Jure Sešek
Miha Močnik
Andrej Šinko
Apostolski nuncij Jean Marie Speich (foto: Rok Mihevc)
Apostolski nuncij Jean Marie Speich | (foto: Rok Mihevc)

Nuncij Speich: Drama Cerkve današnjega časa je v tem, da se preveč ukvarjamo s svojimi igrami moči

26.09.2021, 16:11 Marta Jerebič Alen Salihović

V župnijski cerkvi svetega Kancijana in tovarišev v Mirni Peči so včeraj posvetili novega novomeškega škofa Andreja Sajeta, ki je na čelu škofije nasledil Andreja Glavana. Ob posvetitvi je dejal, da škofovsko službo sprejema z zavedanjem velike odgovornosti za oznanjevanje evangelija, zaželel si je tudi tvornega sodelovanja in dialoga z vsemi v škofiji. Nuncij Jean-Marie Speicha pa je razmišljal o sinodalnosti, torej soudeležbi celotnega Božjega ljudstva pri poslanstvu. Opozoril je, da je med kristjani razširjena neverjetna sposobnost, da se sovražimo med seboj.

Zelo pomenljivo je, da se je slovesnost začela s procesijo od župnišča, kjer je postavljen čebelnjak, prav čebela pa je tudi v grbu novega škofa Andreja Sajeta, ki je glavnemu posvečevalcu, njegovemu predhodniku Andreju Glavanu in soposvečevalcema apostolskemu nunciju in krško-celovškemu škofu Jožetu Marketzu po prebrani buli papeža Frančiška o imenovanju za škofa, devetkrat odgovoril, da »hoče« sprejeti to službo.

Posvetitev novomeškega škofa Andreja Sajeta
Posvetitev novomeškega škofa Andreja Sajeta © Rok Mihevc

Nato so sledile litanije vseh svetnikov, kandidat pa je ležal pred oltarjem in molil. Sledilo je maziljenje, polaganje rok in izročitev škofovskih znamenj, evangeljske knjige, prstana, mitre in pastirske palice, še pred tem pa je zbrane nagovoril nuncij. V pridigi, ki jo je prebral Roman Globokar, novi rektor bogoslovnega semenišča je v ospredje postavil sinodalnost in bil kritičen so sovraštva, ki prihaja med kristjani.  »V Cerkvi, tudi na Slovenskem, je veliko bojev in delitev. Zaradi teh razprtij Cerkev umira.«

Posvetitev novomeškega škofa Andreja Sajeta
Posvetitev novomeškega škofa Andreja Sajeta © Rok Mihevc

Nadaljeval je, da je raznolikost mnenj znotraj Cerkve dobra in zdrava, vendar se ne sme sprevreči v nasprotujoče si tabore. To nasprotovanje povzroča duhovno sušo, Slovenija pa duhovnost potrebuje. Razdeljenost v Cerkvi povzroča tudi sušo na področju dejavne ljubezni do bližnjega, ki zaradi razprtij najbolj nastrada, je bil kritičen nuncij. »Drama Cerkve današnjega časa je v tem, da se preveč ukvarjamo sami s seboj, s svojimi igrami moči. Nismo sposobni živeti v polnosti s svojo vero v razmerah, v katerih se je zdaj znašel svet in Cerkev. Zdi se, da se v teh okoliščinah udobno počutijo samo tisti katoličani, ki se imajo za dokaj tradicionalno manjšino. Slovenski škofje, duhovniki in laiki pa morajo najti svoje mesto v pluralni družbi, v kateri vera ni več edina oporna točka, tudi implicitno ne.«

Prav zato je nuncij povabil k sinodlanosti. »Sinodalnost, ki jo boste udejanjili v novomeški škofiji, bo pomenila vrnitev k izvirom. To je k načinu poučevanja, pričevanja in vodenja, ki je v Cerkvi prisoten od njenih začetkov. Seveda boste vse zaupali poslušnosti in vodstvu Svetega Duha in moči, ki jo daje evharistija, vir in višek skupnosti verujočih v Škofiji Novo mesto in povsod drugod po svetu.«

Andrej Saje si je za geslo izbral stavek "Živimo po duhu", njegov grb pa krasita čebela, plamen in tehtnica.

