Matjaž Merljak
Matej Kržišnik
Andrej Šinko
Vzpon na Triglav (foto: Izidor Šček)
Vzpon na Triglav | (foto: Izidor Šček)

Učitelj, veš svoj dolg?

25.06.2021, 14:45 prof. Helena Kregar

Pomenljivo in dobro je, da k praznovanju 30 letnice naše domovine in državnosti lahko damo svoj pogled še učitelji.

Ob letošnjem praznovanju se sprašujem, če smo učitelji res graditelji prihodnosti? Smo poznavalci preteklosti in budni, kritični opazovalci sedanjosti? Ob obletnici ta vprašanja niso odveč in služijo naj mi za razmislek o vlogi učiteljev v družbi, v njeni sedanjosti in prihodnosti.

V času samostojne Slovenije je tudi šolo kot čolnič v viharnem morju premetavala vsakokratna oblast. Prvi minister osamosvojitvene vlade dr. Peter Vencelj si s svojim vizionarskim pogledom slovenske šole ni zamišljal tako, kot se je razvijala. Danes s pogledom, uprtim nazaj, bolje vidimo napake, ki jih je za izobraževalni sistem naredila vsakokratna aktualna politika. Vidimo tudi, kako dolgoročne so posledice sprememb, ki jih uvedemo, pa niso dobro premišljene. Da pa se ne bi izgovarjali na neosebno politiko, bi raje pogledala vlogo učiteljev, ki smo tisti dejavnik, ki lahko kompenzira slabe odločitve politike. Učitelj posreduje, daje ali jemlje moč, dih in svetlobo mlademu rodu. Čeprav deklarirane vzgojne moči nimamo, pa vedno pogosteje slišimo, da »našemu otroku lahko pomaga le še šola, starši smo nemočni!« In če se zavedamo ali ne: naše sporočilo mladim ni ravno usodno, ni pa tudi nedolžno in zanemarljivo. Mladi nas gledajo in vidijo kot predstavnike sveta, v katerega vstopajo. Ni vseeno, kako jim ga kažemo.

Pa naj se še enkrat ozrem v čas osamosvojitve in nam učiteljem, postavim ogledalo. Koliko in kaj vemo o poti, ki smo jo Slovenci prehodili iz Jugoslavije v samostojno in neodvisno državo? Koliko slovenskih učiteljev pozna dejstva, dogodke in imena ljudi, ki so leta 91 stali pred svetovno javnostjo in si upali trditi, da bomo v samostojni državi preživeli? Je slovenskemu učitelju vse to sploh potrebno vedeti? Nihče namreč ne zahteva tega znanja, niti strokovni izpit ne. Koliko dejstev o osamosvojitvi učenci izvejo in se jih naučijo pri pouku zgodovine? Kako jim to znanje posredujemo pri drugih predmetih? Kako lahko pričakujemo, da bodo učenci poznali temelje Slovenske države, če ne preko šole? Seveda bi morali veliko slišati tudi od staršev, a vsi vemo, da se v slovenskih družinah o tem ne govori prav pogosto. Seveda so še starši, dedki in babice, ki pripovedujejo zgodbo o osamosvojitvi in desetdnevni vojni. Najdemo tudi redke učence in dijake, ki zgodovino osamosvojitve dobro poznajo.

Kaj pa Slovenija danes? Jo učitelji dobro poznamo? Poznamo imena pisateljev, znanstvenikov in skladateljev – morda celo imena velikih mož naše preteklosti, ki so verjeli, pisali in delovali za državo Slovenijo? Poznamo višine in imena gora ali pa skrite kotičke lepote, ki niso ravno Bohinj ali Postojnska jama? Kdo v naši zbornici ve, kje je Šentviška planota ali Baška grapa, sem vprašala kolege, ko sem s e navdušeno vrnila iz teh krajev? Redki so. Mnogo dijakov težko ugane, kje ležijo Žirovnica, Mežica ali Solkan. Pa vendar med dijaki pogosto slišim, da je Slovenija biser naravnih lepot! S to ugotovitvijo smo vsi zelo zadovoljni. Enako kot turisti, ki jo v enem dnevu Slovenijo preletijo, jo poslikajo in oddrvijo v drug evropski biser. Mi pa v tem biseru nismo turisti, pač pa njegovi upravljalci – še več, lastniki in njegovi gospodarji smo. Smo učitelji tudi državljani, ki skrbimo, za ta lepi prostor našega bivanja? Ta biser naravnih lepot je naš, dobili smo ga od prednikov in predali ga bomo našim otrokom.

