Slavi Košir
Jakob Čuk
Andrej Šinko
Dr. Ivan Štuhec (foto: STA)
Dr. Ivan Štuhec | (foto: STA)

Mednarodna korupcija

16.04.2021, 14:40 dr. Ivan Štuhec

Strategija dežurnih rušilcev sedanje koalicije, predvsem njenega predsednika, se je po propadlih nezaupnicah preselila na tuji parket. To ni nič novega. Ponavlja se zgodba Patrie in Zvonov, s to razliko, da takrat so domače zdrave sile najele enega novinarja, ki je škandalozno novico poslal v svet, sedaj pa jih je agažiranih več ali cela novinarska združenja, kakor tudi sorodne politične skupine.

Za vse poštene in korektne novinarje in politične stranke bi moralo veljati pravilo, da se v notranje zadeve druge države ne vmešavajo, dokler ne gre res za kršitve človekovih pravic, v katere se je upravičeno in potrebno vmešati, ker se s tem morda reši tudi kakšno življenje. Naslednji kriterij tujih novinarjev pa bi moral biti, da sami, osebno pridejo na »kraj zločina«, če uporabimo prispodobo. Na primer: tuji novinarji so od svojih slovenskih kolegov slišali, da vlada Janeza Janše krati njihovo avtonomijo. Najprej bi se morali pri teh kolegih pozanimati, za katere primere gre. Za tem bi morali vprašati druge sogovornike, ki o tem kaj vedo, kaj si mislijo. Končno bi morali iti do tožene stranke in jo vprašati, kako ona to vidi. Tuji javnosti bi na ta način lahko predstavili celotno sliko nekega problema, če seveda obstaja.

To da novinarji v sorodnem miselnem krogu meljejo in zmeljejo neko zgodbo, to ni novinarstvo ampak propagandizem. Oziroma to je pokvarjenost, podkupljivost, izprijenost, nepoštenost, kot Veliki slovar tujk prevaja besedo koruptivnost. Korupcija ni samo vprašanje denarja in oblasti, to je tudi vprašanje informacije in dezinformacije. V kolikor je informacija nekorektna in nepoštena je koruptivna. Verodostojnost nekega medija in njegovih novinarjev je merjena skozi pošteno informacijo. Vsi vemo, da rumeni medij ni pošten. Večina pa pričakuje, da so resni mediji pošteni in to še posebej velja za tiste, ki jih plačujemo vsi državljani, kot so nacionalni mediji. Pri nas RTV Slovenija. V kolikor se iz tedna v teden in iz meseca v mesec na neki oddaji ali v različnih po žanru, konstantno ponavljajo nepoštene informacije, je logično, da pridemo do sklepa o namernem početju. V stilu, tako dolgo laži, da laž postane resnica.

Tisti, ki drugim, predvsem politikom in javnim osebam postavljajo visoke etične kriterije njihovega delovanja, jih morajo najprej imeti zase in za svoj poklic. Tako kot politiki upravljajo z javnim denarjem, tudi mediji upravljajo z javno informacijo. Če je prav, da mediji gledajo pod prste upravljanju z javnim denarjem in temu kar je skupno dobro za državljane, je tudi prav, da gledalci in poslušalci gledamo pod prste medijskim hišam. V kolikor so te kapitalsko pluralno podprte, se njihov vpliv v javnosti delno sam po sebi uravnoteži, a ne v celoti. Za to je potrebna medijska zakonodaja, ki poskrbi za kapitalsko uravnoteženje medijskega ozadja. Oziroma, prepreči kapitalsko koncentracijo medijev, oziroma, prepreči nastajanje t.i. medijskih mogotcev. V primeru nacionalnega medija pa morajo za dosego tega cilj nastopiti še drugi instrumenti, ki posežejo v kadrovsko strukturo in v vizijo ter poslanstvo takega medija. Kako odslikati demokratične, pluralne in profesionalne kriterije v nacionalni medij, je vprašanje za odprt in demokratičen diskurz. V kolikor se sorazmerno velik del populacije ne prepozna v nacionalnem mediju, bi tam morali zvoniti alarmi. A nimam občutka, da je temu tako.

Nacionalni medij bi moral imeti ambicijo, da postane osrednji, najkvalitetnejši informativni in formativni medij v državi, v ogledalo katerega bi se morali pogledati vsi ostali mediji in če bi jih ob tem obšla zelena zavist zaradi kvalitete, nič ne škoduje.

Konec tega meseca se bo zamenjal direktor RTV Slovenija. Od njega se pričakuje, da bo najprej uredil finančni položaj v hiši, ki se je predolgo vlekel na podlagi dvanajstin. Da se ne pozabi, že od Šarčeve vlade! Finančna racionalizacija bo za novega direktorja težka naloga.