Grb in geslo novomeškega škofa Andreja Sajeta
Grb in geslo novomeškega škofa Andreja Sajeta © Škofija Novo mesto

Škofovsko posvečenje Andreja Sajeta
Škofovsko posvečenje Andreja Sajeta © Alen Salihović

Celoten nagovor nuncija Jean Marie Speicha

Sestre in bratje, pozdravljam vas v imenu svetega očeta, papeža Frančiška, in se vam zahvaljujem za to, da ste prišli k tej slovesnosti. Prav vsi, škofje, duhovniki, redovniki, družinski člani novega škofa, študentje in prijatelji, goreči ali manj goreči verniki in tudi tisti, ki vas je sem pripeljala navadna radovednost – dobrodošli! (Iz 25,6; 55,1-5; Lk 22,30; Raz 3,20).

Duhovnik Andrej Saje je poklican v škofovstvo (Apd 1,24-25) in bo danes posvečen. Zahvaljujem se msgr. Sajetu, da je izrazil željo, da imam pri današnji slovesnosti homilijo. Zahvaljujem se prof. Globokarju za prevod besedila v slovenščino.

V homiliji, ki sem jo imel pred nekaj meseci ob škofovskem posvečenju celjskega škofa msgr. Maksimilijana Matjaža, sem govoril o poslanstvu in mestu škofa v Cerkvi in družbi. Neki škof mi je kasneje rekel: »Ta homilija ni bila samo za škofa Matjaža, ampak za vse nas!« Ta modri in preudarni škof (Prg 2,6) je imel prav. Msgr. Saje ima kopijo te homilije in menim, da ni potrebno, da bi tukaj ponavljal iste stvari na malo drugačen način.

Danes bi se rad dotaknil teme, ki je zelo pri srcu papežu Frančišku in ni samo aktualna, ampak je pravzaprav osrednjega pomena pri škofovskem poslanstvu. Gre za vprašanje sinodalnosti.

Med kristjani je razširjena neverjetna sposobnost, da se sovražimo med seboj. V Cerkvi, tudi v Cerkvi na Slovenskem, je veliko bojev in delitev. Zaradi teh razprtij Cerkev umira. Raznolikost mnenj znotraj Cerkve je dobra in zdrava, vendar se ne sme sprevreči v nasprotujoče si tabore (1 Kor 1,11-16). To nasprotovanje povzroča duhovno sušo – Slovenija pa duhovnost potrebuje. Razdeljenost v Cerkvi povzroča tudi sušo na področju dejavne ljubezni do bližnjega, ki zaradi razprtij najbolj nastrada. Drama Cerkve našega časa je v tem, da se preveč ukvarjamo sami s seboj, s svojimi igrami moči. Tako nismo sposobni, da bi v polnosti živeli svojo vero v razmerah, v kakršnih se je sedaj znašel svet in Cerkev. Zdi se, da se v teh okoliščinah udobno počutijo samo tisti katoličani, ki se imajo za dokaj tradicionalno manjšino. Slovenski škofje, duhovniki in laiki pa morajo najti svoje mesto v pluralni družbi, v kateri vera ni več edina oporna točka, tudi implicitno ne. Msgr. Saje, to je za vas in za vse nas velikanski in težek izziv. Vendar se kristjani na Zahodu s takšnim položajem, da smo manjšina v pluralni družbi, ne srečujemo prvič. Do konca 4. stoletja so kristjani predstavljali le en element antične družbe. Zato je na mestu, da ponovno preberemo nekatera besedila iz tistega časa, v katerih kristjani razmišljajo o svojem mestu v tej družbi. Táko je npr. pismo Diognetu. Anonimni krščanski avtor s konca drugega stoletja nam pojasnjuje, da kristjani ne bi smeli oblikovati od sveta izolirane skupnosti, ki ima lastne zakone in običaje, ampak bi morali biti za ta svet to, kar je duša za telo. Biti duša današnjega sveta pa ni majhna stvar!

