Alenka Rebula: Le svobodni smo lahko tudi povezani. V verigah se nihče ne poveže, smo le ujeti.

Za življenje | 12.06.2021, 12:00 Nataša Ličen

Naučiti se je treba, kaj lahko pričakujem od drugega in česa ne. Kdaj smo avtentični in kdaj si le želimo ugajati drugim, je bil prvi poudarek v pogovoru z Alenko Rebula. Ljudje z vrednotami v družbi ustvarjajo lepo. Kako pa bi bilo, če bi nam ne bilo mar za odnose, za družbo in bi rekli, bo že kako. Prav in dobro je imeti neko orientacijo, opredeljenost po lepem. To je vrednota.

Družina je skupnost. Skupnost naj bi varovala identiteto posameznika in njegovo drugačnost. Skupnost ima nalogo, da ima vsak, ki je v njej, svoj obraz.

Iz tega se rodi resnična povezanost in resnična enost. Narava je kraljestvo različnosti. Vse kepi od tega. To je tolikšno bogastvo. Narava nima nobene težnosti po tem, da bi bilo vse enako. Nasprotno. V naravi je vsak list drugačen, vsak cvet je drugačen. Če hočemo biti naravni in pristni, bodimo samosvoji. V družini bomo na drugačnost vsakega člana gledali kot na dragocenost, vrednoto. Dedek misli drugače od babice, teta še bolj, včasih so vsak na povsem svojem bregu. Povezuje pa jih pripravljenost podpreti se, spoštovanje in to nas vodi v drugačno družbo, od te, ki jo vidimo vsak dan.

 

Če bi bili pomirjeni in bi lahko računali (danes mi, jutri drugi), da bomo slej ali prej dobili, kar nam pripada in si želimo, ne bi bili nestrpni. Ker pa tega ne dobimo, se iz neštetih razlogov v nas nabira nezadovoljstvo in iz te neke nuje, sile, na pol obupa, jeze in bolečine, smo potem drug do drugega kot sestradani kužki, ker se ne razumemo, ker si ne damo, kar si želimo, ker nismo tu in zdaj za druge in drugi ne za nas. Polni smo neučakanosti. Okrog tega je polno stisk. Zadaj je strah.

    Sposobnost povezovalnega izražanja ni nekaj, s čimer se rodimo. Tega se učimo. Z leti dojamemo, kako potrebni smo podpore drugih.

Težko je jasno in ljubeče povedati drugemu, kaj si želimo. To povedati iskreno, naravnost, preprosto je velik dosežek, večina ljudi govori po ovinkih. Rešujemo sliko o sebi, kot da ne rabimo ničesar. Potem se tako tudi vedemo in druge naučimo, da ne potrebujemo ničesar. Nas pa boli in jim to očitamo. Zato, učimo se preprosto in jasno povedati, kaj nas boli, česa si želimo.

Do globljega uvida in spoznanj lahko pridemo le v premisleku. Potrpežljivo. Preko raziskovanja, ki je lahko dolg proces. Pravico imamo imeti dvome, ne razumeti, iskati, se vrteti v labirintu.

Vrednost vsakega lahko podpremo tudi s tem, da mu povemo, stvari lahko trajajo in dolgo nikamor ne pridemo, toda tudi to ima nek smisel. Naj kar nadaljuje.

Dajmo mu podporo in spoštovanje za ves njegov trud, pot in tudi njegove neuspehe. Bodimo z drugimi kot si želimo, da bi bili drugi do nas.

Ni rečeno, da je zaupanje v odnosu res to, da si povemo vse. Zakaj zahtevamo največ zase prav od družinskih članov? Ali nekoga, ki se je povezal z nami in se odločil, da bo živel z nami, obvezuje, da se ukvarja z nami globoko in intenzivno? Je naš partner sploh pripravljen ali sposoben vse to, kar je v nas, nositi skupaj z nami? V tem je veliko nepotrebnega trpljenja. Bodimo skromnejši. Z nekom se povežemo, da bi se na poti podpirali. Vse to, kar si želimo, kar bi uresničili, je predvsem naša naloga, naša usoda in pot.

Skromnost pomeni, da že vnaprej vem, da določenih stvari od nekaterih ne morem dobiti in jih tudi ne zahtevam. Damo jim svobodo.

Družina ni soglasje v vsem, popolna enakost stališč. Družina je skupnost ljudi, ki iščejo medsebojno povezanost, podporo in ljubezen, mimo tega, kako je kdo v njej drugačen in mimo tega, da bi kdo kaj zahteval, zaradi podrejenosti družinskega načrta, ki ga vsi peljemo naprej. To je nekaj, kar razdvaja družine in ruši ljubezen.

Vsak bi bil rad edinstven, poseben po darovih, prepoznan v tem, kakršen je. Želimo biti opaženi. Kdaj pa smo nahranjeni v tem? Samo v iskrenih, pristnih odnosih. Navzven smo lahko mogočni, slavni, navznoter pa zelo krhki. Notranja moč izvira le iz globokih in trajnih odnosov. Notranja moč je zgrajena iz mnogih procesov. Nekdo je lahko močan, ko ve, da lahko računa nase. Šli smo skozi izkušnje, ob katerih smo se marsičesa naučili, spoznali svoje sposobnosti in kje so še pomanjkljivosti. To je zahtevna naloga, podporno, naklonjeno samo-spoznavanje. Otroke običajno opozarjamo na tisto, kar jim ne gre in ne na tisto, kar zmorejo.

Ne razvrednotimo doseženo. Če naši otroci niso takšni, kot bi si želeli, ne pozabimo, koliko smo v resnici dan na dan gradili, delali (tudi)zanj. »Vsa ta leta niso zapravljena. Otrok se je rodil, preživel, dobil dom, hrano, ... Kolikor je to morda nepopolno, mu je vse to omogočilo, da lahko gradi naprej svoje življenje. Pri tem so starši nekaj dali. Divja kritika, ki jo včasih slišim, ko jo nekdo zvali nase, ni umestna, ker niti ni resnična."

Koliko ljudi imamo okrog sebe, ki se nas razveselijo in so radi v naši družbi? Rečejo, da jim dobro denemo. Če jih je veliko, smo povezovalni.

Kako ugotovimo, koliko smo zagledani vase? Vprašajmo se, kolikokrat smo užaljeni, ko nam kdo kaj reče? Če pogosto, je to simptom. Kdo smo, kako nas vidijo drugi? Odziv drugih je pač le neko mnenje. Drugi nas pogosto vidijo drugače, kot si mi želimo. Seveda to ne pomeni, da nam lahko hodijo po glavi. Ko nekdo kaj reče, presodimo, pretehtajmo in lahko vprašamo za mnenje še koga, ki je na naši strani. Osebi se za mnenje, kakršnokoli že, zahvalimo in od tega vzamemo le tisto, kar nam koristi, kar lahko upoštevamo za kakovost svojega življenja. Ostalo ji prepustimo, njeno mnenje je proizvod njene mentalne proizvodnje, to je njen izdelek. Ni moj. Seveda, ljudje smo lahko zelo krivični. Toda, krivica je njegova, on je vanjo ujet in ne zna ven. Ni treba, da se jaz ukvarjam s to krivico, da spreobračam in dokazujem. Ko nas nekdo ruši, se umaknemo, ni treba, da ga poslušamo vsak dan. Izberemo raje ljudi, ki nas podpirajo.