Se zavedamo resnosti aktualnih političnih dogodkov in vprašanj? Kaj poslušamo, kaj beremo in spremljamo na informacijskih portalih? Komu verjamemo in kaj širimo v medsebojnih pogovorih? To, kar slišimo in presodimo sami iz verodostojnih medijev ali sledimo prežvečenemu mnenju, ki ga novinarji širijo glede na politiko svoje medijske hiše? Bomo šli na referendum o Zakonu o vodi zato, ker resnično poznamo vsebino ogrožajočih členov ali zato, ker so nasprotniki zakona in vlade glasnejši in bolj slišani kot argumenti predlagatelja? Bomo znali mladim povedati, kaj vse pomeni varovati vodne vire? Da se varovanje vode začne pri nas samih, ko se na primer ne kopaš s svojim pasjim prijateljem v izviru Kamniške Bistrice, ker ta postane pitna voda za kraje in ljudi, ki živijo vzdolž reke?

In če se od narave preselim še na človeka in na naše medsebojne odnose – kje smo učitelji v tej vlogi? Upam in želim si, da smo mladim vzor urejenih osebnosti in lepih medčloveških odnosov. Upam, da jim znamo z življenjem pokazati, da je bolje imeti enega prijatelja za zaupni pogovor kot sto sledilcev na instagramu. Ne vem, če jim iskreno sporočamo, da so težave in problemi v življenju priložnosti, v katerih se lahko kalijo in preizkušajo svoje moči. Upam, da mladih ne puščamo v slepem prepričanju, da so zaradi dveh korona let in epidemije izgubljena generacija. Upam, da smo v tem sporočilu bolj pošteni do njih kot mnogi mediji, ki širijo popularna permisivna vzgojna stališča. S svojimi zahtevami v šoli jim damo vedeti, da skozi življenje sicer vodijo tudi bližnjice, a na koncu šteje le rezultat bitke z lastno poštenostjo in zmaga nad lastno lenobo, četudi oblečeno v množico sodobnih izrazov in fraz.

Pa naj se ob prazniku vprašam še o naši, slovenski prihodnosti. Mar mladi od nas izvejo le, kako dobro se zasluži v tujini in da je njihovo kvalitetno znanje, pridobljeno v Sloveniji, moč dobro vnovčiti zunaj slovenskih meja? Jim znamo povedati, kako zelo domovina potrebuje mlade, izobražene ljudi, četudi za nekaj slabše plačilo? Nam bodo učenci verjeli, če jim z žarom in ljubeznijo spregovorimo o domovini, čeprav jim od vsepovsod donijo sporočila o skregani in skorumpirani Sloveniji? Ljubiš lahko le to, kar poznaš. Mladi, ki bodo Slovenijo poznali, bodo delali zanjo in jo ljubili. Kdor bo tu živel in delal, ta bo krojil prihodnost države. Osebno mi seveda ni vseeno, ali bodo to mlade islamske ali mlade krščanske družine!

Čeprav je vprašanje iz pesmi »Veš poet, svoj dolg?« že tisočkrat uporabljeno, je vedno znova na mestu. Kot učiteljici mi je pomagalo pogledati v oči domovini in učiteljskemu stanu. V dobri veri, da izobražujemo in vzgajamo za svetlo prihodnost Slovenije, tudi sama vzklikam: Bodi zdrava, domovina, mili moj Slovenski kraj!

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Komentar tedna

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Srečanje škofa Sajeta z vojaškim in policijskim vikariatom (photo: Škofija Novo mesto) Srečanje škofa Sajeta z vojaškim in policijskim vikariatom (photo: Škofija Novo mesto)

Novi škof Saje na obiskih

Novomeški škof Andrej Saje po škofovskem posvečenju, ki je bilo dober mesec nazaj, obiskuje lokalne oblasti, ustanove in druge organizacije. Tako se je te dni mudil pri novomeškemu županu, na ...