Pamet v roke!

Komentar tedna | 17.09.2021, 15:50 dr. Ivan Štuhec

Svet in z njim Slovenija je v vojni z virusom Covid-19, v katerikoli različici že. Ljudje so vse bolj nervozni in napeti, ne samo pri nas, tudi drugod po svetu. Kot sedaj že vsi sociologi, z leve in desne ugotavljajo, ločnica med zagovorniki cepljenja in proticepivci ne poteka po nobeni ideološki in svetovnonazorski pripadnosti.

To smo v živo doživeli v sredo zvečer tudi v Ljubljani, ko so se pred Državnim zborom zbrali miroljubni katoliški fundamentalisti in mamilaški razgrajači vseh barv.

Povod za protest je ukrep vlade, da je potrebno v veliki večini primerov zagotavljati PCT ukrepe za zajezitev širitve virusa. Motivi protestnikov so bili zelo različni in imajo izjemno široko paleto lastnih razlogov, da so se znašli v tako heterogeni druščini. Gotovo pa je manjšina huliganov celotno zgodbo zaostrila in izzvala nujni poseg policije. To vidimo tudi po drugih evropskih mestih od Berlina do Pariza. S to razliko, da tam novinar nacionalnega medija ne označi Merklove in Macronove vlade za policijsko oblast, kot si to lahko privoščijo pri nas, kjer po njihovo vlada diktatura in avtokratski režim.

Samo popolni ignorant lahko zanika, da ljudje zbolijo in nekateri tudi umirajo za tem virusom. Virus je neizogibno dejstvo našega vsakdana. Nikomur ni prijetno in nihče si z užitkom ne nadeva maske, razkužuje roke, drži razdaljo, hodi na testiranje ali se cepi s stisnjenimi zobmi.

Vsem nam je to nadležno, ker je tako usodno poseglo v naš običajni način življenja in komunikacije. Imamo tudi upravičeno vprašanja in argumente, tako glede samega virusa, kakor načinov boja proti njemu. Vse to je legitimno in v normalni demokratični družbi sprejemljivo. Nobeno vprašanje in pomislek ni prepovedan, tudi ne sme biti prepovedan. Odgovorni, stroka in politika pa so dolžni dati in iskati odgovore in jih posredovati javnosti.

Imamo pa težavo, ki je nobena predhodna epidemija v takem obsegu do sedaj ni imela. Sodobna sredstva družbenega komuniciranja so dostopna vsem in vsakomur, za mlatenje prazne slame ali za tehtne in razumne argumente. V množici vsega tega si ljudje selekcionirano iščejo informacije, več kot jih je, večja je zmeda. Tega pač ne more preprečiti nobena demokratična oblast, razen v Severni Koreji in na Kitajskem, in še kje, kjer se poslužujejo blokade informacij. Cena svobode komuniciranja je med drugim tudi popolna zmeda in nerazumno ravnanje ljudi.
Statistika kaže, da je procent precepljenih med katoličani višji kot med drugimi skupinami. Verjetno to lahko pripišemo dejstvu, da sta se na stran cepljenja postavila oba papeža, aktualni in upokojeni. Tudi velika večina škofov z redkimi izjemami.

To pa ne pomeni, da tudi med katoličani ni skeptikov ali celo nasprotnikov cepljenja in drugih ukrepov za zajezitev pandemije. Ne želim se opredeljevati do posameznih skupin v Katoliški Cerkvi, ki nasprotujejo ukrepom in še posebej cepljenju. Želel pa bi podati nekaj razumnih kriterijev za presojo te zmedene situacije.
Izhajam iz predpostavke, da virus nesporno je in da ogroža naša življenja. Da imamo na razpolago različna sredstva, kako se mu lahko izognemo, da pa nobeno ni tako gotovo in 100%, da bi se nikakor ne mogli okužiti ali celo zboleti in umreti.

Dalje stojim na stališču, da je oblast dolžna narediti vse, kar zna in zmore, da pandemijo zajezi in obvaruje kolikor se da človeška življenja. Kot v marsikateri drugi stvari, tudi za boj proti virusu ne najdemo odgovora v svetem pismu.

Vemo pa, da smo ustvarjeni po Božji podobi in sličnosti, kar vključuje tudi našo razumno naravo. Katoliška Cerkev je skozi celoto svojo zgodovino zagovarjala načelo razumnost verovanja. Na podlagi tega nima težav biti v dialogu z drugimi vedami, tudi z medicino ne. To pa ne pomeni, da je mogoče vero v Boga zamenjati z vero v medicino in zdravnike, kot mnogi mislijo, ali so bili prepričani, ob pandemiji pa se jim je ta vera zamajala v temeljih.

Na področju zdravja in bolezni imamo vsi dostop do uradne ali konvencionalne medicine in omejen in velikokrat zakonsko neurejen dostop do alternativnih zdravstvenih storitev. Slednje pri nas zakonsko ni urejeno, kar je narobe. Od vsega začetka nam stroka in politika govorita, da se lahko samo-zaščitimo na način, da nosimo maske, razkužujemo roke, držimo razdaljo in krepimo imunski sistem. Da počnemo te štiri stvari smo popolnoma svobodni in odvisni od samega sebe.

