Nikoli ne bomo prenehali biti

Komentar tedna | 30.04.2021, 14:45 ddr. h.c. Marko Pavliha

Kadar me v kovidskem obdobju pobarate, kako prenašam obsedeno pandemično stanje, mi je nerodno, ker mi ni nič hudega, nasprotno, že dolgo nisem bil tako predan najdražjim, umirjen, kreativen in vsaj navidezno srečen.

Zakaj pravim navidezno? Zato, ker zaradi lastne vesti, v sočutju in človečanskem duhu svetovnega etosa, ne morem in ne smem pozabiti na nesrečnike, ki jih je kitajska oblast izolirala in morda celo likvidirala po izbruhu bolezni covid-19, na najrevnejše in najbolj bolehne, ki so v hujdi stiski ali pa jih ni več med nami, na milijone žrtev in njihove trpeče svojce, na diskriminirane in ogrožene stanovalce v domovih za starejše občane, na izgorele zdravnike in medicinsko osebje, na osnovnošolce, ki so bili prikrajšani za najdragocenejši žar skupinskega učenja, na dijake in študente, ki morajo googlati, zoomati in twittati, namesto da bi se pristno družili, objemali in ljubili, na brezposelne, jezne, depresivne, zatirane, potlačene, bipolarne, alkoholizirane, drogirane, samomorilske, umorjene, posiljene, zlorabljane, mučene, invalidne, zaprte, izolirane, okužene, bolne, hospitalizirane, popisane, izbrisane in vse, ki smo zbegani zaradi nejasnih in nemara tudi nedomišljenih ukrepov. Mavrica menda simbolizira božjo zavezo z Zemljani, zato nima črne in bele barve, le redkokdaj rožnato, običajno pa rdečo, oranžno, rumeno, zeleno, modro in indigo. Je kaj narobe z vrhovnim slikarjem, da nas selekcionira prek tega spektra ali človeštvo boleha tudi za barvno slepoto?

Mar to pomeni, da smo vsi drugi bedaki, hlapci ali ubogljive ovce, ker se ravnamo po zapovedih in priporočilih? Nezaslišano je, da se celo nekateri posamezniki, od katerih se pričakuje bistveno višja stopnja osveščenosti in pomoč, obnašajo skrajno pišmeuhovsko ...

Glede političnih peripetij bi pripomnil le to, da je spodobna udobnost celovite ljudske večine neskončno pomembnejša kot udobna večina v parlamentu. Želim si več državotvornega sodelovanja namesto agresivnega tekmovanja, poleg tega pa se mi ne zdi prav, da so se množično razpasli dežurni vsevedi, epidemiologi, infektologi in eksperti za respiratorje, maske, higieno, socialno distanco, prezračevanje prostorov in vakcinacijo, ki menda zanesljivo vedó, katera teorija je zarotniška in katera ne, kdo se moti in kdo ne. Na žalost prilivajo kerozin v pandemični plavž tudi navadni smrtniki, ki se obnašajo objestno, brezbrižno, sebično, neodgovorno, provokativno in uporniško; požvižgajo se tudi na tiste ukrepe, ki so smiselni, recimo na umivanje rok, zračenje, omejeno gibanje, varnostno razdaljo in izogibanje množicam.

Mar to pomeni, da smo vsi drugi bedaki, hlapci ali ubogljive ovce, ker se ravnamo po zapovedih in priporočilih? Nezaslišano je, da se celo nekateri posamezniki, od katerih se pričakuje bistveno višja stopnja osveščenosti in pomoč, obnašajo skrajno pišmeuhovsko, denimo kirurg, ki si je v teh kritičnih časih privoščil safari v Namibiji, potem pa se je vrnil v domovino z novim sevom in ogrozil sodelavce, paciente in okolico. Virus se je razpršil prek kitajskega zidu in se afrikaniziral, angliziral in obče internacionaliziral, ne pozna mejá niti morskih izključnih gospodarskih con, zato se lahko samo nadejamo, da se ne bo pojavil še v kakšni drugi preobleki.

