Zakonca Žgur: »Vera je milost in odločitev!«

Oddaje | 06.05.2021, 00:09 Mirjam Judež

Kako se začeti pogovarjati, če tega nismo bili navajeni? V Družinsko katehezo smo povabili Ivanko in Silvestra Žgurja iz Škofje Loke, ki sta nam povedala, kako sta ta odnos iskala in ga poskušala graditi v letih zakona - letos jih bo že 25, pa še en veseli dogodek jih čaka: hčerina poroka. Pravita, da bi to pot težko prehodila sama, moč in pogum (poleg molitve in odnosa z Bogom) črpata predvsem v zakonski skupini. Posebej pa ju je zaznamovala smrt zadnje hčerke kmalu po rojstvu … Oddajo je vodila Marjana Debevec, vabljeni k branju zanimivega in iskrenega pogovora z zakoncema.

Začetki skupne poti Ivanke in Silvestra Žgurja

Silvester in Ivanka Žgur sta, kot pravita, »primorsko-gorenjska naveza«. Silvester prihaja iz Vipavske, Ivanka pa iz Selške doline. Silvester je po študiju ostal v Ljubljani, kjer sta se spoznala. Živijo v župniji Suha, imata 5 otrok, 3 odrasle, ena je stara 9 let, najmlajša pa je že pri Bogu. Pravita, da ju je skupaj pripeljal angel varuh, a nista še zedinjena, čigav. Kako sta se spoznala, se spominja Silvester: »Imeli smo večji projekt, rabili smo veliko delovne sile, med temi študenti je bila tudi Ivanka. Ko smo bili okrog mize, me je Ivanka pogledala, rekla, zakaj jo tako gledam, a mi je mogoče všeč? Jaz sem si mislil: ta pa je pogumna in predrzna, ampak to je bil razlog, da sem začel razmišljati o tem, da mogoče mi je pa res všeč.«

Ivanka pa pravi, da je bila še študentka in se ji sanjalo ni, da je Silvester razmišljal o njej, je pa poskrbel, da jo je z drobnimi pozornostmi v času študija »vznemirjal«, da sta se na vsake toliko srečala. Ko sta z uradnega vikanja prešla na tikanje, se je kmalu začela njuna skupna pot.

Ivankina družina

Ivanka je najmlajša v družini z desetimi otroki, svojo družino bi opisala kot tradicionalna krščanska, kjer so vsak večer molili rožni venec, hodili redno k maši, tudi na vsak 1. petek in 1. soboto, čeprav je bilo do cerkve skoraj dve uri hoda. »Hvaležna sem za vero, ki sem jo dobila v družini, imam pa tudi malo grenkega priokusa. Vsak večer se je molilo rožni venec, a nisem imela občutka, da se je molilo z gorečnostjo, namenom in to me je zelo zaznamovalo. Še do pred nedavnim sem bila zelo odklonilna do rožnega venca, a zdaj se počasi spoznavava.«

Prva leta zakona

Silvester in Ivanka sta bila dve leti brez otrok. Ivanka: »Če zdaj gledava nazaj, bi bil to lahko za naju blagoslovljen čas, ko bi lahko naredila veliko na najinem odnosu, ampak takrat tega nisva znala. Zdi se mi, da je bil to kar malo izgubljen čas. Potem so v treh letih prišli trije otroci, bilo je kar živahno, zame zelo naporno, ker sem bila veliko sama, pa tudi nobene pomoči nisva imela v bližini.« Silvester je veliko časa namenjal delu, manj družini, manj, kot bi si želel: »Dozdevalo se mi je, da je to normalno, da je, ko so otroci majhni, treba stisniti zobe, se posvetiti otrokom, ne pa najinemu odnosu. Nisem se zavedal, da bi moral biti najin odnos na prvem mestu, pa je bil šele na drugem, tretjem.«