Vlade vsepovsod po svetu pa so sprejemale še druge ukrepe, z dvojnim namenom in ciljem, da zmanjšajo število umrlih za posledicami virusa in da zmanjšajo pritisk na zdravstveni sistem.
Od začetka pandemije do letošnje jeseni so ti ukrepi bili v najbolj radikalni obliki uveljavljeni s popolnim zaprtjem javnega življenja. Lahko bi rekli s kolektivno izolacijo državljanov.
Od pomladi letošnjega leta so na voljo cepiva, ki omogočajo kolektivno zaščito na drugačen način. Gre za tako imenovano precepljenost in prebolelost prebivalstva, kar so strokovnjaki povedali že na samem začetku, da moramo doseči vsaj 70% prebolelosti virusa, da nas ne bo masovno ogrožal.

Če pustimo virusu njegovo pot, da se svobodno širi in okužuje, tvegamo večje število obolelih in mrtvih. Če se cepimo to število zmanjšamo. Vsekakor pa ne preprečimo popolnoma okužb in tudi smrti ne. Lahko pa jih omejimo.

V katoliški morali takšnemu primeru pravimo, da se moramo odločati med manjšim in večjim zlom ali slabim. Torej cepljenje ni idealna rešitev, je pa manj slaba, kot da se ne cepimo. Tudi celotno zaprtje javnega življenja ni bila dobra, ampak manj slaba rešitev. Cepljenje dejansko nadomešča popolno zaprtje javnega življenja, s tem pa tudi zmanjšuje se slabše učinke, ki bi jih imel lockdown.
Glede moralnosti cepiva je dovolj zgodaj povedala svoje stališče Kongregacija za nauk vere in SŠK. Naj ponovim uradno stališče SŠK od 2. februarja letos ko je okrog spornosti cepiva AstraZeneca bilo rečeno: »V kolikor katoličani nimajo možnosti cepljenja z drugimi etično sprejemljivejšimi cepivi kot npr. Pfizer-BioNTech oz. Moderna ter bi odložitev cepljenja ogrožala njihovo zdravje in zdravje drugih, potem je uporaba tega cepiva »moralno dopuščena.«

Natanko takšno stališče izhaja iz prej omenjenega načela o odločanju za manjše zlo. Več kot pol leta po tem stališču imamo na voljo izbiro pri cepivih. Tudi sam sem izbral Pfizerja. Očitno pa za nekatere katoličane tudi takšno odločanje ni sprejemljivo, ker še vedno trdijo, da gre za proizvodnjo cepiv iz splavljenih zarodkov.

Zadnjič sem celo slišal poslušalko radia Ognjišče, ki je ob klicu zatrjevala, da gre za zarodke pridobljene s carskim rezom. Na tem mestu ne morem ponavljati vseh argumentov, ki so bili povedani s strani ali Kongregacije za nauk vere ali katoliških bioetičnih strokovnjakov, vse to je tudi dosegljivo na spletu in katoliškim gorečnikom bi svetoval, da si to argumentacijo temeljito preberejo, predno v javnosti nastopajo z nepreverjenimi argumenti.

Glede problematiziranja cepljenja naj spomnim na dve drugi in vendarle ne tako drugačni situaciji. Prva je naša druga svetovna vojna in revolucija. Tudi takrat smo se znašli med večjim in manjšim zlom. Eni so zagovarjali taktično sodelovanje z nasilnim okupatorjem, da preprečijo nepotrebne žrtve.

Drugi so terjali akcijo v revolucionarnem smislu, brez premisleka o žrtvah ali še več, sami so povzročali dodatne in še večje žrtve. Lahko rečemo, da so eni bili za taktični kompromis, drugi za radikalno rešitev. V obeh primerih se je sodelovalo z zlom, samo, da bi v prvem to zlo bilo manjše kot je bilo v drugem primeru.

Drugi primer je iz aktualne zgodovine. Teroristi zavzamejo avion, avtobus ali trgovski center s talci. Specializirane enote policije obkolijo teroriste in se začnejo pogajati. V določenem trenutku se ugotovi, da je pogajanja potrebno zaključiti in reagirati s silo. Pri tem se tvega nekatera življenja talcev. Ne pa vseh. Povelje policiji bo vedno šlo v smeri, rešite, kar se rešiti da.

Tako prvi kot drugi primer nam ne povzročata velikih moralnih pomislekov, ker imamo na eni strani agresorja, na drugi pa nedolžne ljudi. Čustveno smo takoj proti agresorju in za rešitev ljudi. Tudi razumno je tako.

