Paraolimpijci, hvala!

Naš pogled | 31.08.2021, 15:56 Jure Sešek

Vem, ko je v teh časih čas za komentar, že skoraj pričakujemo razmislek o »anti« in »za«, o cepljenih, necepljenih, razcepljenih, o Kredarici ali kolesih, o vroči politični jeseni in različnih napadih, o tem, kdo bi s kom in kdo s kom niti približno ne bi, o tistih, ki ne verjamejo in onih, ki zaupajo, o grozi Afganistana … Seznam razdiranja, strahu, posmehovanja, groze, prepričevanja in podobnega je skoraj neskončno dolg.

Pardon, zavedam se, da so teme resne, tudi mene skrbi, a zdi se mi, da je razpok preveč, razdeljenosti pa toliko, da je res ne bi rad še podpihoval. O, pa se mi iztočnica kar sama ponuja. Ko sem pred časom zastavil glas za zdrav razum in dejal, da zaupam znanosti in zdravnikom, sem bil deležen prav zanimivo sočnih elektronskih pisem. Naj povem le, da sem jih dobil in se javno opravičim, ker na napade in žaljivke nisem niti odgovoril. Bodi dovolj, sem že prelomil obljubo, da o teh rečeh raje ne bom …

Naj vas namesto tega opozorim na junake in junakinje, ki nas z uspehi združujejo, spomnim na vzore, ljudi, ki vedno znova dokazujejo, da se da! Pred začetkom njihovega letošnjega največjega tekmovanja smo jih lahko opazovali na velikih oglasnih tablah ob cestah, kako so nas prepričevali: »Nič mi ne manjka!« Paraolimpijci. No, ali morda paralimpijci.

Saj ste slišali za spremembo, po kateri v imenu »Paraolimpijskega komiteja« ni več olimpijskega »o-ja«? Ah, le zakaj zdaj novost v poimenovanju nečesa, kar je tu že desetletja? Pravni razlog za spremembo v lastnem imenu je zahteva Mednarodnega olimpijskega komiteja iz leta 1990, da se organizatorji iger za športnike invalide odrečejo rabi besede olimpijski, ki ima naravo znamke. Torej je bila beseda »olimpijski« v imenu sporna zaradi lastništva, oddaljevanje od nje pa nekaj, kar je z vidika mednarodne paralimpijske organizacije zaželeno zaradi razlikovanja. Že ob uradni vpeljavi novega poimenovanja sem spremembo doživljal le kot nepotrebno zmedo. Danes pa v resnici vidim, da nekateri mediji poročajo o paraolimpijcih, drugi spet o tekmovalcih in tekmovanju brez »o-ja«. Kako prikladno za nadaljevanje njihove osnovne misli, ki je nastala v sodelovanju z največjim pokroviteljem njihovega truda: »Nič nam ne manjka.« Morda le drobni in nepomembni »o«.

Sicer pa, ne le da jim nič ne manjka, marsičesa imajo celo veliko veliko več kot tisti, ki si domišljamo, da smo zdravi, da imamo vse, da … No, da nam »nič ne manjka«! Zalotil sem se že ob misli kako bi ravnal, če bi me doletela nesreča, ki bi me prikovala na voziček. Bojim se, da ne bi zmogel najti volje, da bi se trudil živeti kot prej. Bal bi se tako drugače živeti naprej. Bojim se, da bi se v objokovanju usode zagrenjeno zaril v posteljo in jezno zrl v nepošten svet okoli mene. Kako občudujem nasmejane invalide, ki polni življenjske volje s posebnimi kolesi kolesarijo ob robu ceste, koliko navdušenja v meni prebudijo zgodbe tistih, ki kljub hudim okvaram, boleznim ali prirojenim drugačnostim navdušeno živijo življenje. Vsakodnevno življenje. Ni treba, da so člani paraolimpijske reprezentance, ni nujno, da je njihova zgodba odmevala v različnih medijih. Kakšni junaki! 

Koliko pozitivnega, veselega, navdušujočega v naš studio vedno znova prinese, denimo, Darko Djurić, kako veliki učitelji so s svojo skromnostjo, železno voljo, nepopustljivostjo, predanostjo, cilji od katerih ne odstopajo. Ko bi te in še mnoge njihove vrline znali preliti v običajno življenje tudi vsi, ki tarnamo. Tarnanja in obtoževanja bi bilo veliko manj.