Ivanka si je želela več in globlje

Ivanka pravi, da je šele nekaj let nazaj ozavestila, da je bila v prvih letih zakona malo tečna, zajedljiva do moža, ampak zaradi svoje stiske, saj mu ni znala na pravi način povedati, kaj si res želi: »Vedela sem le, da vsega ne zmorem. Spomnim se, da me je na duhovnih vajah p. Miha Sekolovnik, ki je iz pogovora razbral, da sem bila veliko sama, ko so bili otroci majhni, vprašal: »Pa ste vi to odpustili svojemu možu?« Me je kar stisnilo. Nisem imela ozaveščeno, da je globoko v meni še vedno zamera zaradi stiske, ki sem jo doživela, on pa je ni čutil, saj je nisem znala prav ubesediti.« Moža je spodbudila, da sta začela zahajati na srečanja za zakonce v krizi, ki jih je vodil p. Christian Gostečnik. Silvester: »Jaz sem doživljal to kot nekaj normalnega, da se odnosi sčasoma ohlajajo, da ni več tistega žara v zakonu, kot je bil na začetku.« Ivanka enostavno ni bila zadovoljna s »tehničnimi pogovori«, pa se sicer nista prepirala. Ivanka: »Če bi nas kdo gledal od zunaj, bi rekel, da smo čudovita družina. Manjkala pa je polnost, hrepenela sem po nekaj več. Doma se nismo pogovarjali, hrepenela pa sem po čustvenem stiku, to je moj jezik ljubezni.«

Srečanje z Družino in Življenjem (DiŽ)

Ivanka in Silvester sta obiskovala zakonsko skupino in en par je prišel ves navdušen s »temeljnega vikend seminarja DiŽ«. Ivanka je dala pobudo in ju prijavila: »Ko sva se srečala z DiŽem, je bila najbolj dragocena skupnost. Popolnoma nič se ne poznaš, a vseeno čutiš tako veliko sprejetost, iskrenost v pogovorih, ki si jih podelimo, čeprav je na temeljnem vikendu tega bolj malo, bolj temelji na pogovoru v paru. Tam sva se midva prvič bolj srečala s pogledom na Sveto pismo, z branjem Božje besede tudi v zakonu.«

Silvester: Najbolj mi je ostalo v spominu, ko je Dani Sitar razlagal, kako se je potrebno odločiti za ženo. Najbolj me je nagovorilo, da je žena Božji dar možu in jaz sem to povezal še s Svetim Duhom, ki mi jo je pripeljal naproti. Zdelo se mi je, da je to čisto res in ker me ima Bog rad, mi je dal dobro ženo.

DiŽeva zakonska skupina

Župnijsko zakonsko skupino so spremenili v DiŽevo in odrinili na globoko. Ivanka: »Ne izhajava iz družin, kjer bi se prav veliko pogovarjali, bolj tehnične stvari, to se nama pozna. Vedno rabiva eno spodbudo in v zakonski skupini si »potisnjen«, da stopiš iz cone udobja. Če si na vrsti, da vodiš srečanje, moraš predelati, se izreči o stvari, se pogovoriti in to je ena velika dragocenost. Neizmerno sva hvaležna za zakonsko skupino.« Zdaj sta tudi voditelja zakonske skupine in čeprav sta oklevala, sta v tem videla tudi priložnost za rast. Ivanka: »Na začetku je trema, potem si pa rečeš: Bog ne rabi popolnih ljudi in drugi ljudje tudi ne rabijo popolnih ljudi, rabijo zmotljive, iskrene.«

Velika molitvena podpora ob hudi preizkušnji

Njun zadnji otrok, Ana, je živela samo deset dni. Ko sta bila v največji stiski, je zanju in družino molilo veliko ljudi, kar jima je pomagalo skozi težavno obdobje.

Ivanka: »Takrat je bila v meni ena sama praznina, nisem bila sposobna ne moliti ali se jeziti. Kot bi zamrznila. Res sem čutila, da so drugi molili za naju in takrat sva bila sposobna delati stvari, ki jih brez molitve gotovo ne bi. Ta molitev je spremenila moj odnos do molitve rožnega venca, s katerim nisva »prav prijatelja«. Od takrat naprej pa res nimam težav z njim, sploh pa ne moliti za nekoga. V DiŽ res molimo drug za drugega, kar je velik blagoslov.«

Zbudil sem se ob dveh ponoči, šel v kapelo, zaprl oči pred Najsvetejšim in zagledal svojega očeta z najbolj srečnim izrazom na obrazu in z otrokom v naročju. Ta otrok ni mogel biti nihče drug kot Ana. Mislil sem si, če je Ana kje, je v nebesih, če je pri očetu v naročju, je tudi oče tam. To sta bili dve močni sporočili.