Msgr. Saje, to bo vaše poslanstvo v škofiji Novo mesto in tudi drugod v Cerkvi na Slovenskem. To pomeni, da boste posrednik Božje milosti! Kako biti duša sveta, ki se sooča s tesnobo, boleznimi, nesrečami; ki se sprašuje o lastni religijski identiteti in o lastni veri? Vemo, da se krščanstvo na Slovenskem še vedno predstavlja, čeravno na precej neizrazit in nejasen način, kot dejavnik družbene povezanosti, družbene identitete in narodovega spomina. Odprto ostaja vprašanje, ali naj bo danes Cerkev muzej in škofje čuvaji tega muzeja ali pa naj bo »zakrament (LG 11) in Božje ljudstvo (LG 4)« z vsemi člani na skupni poti. Skupnost, v kateri so posamezniki kot mladike iste trte, ki med seboj povezani v dialogu iščejo poklicanost in poslanstvo vsakega posameznika in vseh skupaj (Jn 15,1-8).

Razmišljanje o sinodalnosti se umešča v ta kontekst. Gre za to, da na novo izumimo primeren slog krščanskega življenja, da na novo izumimo primeren način škofovanja, seveda v zvestobi veri in izročilu, kot sta ju želela in predlagala Jezus in njegova Cerkev. Msrg. Saje, zdi se mi zelo lepo in preroško, da se vaša škofovska služba začenja v času razmišljanja o sinodalnosti, ki ga je sprožil sveti oče. Sinodalnost – kot pot, kot ključ, kot predpogoj, kot vzgon za dejavno življenje vernika – je modus vivendi et operandi (način življenja in delovanja), s katerim Cerkev vse svoje člane navaja na soodgovornost, daje vrednost posameznim karizmam in službam ter krepi vezi bratske ljubezni. V določenem smislu gre za udejanjanje tega, kako Bog biva in deluje v odnosu do človeštva, Kristus v odnosu do apostolov, do svojih učencev in do svetih žena, ki so mu sledile z vero in stanovitnostjo. Sinodalnost, ki jo boste udejanjili v novomeški škofiji, bo pomenila vrnitev k izvirom, to je k načinu poučevanja, pričevanja in vodenja, ki je v Cerkvi prisoten od njenih začetkov. Seveda boste vse zaupali poslušnosti in vodstvu Svetega Duha ter moči, ki jo daje »evharistija, vir in višek skupnosti verujočih« (SC 10) v škofiji Novo mesto in povsod drugod po svetu.

Da bi vstopili v to sinodalno dinamiko, morate vi, msgr. Saje, v škofiji Novo mesto, tako kot vsi škofje v svojih škofijah, prisluhniti verskemu čutu (sensus fidei) Božjega ljudstva (LG 12). Na ta čut (sensus) v Cerkvi velikokrat pozabljamo, je pa v dialoški povezavi z zakramentalnostjo škofovstva (LG 21). Vemo, da se verski čut (sensus fidei) primerja z instinktom, ker ni v prvi vrsti rezultat razumskega razmisleka, ampak ima obliko spontanega in naravnega spoznanja, nekakšnega zaznavanja (gr. aisthesis), po katerem se resnica razodeva v celotni skupnosti vernikov. Skupnosti vernikov pripada, da spontano presodijo pristnost nekega verskega nauka in da se s sprejetjem tega nauka zbližujejo med seboj (prim. 1 Jn 2,20.27 in LG 2). Vaša naloga v škofiji Novo mesto bo, da zaznavate in spodbujate verski čut (sensus fidei) s svojo prisotnostjo in služenjem (diakonia). Gre za spodbujanje dialoga, sodelovanja in edinosti med vsemi deli Cerkve. Temu pravimo občestvo, ki je prvi izraz evangelizacije, pričevanja. Te pravice in dolžnosti imajo vsi člani Cerkve v novomeški škofiji.

