Prva obletnica smrti nadškofa Alojza Urana

Cerkev na Slovenskem | 11.04.2021, 04:06 s. Meta Potočnik

Pred letom dni se je prav na veliko soboto od nas poslovil upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran. Ob tej obletnici je bila načrtovana sveta maša v ljubljanski stolnici, da bi se je lahko udeležili duhovniki in verniki, a je prestavljena na čas, ko bodo razmere to dopuščale.

Alojz Uran je bil rojen leta 1945 v Spodnjih Gameljnah, v župniji Šmartno pod Šmarno goro. Leta 1970 ga je takratni ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik posvetil v duhovnika, 6. januarja 1993 pa je bil v Rimu posvečen v škofa. Po odstopu s položaja ljubljanskega nadškofa, za katerega je zaprosil zaradi slabega zdravstvenega stanja in cerkvenih zapletov, je živel na Tržaškem do leta 2016, ko se je vrnil v domovino.

Upokojeni nadškof Uran se je rad vračal v svojo rodno župnijo. Po besedah nekdanjega župnika Sebastijana Likarja, je bil tam vedno toplo sprejet, še posebej je imel dobre odnose s tistimi, ki niso bili najbolj pogosti obiskovalci cerkve. Med drugim se ga spominja kot odličnega pevca. Kot otrok je pri sorodnikih odkril stare plošče zbora Consortium musicum, kjer je prvič slišal Uranovo petje, in to je oblikovalo njegov odnos do glasbe. V župniji so se pripravljali na Uranovo zlato mašo, a je Bog hotel drugače.

Precej časa je preživel v bolnišnici, iz katere se ni več vrnil. Nadškof Stanislav Zore je takrat dejal: »Gospodu je bil pridružen tudi v svoji osamljenosti, saj ga zaradi epidemije nismo smeli obiskovati. Tudi to je pridružil svoji daritvi. Gospodu se zahvaljujemo za dar njegovega življenja, duhovništva in škofovstva, predvsem za dar njegovega dobrega in veselega srca.«

Sedanji župnik na Ježici, Sebastijan Likar, je hvaležen, da je kljub času epidemije smel biti pri mašni zadušnici, ter tako zastopati vso župnijo, tako verne kot neverne, ki so ga spoštovali in imeli radi.