Je digitalizacija že dosegla točko saturacije, kjer se začenja degeneracija? Kaj je bolj nevarno, segrevanje ozračja ali ohlajanje medčloveških odnosov? Ste že slišali za kovit, aerodinamični pojav pri krilih letala? Ta je posledica kombinacije izgube vzgona in bočnega drsenja, do katerega pride nenamerno, zaradi letenja z bočnim drsenjem, ali namerno, zaradi akrobacije. Najprej izgubi vzgon eno krilo, ki se zato spusti, drugo se dvigne. Zaradi razlike v sili vzgona se začne letalo vrteti okrog vzdolžne osi, zaradi razlike v sili zračnega upora pa tudi okoli navpične osi. V avtorotaciji letalo izgublja višino in se vrti okrog navpične osi v smeri krila, ki je izgubilo vzgon. Izkušen pilot bo letalo zmogel izvleči iz kovita in bo preprečil strmoglavljene, v nasprotnem primeru bo za posadko in potnike usoden.

Če si želimo več uresničenih vrednot, tudi zdravja in svobode, pravne in socialne države, čistejšega okolja, trajnostne blaginje in sreče, se mora izboljšati slehernik, med drugim s ponotranjenjem lokalnih in globalnih dolžnosti ter odgovornosti.

Kakršna koli podobnost s kovidom je povsem namerna, z vrtoglavico, bruhanjem in razbitjem vred, obstaja pa ena bistvena razlika: pri covidu-19 je izjemno pomembna tudi vloga vseh, ki niso za krmilom.

Preprosto je nekomu soliti pamet, naj si pomaga sam in mu bo Bog pomagal, bistveno težje pa je svetopisemski napotek udejanjiti, če gre za odrinjene, ranljive ali kako drugače načete in strte ljudi. Toda iskreno sem prepričan, da je prav Človek bistveno gibalo humanizma, prava, etike, morale, civilizacije in preživetja. Če si želimo več uresničenih vrednot, tudi zdravja in svobode, pravne in socialne države, čistejšega okolja, trajnostne blaginje in sreče, se mora izboljšati slehernik, med drugim s ponotranjenjem lokalnih in globalnih dolžnosti ter odgovornosti. Moja pravica do nečesa je hkrati moja dolžnost, da spoštujem vašo pravico, in obratno, oba pa se morava podrejati občim interesom, če se želiva osmišljati kot del ljudstva, organiziranega v demokratično državo. Brez dolžnosti in odgovornosti so pravice samo privilegiji za ene in prazna fraza za druge. Pri tem nam lahko poleg ustaljenega podatkovnega in logičnega izobraževanja občutno pomaga celostna vzgoja z delom na sebi, z branjem starodavnih in novejših spisov, samorefleksijo, jogo, meditacijo, molitvijo, mentorsko pomočjo modrecev in drugimi duhovnimi metodami širjenja zavesti in razEGOvanja.

Rekel bi, da modrosti botrujeta dva pristna vrelca: originalni izvir in učitelj, ki holistično pamet izpije, prebavi, praktično izkusi in pretoči v učenca. Toda vzgojitelj se pojavi šele takrat, ko je gojenec pripravljen. Učimo se zlasti od oseb, iz knjig in bolečih življenjskih preizkušenj, kot so smrt bližnjega, zasvojenost, bolezen ali karierni brodolom. V težkih okoliščinah nastopi žalovalna peterica, v kateri so zanikanje, jeza, depresija, barantanje in sprejetje, pridružiti pa bi se ji morala še ena ključna članica – duhovna preobrazba s prebujenjem.

Nekateri zlovešče napovedujejo četrti udarec pandemije, kar ne sme ohrometi naše vere in upanja, da bo prej kot slej zopet vse v lepem redu. Zato mi dovolite, da svoj današnji komentar sklenem s prelepo Molitvijo Edvarda Kocbeka, ki pove vse, od tod do večnosti in onkraj:

Sem,
kar sem bil,
in vsakdo
me bo mogel
pozabiti.

In vendar
moram reči:
sem
in bil sem
in bom,
in zato sem več
od pozabljanja,
neizmerno več
od zanikanja,
neskončno več
od niča.

Vse je večno,
kar nastane,
rojstvo je močnejše
od smrti,
vztrajnejše
od obupa in samote,
silnejše
od hrupa in greha,
slovesnejše
od zavrženosti.
Nikoli ne bom prenehal biti.
Nikoli.
Amen.