V primeru virusa gre za nevidnega agresorja. Njegove posledice delovanja so smrtonosne. Obramba pred tem je možna, ni pa nujno za vse uspešna. Ampak je bolje rešiti nekaj kakor nič, oziroma izbrati manjše zlo, kakor dopustiti večje. Lahko je sredstvo, kot je v našem primeru, cepivo, sporno. A v primeru obrambe pred teroristi pa ni sporno, da uporabimo smrtonosno orožje? Skratka, izbiramo manjše zlo in znašli smo se v situaciji, v kateri se ni mogoče popolnoma izogniti morebitnim žrtvam.

Pretekle izkušnje nas učijo, da je precepljenost eden od učinkovitih načinov zajezitve epidemije. Če bi oblasti lansko jesen zahtevale množično cepljenje, bi sam imel velike pomisleke iz preprostega razloga, ker je obstajal resen dvom o hitrosti izdelave cepiva. Pomislimo na ruski primer cepiva Sputnik. Niti ruski, niti kitajski znanosti ne zaupam. Ne verjamem v zahodno znanost pač pa ji bolj zaupam. Zaradi tega, ker je več kontrolnih mehanizmov in večja javna kontrola nad tem, kaj se dela in kaj je problematično.

Prepričan sem tudi, da si sami lahko veliko pomagamo z alternativno medicino pri utrjevanju imunskega sistema, torej pri preventivi. Ko pa resno zbolimo pa je uradna medicina bolj gotova in zaupanja vredna, ker je za njo veliko znanja in izkušen. Obe bi se morale dopolnjevati in Corona kriza kliče po zakonski ureditvi tega področja.

Končno sem prepričan, da zdravnik, kot je recimo v Sloveniji dr. Ihan, ki ni nek anonimnež, in ki celo svojo zdravniško kariero proučuje imunološko problematiko, za gotovo več ve, kakor pa razni yutoobovski in FB strokovnjaki. Vprašajmo se, zakaj ne peljemo avtomobila na popravilo k neznanemu fušarju, ampak k licenciranemu servisu. Zakaj ne vlagamo denarja pri internetnih ponudnikih, ki jih ne poznamo ampak pri resnih bankah in investicijskih družbah. Pa še tam ga lahko zapravimo!

Za konec še beseda o katoliškem fundamentalizmu. O možnosti raznih zarot, ki so bile in so tudi danes, ne dvomim. Te obstajajo! Vendar ves svet in vsa tehnologija in vsa medicina, ni in ne more biti ena sama velika prevara in zarota.

Bog nam je dal razum za razlikovanje in razločevanje, tudi nobenemu ne vliva direktno spoznanja v glavo ali srce. V katoliški Cerkvi imamo tudi sito, ki preverja razumnost verovanja. Ta vloga je zaupana cerkvenemu učiteljstvu. Seveda so se v tosvetnih zadevah tudi kdaj papeži ali škofje motili, kot se motijo zdravniki in druge stroke.

Kontinuiteta stroke ali avtoritete pa vseeno daje določeno mero večje gotovosti, da svojih stališč ne pobirajo z interneta in da jih ne izražajo samovoljno in poljubno.

Tisti, ki trdijo, da so v zadevah Covida bolj razsvetljeni kot papež s škofi, dejansko trdijo nekaj, kar je v njihovem primeru manj preverljivo, kot v primeru cerkvenega učiteljstva. Če se sklicujejo na svojo preroško vlogo potem morajo vedeti, da pot preroškosti zahteva pot preverjanja, ki je lahko tudi mučeništvo. To pa je mogoče zahtevati samo pri sebi in ne pri drugih. Z drugo besedo, če nekdo misli, da ima v posesti vso resnico o Covidu, mora posledice vzeti nase, nima pa nobene pravice svojega razsvetljenja uveljavljati preko drugih in z drugimi.

V tej zadevi je sveto pismo jasno. Jezus ni poslal v ogenj apostole, ampak je šel v smrt sam. Tudi za ceno popolne zapuščenosti od večine najbolj zvestih sledilcev. Za to Jezus ni bil fundamentalist, ker je njegovo načelo bilo, če hočeš in če zmoreš, hodi za menoj.

In glede vere v znanost in posledično zdravila, še to. Vsak dan imamo opravka z neštetimi stroji in drugimi sredstvi brez katerih si ne moremo predstavljati življenja.
Ko prižgemo luč, avto, aparate in podobno moramo na nek način verjeti, da to deluje in da naš pritisk na gumb ne pomeni eksplozije. Nihče od nas ne gre razstavit avta za to da se bo prepričal, da bo vžgal in da ne bo eksplodiral. Če tudi se to vedno lahko zgodi.

Vsi imamo nekakšno zaupanje v izdelke, ki so posledica sodobne znanosti in tehnologije. Brez tega v življenju preprosto ne gre. To zaupanje je nekakšna vera v to, da so sestavljavci stroja bili dobronamerni in pošteni in nam niso nastavili peklenskega stroja. A pri zdravilih pa bi naj bila vse ena sama velika zarota in goljufija? Takšen zaključek je razumsko težko sprejeti. Vera v znanost in tehnologijo seveda ni enaka veri v Boga, obe pa nista in ne smeta biti skregani z zdravo pametjo. Za to, pamet v roke.