Sicer pa, ne le da jim nič ne manjka, marsičesa imajo celo veliko veliko več kot tisti, ki si domišljamo, da smo zdravi, da imamo vse, da … 

Včeraj je Franček Gorazd Tiršek osvojil že petdeseto slovensko paraolimpijsko medaljo. Svojo tretjo! Nov razlog za naše navdušenje, novo odličje, ki nas lahko poveže v skupnem občudovanju in veselju. Letošnji Tokio to res zna. Že v času olimpijskih iger je dokazal, kaj zmore. Ob uspehu naših predstavnikov pozabimo na tegobe, ne iščemo razpok ampak se skupaj veselimo z njimi.

Vem, da je razumljivo, da so paraolimpijska odličja medijsko nekoliko manj zanimiva in s tem tudi manj odmevna od tistih »pravih« olimpijskih odličij, a hkrati se moramo spet ustaviti pri resnici, da paraolimpijskim medaljamin športnikom, ki jih osvojijo, »nič ne manjka«. Še veliko več vzpodbudnega in navdušujočega imajo v sebi. Kakšne zgodbe prinašajo naši paraolimpijci, smo letos lahko spoznali, ko se je upravičeno govorilo o našem zastavonoši na slavnostnem odprtju iger.

Dejan Fabčič. Že razumeti ni preprosto, kaj šele doseči, da letos tekmuje že na tretji paraolimpijadi v, pozor, tretjem športu. Fabčič je začel s plavanjem in leta 2008 debitiral na paraolimpijskih igrah v Pekingu, kjer je zasedel šesto in sedmo mesto. S parakajakom je bil leta 2016 na igrah v Braziliji šesti. Zdaj pa ga čaka nadaljevanje tekmovanja v paralokostrelstvu, kjer s pridom izkorišča svoje bogate izkušnje, izkazalo pa se je, da je zelo nadarjen tudi za to tekmovalno panogo. Neverjetna paraolimpijska pot je učna ura zase. Dejan nas uči tudi o skromnosti, ko pravi: »Lahko povem, da sem zastavonoše vedno občudoval. To so bili vrhunski športniki ali pa ljudje s posebno zgodbo. Zato se mi zdi kar neverjetno, da sem bil letos tudi jaz na tem mestu.« Je lahko zgodba še bolj posebna, kot je njegova?

Vodja letošnje slovenske paraolimpijske odprave Boro Štrumbelj pa je opozoril še na tretjo, znova posebno razsežnost izbora Fabčiča za posebno čast. »Odločitev o izbiri nosilca zastave na odprtju je bila res težka, saj bi si vsi športniki zaslužili to čast. Odločili smo se za Dejana Fabčiča, vzornega športnika in zdravnika ... S tem smo se želeli zahvaliti vsem zdravnikom in medicinskemu osebju, ki so med covidno krizo požrtvovalno skrbeli za naše zdravje.« Vzoren športnik in zdravnik, ki verjamem, ne bi imel prav nič proti, če bi znova prekršil mojo misel z začetka in bi športne uspehe ter moč človeške volje prepletel s pandemijo, cepljenjem, zdravim razumom, izkušnjami predanega zdravnika, ki je sicer specialistinterne medicine ter vodja ambulante za bolezni ščitnice in diabetes v Novi Gorici.

Za konec pa vzpodbuda srebrnega Frančka Gorazda Tirška, ki se je po prometni nesreči, ki je bila vzrok tetraparezi, zavedal, da se bo treba nečemu posvetiti. In se je. Športu. Tako zares, da je, kot rečeno, osvojil že tretje odličje na največjem tekmovanju: »Bistvena sta miselnost in trdo delo. Ob tem pa se je treba zavedati tudi tega, da si v športu in življenju lahko še tako optimalno pripravljen, pa te v trenutku zapusti sreča, imaš smolo.« Kako ravnati takrat, pa nam je srebrni paraolimpijec, ob njem pa tudi vsi ostali udeleženci paraolimpijade, pokazal s svojo potjo. Ni lahka, a je verjetno res edina prava. Bistvena sta razsodna misel in trdo delo!

Dragi paraolimpijci, z ali brez o-ja, hvala! Za vaše zglede, veselje ob uspehih in modrosti, ki jih ne gre prezreti. Hvala in iskrene čestitke!