Sinodalnost pa razodeva še eno zanimivo resničnost. Poimenoval bi jo: obrnjena piramida. Na Cerkev smo navajeni gledati kot na dobro urejeno hierarhijo. V osnovi je to bolj izraz fevdalnega modela z vladarjem in podložniki. Vladar je seveda nad vsem. Na žalost se je tudi v Cerkvi živelo prevečkrat nad zakonom in včasih tudi nad preprostim evangeljskim čutom. Sinodalnost je kot vezno tkivo med edinostjo cerkvenega telesa in pluralnostjo članov v njihovih poklicanostih. Papež Frančišek nas uči, da je »pot sinodalnosti pot, ki jo Bog pričakuje od Cerkve tretjega tisočletja« (Govor ob 50. obletnici ustanovitve škofovske sinode, 17. 10. 2015: AAS 107 (2015) 1140). Sveti oče nas spominja in uči, da je najvišji v Božji Cerkvi služabnik vseh. Na ta način se ustvarja sozvočja med vsemi, ki so vključeni v Cerkev: med Božjim ljudstvom, škofovskim zborom in Petrovim naslednikom. Sveti Avguštin je vse to zelo dobro razumel. V svojem govoru ob škofovskem posvečenju – msgr. Sajeta vabim, naj ga prebere – je Avguštin dejal: »V trenutku, ko me navdaja strah biti za vas, me tolaži dejstvo, da sem z vami. Za vas sem škof, z vami sem kristjan.« Zdi se, da je to razumevanje Cerkve in sinodalnosti kasneje v Cerkvi postopoma izginilo.

Msgr. Saje, v imenu svetega očeta vas vabim, da v škofiji Novo mesto uresničite to čudovito načelo, ki je nujen pogoj, da bo Cerkev v novomeški škofiji in s tem celotna Cerkev v Sloveniji dobila nov misijonski zagon in znamenite »misijonarske učence«, ki jih omenja papež Frančišek (EG 102). Laiki so velika večina Božjega ljudstva in od njih se lahko veliko naučimo. Sinodalnost ne pomeni »laičnega parlamentarizma«, ampak uresničevanje lastne karizme. Sveti John Henry Newman je tistim, ki so ga spraševali o vlogi laikov, odgovarjal: »Brez njih bi Cerkev izgledala omejena« (Sulla consultazione dei fedeli in materia di dottrina (O posvetovanju z verniki glede vprašanj nauka), Brescia, Morcelliana 1991, 28). Zato je treba premagati ovire, ki jih predstavljajo pomanjkanje formacije in škodljivi učinki klerikalne miselnosti, ki laike postavlja v podrejeno vlogo (EG 102). »Železo se brusi z železom, človek brusi svojega bližnjega« (Prg 27,17). Veliko je treba storiti in mnogi laiki so željni Boga. Vabim vas, da ponovno preberete apostolsko konstitucijo papeža Frančiška z dne 18. septembra 2018 »Episcopalis communio« o škofovski sinodi. Msgr. Saje, kot škof ste povabljeni k skupnostnemu razločevanju: da skupaj s svojimi duhovniki in verniki razločujete in ste pozorni na to, kako naj Božjo voljo uresničuje v življenju ne le posamezna oseba, ampak tudi celotno Božje ljudstvo. Vse to ad maiorem Dei gloriam et ad maiorem Popoli Dei gloriam! Vse v večjo Božjo slavo in vse v večjo slavo Božjega ljudstva.

