Petkov protest na kolesih | (foto: Anže Malovrh / STA)
Omejeni človek in Bog
Komentar tedna dr. Janez Juhant
Slovenska družba v krizi razodeva svoj nedodelani obraz, ki se le počasi izčiščuje, saj nam manipulatorji poleg starih bremen nalagajo spet in spet nove ovire.
Medtem ko v Nemčiji resne stranke ne sklepajo koalicij ne z levico (nekdanjimi komunisti) ne z skrajno AFD, pri nas sedanja opozicija, ki ni bila sposobna vladati, brez resnega programa ponavlja svoje primitivne, sovražne floskule, brez državniške teže in obetov za prihodnost države.
Spominjajo na retoriko revolucionarjev, ki so Slovencem v največji stiski trosili laži o svobodi, demokraciji in boljši prihodnosti, zraven pa jih ropali, pobijali in izdajali tujcem.
Levičarski podpisniki so že doslej dokazali, da ne znajo kaj več kot na vse kriplje se držati oblasti, Slovence pa vzdrževati v sovraštvu in sejanju socialistični miselnosti, kjer štejejo delitve, nedelo in povprečnost; zraven pa to očitajo še doslednim demokratom.
Ali Slovenci prepoznavajo praznost teh levičarskih floskul, je težko reči, saj je nostalgija po neodgovorni in brezskrbni mladosti, v kateri je lahko tisti, ki je kimal, nekako preživel, vsi skupaj pa životarili, še močna.
Težava je še v tem, da marsikdo ni pripravljen priznati – kot pri vseh drugih boleznih – da, človek ne more nadomestiti Boga, ki ima v rokah vsako življenje.
Neobdelana in neprečiščena polpreteklost udarja kot bumerang po socialnih, kulturnih, organizacijskih in političnih poskusih prenove. Covid je le še bolj razgalil pomanjkljivosti zrelega pristopa življenjskim problemom.
Uvid in pripravljenost za sprejemanje strokovno utemeljenih družbenih ukrepov za zajezitev pandemije in globljo reformo družbe otežujejo razvajenost, strah, ceneni izgovori in politična zaplankanost, pogojena s polpreteklimi oblastnimi, finančno-gospodarskimi in čustveno-nostalgičnimi vezmi.
Vse to poleg strahu pred cepljenjem in nasprotovanja sedanji vladi pogojuje odnos do preventivnih ukrepov zoper Covid. Večina nasprotnikov cepljenja je, tako se zdi, politično opredeljena, čeprav vsak govori, da ni na nobeni strani, med temi so žal tudi kristjani.
Zdi se, da pri tej skupini ne glede na vero in Cerkev bolj deluje refleks omenjene neprečiščene polpreteklosti in zato tudi nekateri kristjani ne spoštujejo strokovnih in vladnih odločitev o cepljenju in ostalih preventivnih ukrepih.
Ta refleks opažam celo pri duhovniku, nasprotniku cepljenja – ki sicer stroki zaupa, da mu je prav vsadila spodbujevalec in se je v okužbi zatekel k njej, obenem pa širi negativistično propagandno o stroki in vladi glede ukrepov za Covid.
Seveda se pristojni v stroki zavedajo mej cepljenja in vseh ostalih ukrepov. Prav bi pa bilo, da bi se tudi vsi, ki nimamo strokovnih uvodov. Zaupanje stroki je sestavni del zaupanja ljudem, da si po najboljših močeh strokovnjaki, politiki, vsi pristojni in ostala javnost prizadeva za to, da bi bilo čim manj okužb.
Omenjena levičarska agenda žal to zelo otežuje. Težava je še v tem, da marsikdo ni pripravljen priznati – kot pri vseh drugih boleznih – da, človek ne more nadomestiti Boga, ki ima v rokah vsako življenje.
Večina nasprotnikov cepljenja je, tako se zdi, politično opredeljena, čeprav vsak govori, da ni na nobeni strani, med temi so žal tudi kristjani.
On končno kljub vsemu človeškemu in strokovno utemeljenemu prizadevanju odloča o življenju in smrti vsakega človeka. Skladno s tem imajo ustave nekaterih držav tudi zapisano, da je Bog nad ustavo in jo šele omogoča in tudi zagotavlja njeno smiselno uporabo.
Bog kot skupni oče vseh ljudi daje šele pravi smisel našemu življenju, saj smo zaradi njega med seboj sestre in bratje. V njem imajo zadnjo utemeljitev ustavne pravice in ustavne dolžnosti. Ljudje kot omejena človeška bitja z Božjo pomočjo drug drugemu lahko olajšamo življenje ter prenašanje križev bolezni in tudi sprejemanje nujnosti smrti.
Zato je levičarska agenda brez Boga tako nevarna, ker hoče napraviti ljudi za bogove in te nevarne samopašne zaverovanosti v moč omejenega človeka bi se morali zavedati verni in neverni.
Šele v zavesti medsebojne odvisnosti, pripravljenosti, da si delimo življenje, njegove radosti in bolesti, se lahko nadejamo trdnosti in moči oseb in družbe, s katero bomo uspešneje prenašali ne le težave kovida, pač pa tudi vse druge osebne in družbene izzive.
Namesto izključevanja je torej na mestu sodelovanje nas vseh in verni hočemo za to tudi klicati k Bogu.
