Drug z drugim ali drug proti drugemu?

Slovenija | 24.08.2021, 13:16 Marjana Debevec

»Če bi imel priložnost čas zavrteti nazaj, do vsega ne bi imel tako zaničevalnega odnosa, temveč bi se cepil in k cepljenju spodbujal tudi vse ostale«, je pred smrtjo dejal prepoznavni ameriški radijski voditelj Phil Valentine. 61-letnik, ki je veljal za enega najvplivnejših posameznikov radia v ZDA, je po poročanju Siol.net glasno nasprotoval ukrepom proti zajezitvi epidemije, se norčeval iz cepljenja proti covidu in ocenil, da je manj kot odstotek možnosti za to, da zaradi njega umre. "Če se to zgodi, me bo zelo sram," je dejal. In žal se mu je zgodilo ravno to. Po besedah njegovega brata je Valentine pred smrtjo obžaloval, da se ni cepil in da je s svojo odločitvijo najverjetneje vplival tudi na številne poslušalce.

Moje današnje razmišljanje nima namena podpihovati že tako razgretega ozračja med tistimi, ki se cepijo in anticepilci. Tega je že veliko preveč na družbenih omrežjih, posebej na facebooku. Včasih si zaželim, da bi tisti, ki brez strokovne podlage tako goreče nasprotujejo cepljenju, malo umirili konje. Vsak bi jih razumel, če bi preprosto priznali, da jih je strah cepljenja in se zato ne bodo cepili. Mislim tudi, da je treba veliko več prostora dati stroki, ki se bori in išče načine za zajezitev te hude epidemije. Žal pa mnogi podlegajo teorijam zarote, ki jih tukaj na bom naštevala, ker mejijo na znanstveno fantastiko in ljudem jemljejo razum. Verjetno ste jih tudi vi slišali, povezani pa so z omrežjem G5, vesoljci, satanisti in podobno.

Žalostno in nevarno pa je, da kampanjo proti cepljenju vodijo nekateri vidni predstavniki v družbi, najdemo jih tudi med posvečenimi osebami v Cerkvi. Verjamem, da so zavedeni s strani raznih alternativcev, ki so pred Boga postavili energije in druge načine samoodrešitve, med drugim zdravo hrano in bio proizvode. Znano je, da je vse to že vrsto let nekakšna nadomestna religija za mnoge, tudi za nekatere kristjane. Vendar človek ni Bog in se ne more odrešiti sam. Prav zato pa mora zaupati sočloveku in skupaj z njim iskati rešitve.

Gotovo vsak med nami pozna koga, ki je utrpel blažje ali hujše posledice po prebolelem covidu; te posledice pri nekaterih vztrajajo mesece in mesece. In prav zato je tudi cepljenje oblika ljubezni do bližnjega, kot je nedavno zatrdil papež Frančišek. Pretresel me je zrel odgovor nekega mladoletnika. Ko sem ga vprašala, kaj bi storil, če bi vedel, da lahko na primer po cepljenju ostane invalid, mi je odgovoril: »Vseeno bi se cepil, ker je tako prav.« Ne gre torej več samo za dejanje samozaščite, ampak za družbeno dejanje, celo moralno dejanje.

Zato je še toliko bolj vprašljiv vpliv tistih, h katerim se zatekajo ranljivi posamezniki. Je prav, da jih strašijo s cepljenjem, ko se je v zadnjem letu že pokazalo, da je to najboljša oblika zaščite in da se bo po napovedih strokovnjakov v bližnji prihodnosti vsak od nas srečal z delta ali kakšno drugo različico? V zadnjem času sem se pogovarjala z več znanci in prijatelji, ki so jih ravno ti ljudje, ki predstavljajo neko moralno avtoriteto, globoko prestrašili. Sprašujem se, koga vse bodo imeli na vesti, ko se bolezen še bolj razširi. Pa da ne bo pomote, ne mislim s tem razmišljanjem izvajati nikakršne propagande za cepljenje. Vsak se mora za cepljenje sam odločiti. Mislim tudi, da bi morali bolj znati prisluhniti strahovom in dvomom drug drugega, saj bi si le tako lahko pomagali. Ne pozabimo, da smo vsi ljudje. Bo obveljalo: Človek človeku volk? Upam, da ne.

Ko je pandemija izbruhnila, sem upala, da se bo človeštvo bolj povezalo, vendar žal opažamo, da se razlike in razdori med nami samo še poglabljajo. Gotovo to še posebej velja za našo družbo, samo poglejmo: za in proti Janši, za in proti cepljenju, za prenovo Cerkve v predkoncilskem duhu in za prenovo Cerkve v duhu evangelija. Zdi se, da se vedno bolj oprijemamo nekih bregov, med nami pa zevajo prepadi.

Ko človek bolje pomisli, so bila takšna skrajna stališča vedno značilna za obdobja kriz. Človek se namreč želi oprijeti rešilne bilke in zato vse gleda kot črno belo. Belo je seveda samo njegovo prepričanje in ideologija, ki ji sledi. In ko najde tisto, v kar goreče verjame, misli, da se počuti varnega. Tako pa lahko postane lahek plen raznih manipulatorjev. Povejmo samo en primer. Ameriški osteopat in zagovornik alternativne medicine Joseph Mercola, ki ga je center za boj proti digitalnemu sovraštvu prepoznal kot največjega svetovnega vplivneža na področju razpihovanja zavajajočih informacij o cepljenju proti novemu koronavirusu, je v obdobju pandemije ustvaril dobrih 6 milijonov evrov prihodkov, veliko večino s prodajo prehranskih dodatkov, za katere je še do začetka tega leta trdil, da preprečujejo razvoj bolezni covid-19, čeprav to ni znanstveno dokazano. Koliko so zaslužili njemu podobni, lahko preberete v medijih.

Po vsem povedanem je jasno, da živimo v času krize zaupanja: ne zaupamo več stroki, ne zaupamo papežu, ne zaupamo politikom. Vsako stvar moramo preveriti in imeti v svojih rokah, obvladovati, nadzorovati. Kam nas to vodi? V nenehen strah in napetost, končno pa tudi v poraz, saj je nemogoče obvladovati lastno življenje, sploh če rešitve in odgovore iščemo na družbenih omrežjih in pri samooklicanih rešiteljih sodobnega časa. Kje je tukaj sploh še prostor za Boga?

Kaj če bi si preprosto priznali, da ne živimo v lahkih časih; da imamo vsi svoje strahove, tesnobe, negotovosti. In od tukaj lahko začnemo iskati skupne rešitve, si pomagati, hoditi po poti, ki za nikogar ni lahka, je pa lažja, če jo prehodimo skupaj. Ne pozabimo, vsi smo del enega samega človeštva in samo to človeštvo nam je dano.