Prednostna izbira za uboge ima svoj izvor v prerokih in 25. poglavju Matejevega evangelija. Zapisana je v uvodnem stavku pastoralne konstitucije Drugega vatikanskega koncila Gaudium et spes. Je del družbenega nauka Cerkve. Papež Frančišek nas je zlasti v okrožnici Vsi smo bratje spomnil, da je Cerkev poklicana, da se od dobrodelne prakse pomoči, v kateri so ubogi vseh vrst zreducirani zgolj na objekt oskrbe, premakne k priznanju, da so ubogi 'člani' Božjega ljudstva in 'subjekti' svoje lastne osvoboditve. Sveti oče s tem ne pove nič novega. Nadaljuje evangeljsko izročilo, ki daje prednost ubogim, in izročilo Drugega vatikanskega koncila (prim. LG 8, GS 1 in EG 187-196). Gre torej za to, da je treba ponovno začeti »na obrobju«, ne le geografskem. Tak pristop se povsem sklada s prej omenjeno obrnjeno piramido. Sinodalna pot, ki jo boste, msgr. Saje, prehodili v vaši škofiji v Kristusovem imenu kot naslednik apostolov, bo spodbudila evangelizacijo, človeški razvoj v vseh njegovih oblikah in skrb za naš skupni dom. Prednost pa bodo imeli ubogi (anawim) iz vaše škofije. Ubogi so bili tudi v središču Jezusovega poslanstva. Vse to je kot hermenevtični ključ, ki določa in na novo opredeljuje sinodalno prakso. Nujno je torej, da »vse izpeljemo v misijonarskem ključu« (EG 34).

Kako lahko sinodalnost raste v Cerkvi v Novem mestu? Mislim, da je temeljni izziv v odzivu na prenovljeno razumevanje »občestva« v smislu »vključenosti«. Msgr. Saje, poklicani ste, da vključite vse dele Božjega ljudstva, zlasti uboge, da bi se vsi čutili soodgovorne za življenje in poslanstvo Cerkve. Zato je treba sprožiti proces spreobrnjenja, to je »razločevanja, očiščenja in prenove« (EG 30), da bi lahko vsi osvojili in ponotranjili načela tiste duhovnosti, ki poudarja občestvo, in ne le duhovnosti, ki se omejuje zgolj na iskanje individualne popolnosti.

Molim za vas, msgr. Saje, kot molim za vse slovenske škofe, za vse, ki skrbijo za versko življenje, katoliško vzgojo ali imajo druge službe, da bi prejeli milost poslušanja, hoje in služenja. Naj vaša karizma učitelja, duhovnika in pastirja oživlja Kristusovo Cerkev. Bogoslužja obhajate dostojanstveno! Bodite mož molitve! Mož vere! Kdor je Božji prijatelj, je prijatelj vseh! Končno, bodite dejavni in dajte prednost pripravi na drugi Kristusov prihod, h kateremu vsi stremimo (Lk 22,30). Naj vam Oče in Sin pomagata, da boste vedno odprti za Duha, saj vas bo On vodil v vašem življenju služenja Gospodu. Amen.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Slovenija

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Srečanje škofa Sajeta z vojaškim in policijskim vikariatom (photo: Škofija Novo mesto) Srečanje škofa Sajeta z vojaškim in policijskim vikariatom (photo: Škofija Novo mesto)

Novi škof Saje na obiskih

Novomeški škof Andrej Saje po škofovskem posvečenju, ki je bilo dober mesec nazaj, obiskuje lokalne oblasti, ustanove in druge organizacije. Tako se je te dni mudil pri novomeškemu županu, na ...

Lastnoročno podpisano pismo papeža Frančiška (photo: nadškofija Maribor) Lastnoročno podpisano pismo papeža Frančiška (photo: nadškofija Maribor)

Otroci v Malečniku pisali papežu. On pa njim nazaj.

Papež Frančišek je otrokom v Malečniku poslal osebno pismo, ki ga je tudi sam podpisal. Po besedah župnijskega upravitelja župnije Sebastijana Valentana gre za znamenje posebne papeževe ...