizadevanja za varovanje svobode izražanja na Filipinih in v Rusiji. Tako lahko upamo, da bo že nominacija Petra Opeke vzpodbuda za tiste, ki razmišljajo o pomoči misijonom, ki odločajo o tem komu bo namenjena pomoč razvitega sveta.

Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije želi namreč predlagati Petra Opeko za nagrado Raoul Wallenberg 2022 za izjemne dosežke na humanitarnem področju. Eden od štirih sopredlagateljev bo tudi naš radio, ki ve, da so Peter, z njim pa tudi ostali misijonarji in misijonarke po svetu, učitelji z zgledom.

Vem, da je misijonar Opeka že pred leti dejal, da se s privolitvijo za podobne nominacije ne bi strinjal, če bi nagrade ne pomenile tudi gmotne pomoči ljudem s katerimi živi in za katere se žrtvuje. Misijonarji so namreč vzor v marsičem, tudi v tem, da ne hrepenijo po tukajšnji slavi, živijo in razdajajo se za Gospoda, vztrajajo zaradi sočloveka v stiski.

Naj povem, da želja pokazati na veliko delo misijonarja ostaja. Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije želi namreč predlagati Petra Opeko za nagrado Raoul Wallenberg 2022 za izjemne dosežke na humanitarnem področju. Eden od štirih sopredlagateljev bo tudi naš radio, ki ve, da so Peter, z njim pa tudi ostali misijonarji in misijonarke po svetu, učitelji z zgledom.

Učijo z zgledi ljubezni, žrtvovanja, predanega dela, garanja, spoštovanja enakosti, spoštovanja človeka ... So zgled in dokaz kaj vse zmore človek, če svoje življenje preda Bogu in soljudem. Prav je, da jih doživljamo kot svetilnik upanja, kot žarek vsega, kar potrebuje ta naš svet. Občutja, ki nam jih je prek pogovorov z njimi, posebej pa prek obiskov, dano prenašati poslušalcem, so veliko zgovornejša od številk in odstotkov v katerih se da izmeriti delo misijonarjev. Začudenje, pretresenost, navdušenje, vzhičenost, hvaležnost in še kaj, se vedno znova prelijejo v vprašanje: "Pa jaz? Kakšno sled bom pustil za seboj?" Ta, ki jo pušča misijonar je kot sled sv. Krištofa, po korakih v času je videti, kot, da stopa sam ... V resnici pa nosi skrbi, upanje in veselje vseh, ki so mu zaupani in jim je vrnil vero v človeka in življenje, pogosto tudi v Boga.

Rožnovenski in misijonski mesec. Dve različni, pa vendar tako povezani vsebini. Uspeh dela v misijonih sloni na molitvi, najtrdnejša vez z misijonarji je gotovo molitvena povezanost z njimi. Prosimo, naj tudi v prihodnje spreminjajo svet na bolje, brezupne sence v ljudi, v nas, brezčutno oddaljene, pa naj vračajo upanje v dobro. Ljubi misijonarji, hvala!