Slovenija, obljubljena dežela?

Naš pogled | 20.07.2021, 14:29 Tanja Dominko

Desetletja in stoletja so se trudili, da bi jo imeli. In da bi v njej živeli svobodno. Da bi volili. In da bi volili slovenske politike. Da bi govorili slovensko, povsod, v šoli in na uradih. Da bi se šolali ne glede na to, ali si naši starši to lahko privoščijo, in bili uspešni v šoli, čeprav so naši starši hodili v cerkev. Da bi svobodno izbirali svojega življenjskega sopotnika. Da bi svobodno prehajali državno mejo in da bi lahko potovali po svetu brez strahu, da bi nadzorovali naše poti. Kako nenavadno se to danes sliši, kajne? Težko si predstavljamo, da so vse to stvari, ki so si jih morali priboriti rodovi pred nami. Za katere so se trudili pisatelji, duhovniki, učitelji in drugi izobraženci, ki so vedeli, da je narod nekaj pomembnega, nekaj edinstvenega, nekaj, na čemer je treba graditi, zavest, ki jo je treba gojiti in spoštovati. In ubraniti.

Zakaj tak uvod? Zdi se mi, da smo na tej poti v današnjih generacijah nekoliko zašli. Da, zašli smo s poti občudovanja. Zašli s poti hvaležnosti za to, kar imamo. Zašli s poti ponosa na vse, kar so nam ustvarili predniki. Ko je na naša vrata potrkala epidemija koronavirusa in so države vse po vrsti začele sprejemati ukrepe, da bi širjenje bolezni zaustavile, je človek dobil udarec na področju svobode. Ni več mogel svobodno potovati, se svobodno družiti, zabavati in športno udejstvovati, navijati, obiskovati kulturnih dogodkov. Ni mogel početi tega, kar je v današnji časih samoumevno in kar je temelj bivanja marsikaterega sodobnega človeka. Udarec je bil velik. Bolečina močna. Ampak taisti človek je še vedno imel dom, tega mu nihče ni vzel, še vedno je imel hrano, brez nje ni ostal nihče, tudi dohodek mu je država zagotovila, vsaj tiste socialno močnejše, kamor sodi tudi naša, so dobro poskrbele za to, da vsaj minimalna sredstva za preživljanje niso izostala. Ampak nezadovoljstvo je ostalo, vse tisto, česar ni mogel imeti, je vznemirjalo. In jezilo. To se je izkazovalo na družbenih omrežjih, kjer kar naenkrat ni bila kriva epidemija, ampak politika. Kjer virusa niso priznavali, ampak so prikimavali raznim novodobnim gurujem in skeptikom. V taki družbi se nezadovoljstvo hitro sprevrže v klimo, ki si je nihče ne želi. Biti proti je danes veliko bolj popularno kot biti za. Kar se je lepo odrazilo tudi na referendumu o noveli zakona o vodah, ki so se ga udeležile množice, ki že dolgo niso izrazile svojega stališča niti na referendumu niti na volitvah. Tokrat so se angažirali, stali v vrsti na volišču, četudi jim stanje v vrsti v trgovini ali pa v koloni na cesti povzroča hude stiske.

Težko je ne imeti oblasti. Ampak govoriti, da ta vlada dela le to, da kadrira in da služi samo svojim interesom, je debela laž.