»Srečanje« Silvestra z Ano in očetom

Silvester je na duhovnem tednu za družine v Veržeju kar dvakrat doživel posebno izkušnjo:

»Ko smo bili drugič v Veržeju, je bila Ivanka noseča, Ana se je rodila novembra, začetek avgusta je bil trebušček že kar lep, ko smo prišli naslednje leto, trebuščka ni bilo, otroka pa tudi ne. Težko je bilo govoriti o tem. Sredi tedna se izpostavi Najsvetejše, pred katerim pari molimo, se izmenjujemo celo noč. P. Pučnik je takrat rekel, da je Najsvetejše kot sonce: postaviš se pred Njim, ne čutiš, nič ni treba narediti, ampak sonce deluje nate, te ogreje, enako Sveti Duh. Zbudil sem se ob dveh ponoči, šel v kapelo, najprej zmolil en rožni venec za našo družino, potem pa sem se spomnil na besede p. Pučnika. Zaprl sem oči pred Najsvetejšim in zagledal svojega očeta z najbolj srečnim izrazom na obrazu in z otrokom v naročju. Ta otrok ni mogel biti nihče drug kot Ana. Mislil sem si, če je Ana kje, je v nebesih, če je pri očetu v naročju, je tudi oče tam. To sta bili dve močni sporočili. Vse to se je ponovilo še naslednje leto pred izpostavljenim Najsvetejšim, tokrat je oče Ano držal za roko, ker je bila že starejša. To je moj odnos do vere in do nebes zelo spremenilo ali mi dalo neko gotovost. Če je bilo prej ogromno dvomov in je bila moja vera bolj »po hribu nazgor in navzdol«, od takrat naprej je to postalo neka gotovost.«

Molitev v zakonu in družini

V zakonu sta vsak večer zmolila Sveti angel, ko so prišli otroci, so molili skupaj. Ivanka: »Zvečer imamo zelo kratko molitev, nekaj skupaj zapojemo, zmolimo Sveti angel, Očenaš, sledijo zahvale, prošnje za naslednji dan in prav namerno nisem hotela, da bi jih molitev dušila, kot je mene. Ko molimo, molitev poskusimo osmisliti, kar je tudi meni veliko pomenilo. Trenutno molimo za svaka v bolnici.«

Pri DiŽ Dani Siter spodbuja k branju Svetega pisma in k »stotinki za Boga«. Zakonca tu nista (bila) vedno uspešna, a zjutraj si vzameta čas za Božjo besedo in podelitev, kaj je koga nagovorilo. Ivanka pravi, da na ta način, čeprav sama ni jutranji tip, začneta dan s hvaležnostjo in radostjo, pa čeprav (gledano z ženskega vidika) vedno ne čuti, občuti, da je razpoložena za molitev: »Vera je milost in odločitev. Vztrajati je treba tudi, ko nič ne čutim in to je za žensko dušo kar težko.«

Ivanki veliko pomenijo odkriti pogovori tudi z otroki: »Ne morem reči, da sem strašno poduhovljen in pobožen tip človeka, vedno sem se pa trudila odkrito govoriti o svojih iskanjih, dvomih tudi s svojimi otroki. O tem imamo ogromno pogovorov. Zdaj so že toliko večji, da se jaz dostikrat od njih učim te rasti v mojem odnosu z Bogom.«

Hči bo poletela iz gnezda

Zakonca bosta letos obhajala srebrno obletnico poroke, pripravlja pa se tudi poroka njune hčerke. Kako to doživlja oče? »Doživljam veliko veselje, da se bo hči osamosvojila, izbrala si je bodočega moža, ki je, kot ga vidim, odličen. Nimam prav nobenega dvoma v to, da se ne bi imela lepo in dobro. To ne pomeni, da se ne bosta kregala, v zakonu pride vse, a sta pripravljena na to, saj se oba zavedata, da je treba delati na odnosih. Naši otroci zdaj vejo pri dvajsetih letih tisto, kar sva midva šele pri štiridesetih.«

Kaj pa mama? »Tudi jaz sem zelo vesela in hvaležna. Oba izhajata iz družin, kjer imata vzore, da je treba delati na odnosu. Če je potrebno, si poiščeš pomoč, o tem se odkrito pogovarjamo. To, da sta se tako mlada odločila za samostojno pot, čutim kot blagoslov. To pomeni, da sta se sposobna odločiti o pomembnih stvareh, tudi o taki »za vedno«. Hkrati podoživljam svojo odločitev, me prebuja, spominjam se tudi stisk in negotovosti, ko sem jaz sprejemala to odločitev …«