Družina – krhka in ranljiva, a hkrati Božja mojstrovina

| 11.05.2021, 13:45 Marjana Debevec

V soboto bo svetovni dan družin. O družini in njeni vlogi v družbi je bilo že veliko govora. V zadnjih desetletjih so nekateri mediji, tudi filmska industrija, dajali vtis, da tradicionalna družina počasi izgublja svojo vrednost in da jo lahko kadarkoli nadomestijo druge oblike sobivanja. Pomembno je le, da človek sledi svojim občutjem. Pandemija pa nas je postavila na realna tla.

Težko leto je za nami. Leto preizkušnje, ki si je niti v sanjah pred dvema letoma nismo mogli predstavljati. Za nikogar ni bilo lahko: tako za posameznike, za samske, družine, ostarele... Pa vendar se je nekaj jasno pokazalo: družine, ki kolikor toliko normalno funkcionirajo in si prizadevajo graditi spoštljive in ljubeče odnose, so to obdobje veliko lažje prebrodile. Tradicionalne vloge očeta in matere, moža in žene, ki sta bili še nedavno postavljeni pod vprašaj, sta se izkazali za kompas in oporo v teh negotovih časih. Zanimivo je bilo, ko so neko vzgojiteljico vprašali, kakšni so bili otroci, ko so se po času zaprtja države vrnili v vrtce, odgovorila, da so bili na splošno bolj mirni. Končno smo imeli čas, da se ustavimo. Tudi če jo to za naše storilnostno naravnane možgane težko, nas je pandemija k temu prisilila. Mogoče smo imeli tudi čas, da preprosto smo drug ob drugem, da se znova (ali celo prvič) v resnici začutimo.

Vendar se zdi, da sile proti družini, ne pojenjajo niti v teh kriznih časih. Spomnimo na zahteve po možnostih posvojitve otrok v istospolne skupnosti. Te imajo danes v Sloveniji enake pravice kot zveza med moškim in žensko, z izjemo posvojitve otrok. Lahko bi rekli, da je njihova zahteva legitimna, saj je želja po otroku nekaj povsem naravnega. Pozabljajo pa, da posvojitev ni ustavna pravica odraslih, ampak postopek, v okviru katerega se otroku brez staršev poišče mamo in očeta, ki bosta lahko v najboljši meri zagotovila njegov razvoj in vzgojo. Lahko razpravljamo o tem, da otrok potrebuje samo ljubezen in da spol odraslega ni pomemben.

Pa se vrnimo na začetek: Bog je ustvaril moškega in žensko – po svoji podobi ju je ustvaril in samo onadva in izključno moški in ženska lahko spočneta otroka. Že to nam jasno sporoča, da otrok potrebuje oba.
Mama in oče vzgajata drugače in vsak od njiju da edinstven prispevek k vzgoji, ki ga drugi ne more nadomestiti. Zato otrok po mnenju strokovnjakov potrebuje dopolnjujoče ravnovesje obeh vrst starševske ljubezni in povezanosti.

To je še posebej pomembno v času njegovega razvoja. Nekatera obdobja zahtevajo večjo prisotnost mame, druga očeta. V določeni točki se mora sin ločiti od svoje mame in se identificirati z očetom, če želi postati sposoben moški. Oče sina uči, kako naj pravilno kontrolira svojo agresivnost in spolni nagon. Oče sina tudi bolje nauči spoštovanja. To sta tudi dva glavna razloga, zakaj je za fante brez očetov bolj verjetno, da postanejo prestopniki.

Tudi hčerka nujno potrebuje očeta. Oče nudi varno mesto, kjer lahko deklica izkusi odnos med moškim in žensko in se potrdi v svoji ženskosti. Če dekle ne odrašča ob varnem očetu, je bolj verjetno, da bo postala promiskuitetna v zgrešenem poskusu, da bi zadovoljila svojo prirojeno potrebo po moški pozornosti in potrditvi.

Fantje in dekleta potrebujejo mamo in očeta, da jim pomagata uravnavati njihova na spol vezana nagnjenja. Na primer: fantje v splošnem dajejo prednost razlogom pred čustvi, pravilom pred odnosi, tveganju pred previdnostjo in normam pred sočutjem, medtem ko je pri dekletih ravno obratno. Starš nasprotnega spola pomaga otroku ohraniti njegovo oz. njeno lastno naravno nagnjenje in hkrati razmisliti o pomenu in vrednosti nasprotnih nagnjenj. Tako se otrok nauči pogledati preko svoje lastne omejenosti.

Iz vsega tega jasno izhaja, da so razlike med spoloma dejstvo in ne ne stereotip. Vemo, da življenje včasih prinese okoliščine, ko otrok ob sebi nima obeh funkcionalnih staršev. Pa vendar to ne pomeni, da družina z očetom in mamo ni nekaj, k čemur kot družba ne bi smeli stremeti in seveda obenem podpirati tiste, ki jim je bilo to odvzeto.

Res ni lahko vztrajati na tej poti, ko se dva planeta srečujeta, vstopata v konflikt, se dopolnjujeta in večkrat žal tudi oddaljujeta ali živita v vzporednih vesoljih. Zato pa je še toliko bolj pomembno, da na tej poti nista sama, sicer lahko obupata ali mislita, da tako pač vsi živijo. Pa vendar smo poklicani na tako vzvišeno pot, ki je podobnost Bogu! V Njem pa si predstavljam, da je polnost miru, sreče, podarjanja in prejemanja, svobode in ljubezni. Mar si ne želimo tega vsi?

Tudi papež Frančišek se tega zaveda. Zato družine vedno išče tam, kjer so, da bi jim podal roko in jim pomagal iti naprej. Zato je tudi sklical leto družine, ki smo ga začeli na praznik sv. Jožefa. Ker se zaveda, da se družine znajdejo v vseh mogočih težavah in preizkušnjah, nas vabi, naj hodimo skupaj.

Ob začetku leta družine so se preko spleta povezala številna gibanja, skupnosti in društva, ki v Sloveniji delujejo za dobro družine. Neverjetno jih je bilo videti! Res so dokaz, da drevo, ki pade, naredi več hrupa, kot gozd, ki raste. Ti pari si ne mečejo peska v oči, češ da je v družinah vse idealno. Želijo pa zakoncem stati ob strani, hoditi skupaj z njimi na poti, ki je polna pasti in ovir, na poti, na kateri tudi padejo, vendar se lahko ob opori bližnjega poberejo in gredo naprej.

Tako vzvišena je v Božjih očeh zakonska zveza, da jo hudič napada z vseh strani. In kako hitro se zakonci ujamemo v past in se borimo drug proti drugemu, namesto, da bi se skupaj borila proti tistemu, ki naju želi uničiti. Če danes sprejmemo odločitev, da bomo storili samo en korak naproti našemu so zakoncu, smo naredili veliko več, kot si lahko predstavljamo: s tem rešujemo sebe in rešujemo svet.