Biti proti je postal idealen moto tudi na politični areni. Lagala bi, če bi rekla, da je to novost. Ni, a vendar se je tako razmišljanje preveč razbohotilo in nam uničuje državo. Govorice o ustrahovanju naroda so se pojavljale vsakokrat, ko je do oblasti prišel Janez Janša. Obujali so spomine na njegove grožnje s trojko po finančni krizi, govorili o njegovi nesodelovalnosti, o nekonstruktivni, sovražni drži in še marsikaj. Pa se včasih vprašam, kdo pravzaprav straši, kdo je tisti, ki vzbuja slabe občutke o vzdušju v tej državi? Zastavite si tudi vi to vprašanje in boste videli, da je odgovor pravzaprav preprost. Levica, LMŠ, SAB, SD ... so stranke, ki v zadnjih mesecih dobesedno bruhajo gnev. Ki verjetno ne morejo spati zaradi dejstva, ker jim še vedno ni uspelo zrušiti aktualne oblasti. Ki iz dneva v dan iščejo vse mogoče načine, da bi vendarle nastopil trenutek za spremembo. Ampak ko jih takole poslušam, si rečem, dragi moji, razumem, da ste proti. Razumem vaš gnev, razumem vaše silno nezadovoljstvo, razumem, da vas boli, ker niso vaši ministri tisti, ki bi odločali o zaposlitvah, ker ni vaša vlada tista, ki bi odločala o nadzornih svetih, ker ni vaša vlada tista, ki bi z večino nastavljala tožilce, sodnike in kogarkoli že. Razumem. Težko je ne imeti oblasti. Ampak govoriti, da ta vlada dela le to, da kadrira in da služi samo svojim interesom, je debela laž. Ne priznati ji, da je z ukrepi v pomoč gospodarstvu rešila mnoga podjetja in številne s.p.-jevce, je hinavsko. Ne priznati, da bodo prav v tem mandatu hvaležne za investicije mnoge občine, kaže na to, da si preprosto ne želijo natočiti čistega vina. Ljubša jim je kalna voda, v kateri ribari vsak in pri tem računa na pozabljivost volivcev. Ampak očitno to niso računi brez krčmarja. Volivci dejansko so pozabljivi. Še celo novinarjem se zgodi, da že čez nekaj let pozabimo natančen potek dogodkov na političnem parketu. In to javnost tako zlahka vodijo politični strategi, ki jo skušajo prepričati, da Janša nima dovolj podpore, da bi vladal in ga je treba zamenjati. In v preložitvi glasovanja zakona o demografskem skladu vidijo puško v koruzi, čeprav sta puško v koruzo vrgla predvsem Marjan Šarec in tudi Miro Cerar, ki sta odstopila z mesta predsednika vlade računajoč na boljši izid predčasnih volitev. Cerarju se je račun tedaj izšel, Šarcu pa ne, saj ni pričakoval, da se bo vlada tudi brez njega uspela sestaviti. Kakšni pa so računi danes? Koalicija KUL si močno želi predčasnih volitev in seveda zmago na njih.

Slovenija je zame še vedno obljubljena dežela, ki jo občudujem in se imam v njej lepo, kakšno kopanje v »mesečini« pa k tej lepoti ne bi doprineslo nič dobrega.

Ampak kaj potem? Ali bodo retoriko proti Janši uspeli obrniti v retoriko za dobro ljudi? Zanimiva mi je bila izjava Zdravka Počivalška, ki je za Siol.net dejal: "Brez dlake na jeziku lahko povem, da smo se v prvi vladi, v katero me je povabil Miro Cerar, veliko stvari dogovorili, a je šepala uresničitev. V drugi vladi, ki je padla, po moje po neodgovornih dejanjih predsednika vlade, se nismo mogli nič dogovoriti, tako da tudi nismo imeli česa uresničiti," o sodelovanju s premierjem Janezom Janšo pa, da je najbolj operativna doslej. "Je profesionalno. Izmenjamo pač tudi kakšne malo ostrejše besede, ampak sodelovanje temelji na koalicijski pogodbi, v kateri smo se dogovorili o ključnih zadevah." Ali si predstavljate podobno trdo delo sedanjih obrazov KULA? Jaz ne. In malo se mi svita, da se tudi Zorčiču kolca po vladi, da je počasi že spoznal, kje je več negativizma in manj državotvornega duha. Vsekakor bo jesen še pestra in za popotnico naj rečem še to- Slovenija je zame še vedno obljubljena dežela, ki jo občudujem in se imam v njej lepo, kakšno kopanje v »mesečini« pa k tej lepoti ne bi doprineslo nič dobrega.