Še hujši problem pred katerim bo novi direktor so kadri. Leta dolgo se že govori, da je kadra po eni strani preveč, po drugi strani pa ni dovolj kvaliteten in delaven, zato hiša potrebuje zunanje sodelavce. Obstajajo raziskave, ki so bile narejene v hiši, katerih rezultati so jasno pokazali na pomanjkljivosti vodenja. A se ni nič spremenilo. Tako se od novega direktorja pričakuje, da bo začel to spreminjati. Vsak prvi odgovoren ima tudi vso pravico in dolžnost, da si izbere najožje sodelavce, s katerimi bo svoj program uresničeval. Brez tega v tako velikem sistemu nima nobene možnosti, da kaj spremeni in to na bolje.

Kar zadeva kader bi nacionalni medij moral imeti skrb za visoko izobražen in kompetenten kader. Novinarske obrti se lahko vsak nauči in priuči. V kolikor pa nekdo želi biti dober novinar za določeno področje, mora imeti tudi ustrezno izobrazbo in poznavanje tistega področja. Na eni od sej komisije za informativni program znotraj Programskega sveta RTV, je tekla debata o raziskovalnem novinarstvu. Ta razprava je pokazala, da določenih področij, več kot dva tisoč zaposlenih na RTV SLO, ni sposobno profesionalno pokriti. Zgolj to dejstvo bi moralo odgovornim postaviti vprašanje, kaj ste delali, da je hiša prišla v tak položaj. Tam kjer ni profesionalnega pristopa ga nadomesti površno in ideološko obarvano iskanje škandalov zaradi škandalov ali z določenim jasnim političnim ciljem. Ni pa nobena izjema in skrivnost, da prej ali slej ljudje, ki želijo delati profesionalno takšno okolje zapustijo. Proces bi moral biti ravno obraten, da bi dobri kadri trkali na vrata nacionalnega medija in da bi konkurenca za odprta in nova mesta bila velika. Očitno pa temu ni tako, ker se novinarje izobražuje za vse kaj drugega samo ne za profesionalnost. Tisti, ki želi resno delati pa raje odide v drugo sredino, kjer ima mir pred ideološkimi pritiski in šikaniranji.

 Vsak ima pravico do svojega medija, če ga finančno vzdržuje, to je privilegij demokracije. Nihče pa nima pravice, da si prilašča nacionalni medij, ki ni samo javen ampak je tudi državen, ker smo država mi državljani. 

Kar zadeva vizijo nacionalnega medija, je potrebno preveriti temeljne dokumente in ugotoviti ali ti v vsem ustrezajo, ali pa je potrebna kakšna korekcija, saj se vendar svet hitro spreminja, mediji pa še toliko bolj. Kot velja za sodobno demokratično državo, da ne more in ne sme imeti svoje ideologije, ki bi jo skozi podsisteme izvažala do državljanov, tako to velja tudi za nacionalni medij. V njem ne more biti privilegiranih in neprivilegiranih ideologij. Seveda ima tudi vsak novinar pravico do svojega nazora in politične ideologije, a tega ne more in ne sme manifestirati preko nacionalnega medija. V kolikor tega ne zmore, naj gre v medij, ki ima zanj specifično ideologijo za svojo vizijo. Nacionalni medij ne more biti ne naš ne vaš, je lahko samo od nas vseh, ki ga plačujemo. Tisti, ki demonstrativno trdijo, da je to njihov medij in da ga ne dajo, živijo v nekem preteklem času. Vsak ima pravico do svojega medija, če ga finančno vzdržuje, to je privilegij demokracije. Nihče pa nima pravice, da si prilašča nacionalni medij, ki ni samo javen ampak je tudi državen, ker smo država mi državljani. Nacionalni medij mora delovati državotvorno in ne opozicijsko ali koalicijsko. Samo na ta način ohrani svoj profesionalni obraz. Ali ne velja enako za sodstvo, šolstvo, vojsko in policijo? Vsi ti podsistemi morajo delovati profesionalno, ne glede na to, kdo je na oblasti.

Sprememba na vrhu nacionalnega medija ponuja to možnost, da se trend te hiše usmeri v pluralno, demokratično in svobodno območje javnega diskurza. V kolikor do tega procesa ne pride, je edina rešitev, državljanski upor do obveznega plačevanja naročnine in posledično stečaj. Pluralno in demokratično medijsko polje je predpogoj za demokracijo. Ideološko prepotentni novinarji naj gredo v politiko, da bodo tam lahko izživeli svoje oblastne apetite. Če takšni novinarji mislijo, da se njih in njihovih institucij ne sme kritizirati, se zelo motijo, ker pač ne živimo v družbeni ureditvi, kjer se svete krave zgolj preimenuje v politično korektnost.

Tako kot obstaja korupcija v znanosti, obstaja tudi v medijih. Ali če povzamem iz eseja dr. Grdine v zborniku Z lepilom na podplatih, njegovo zaključno misel, ki se nanaša na področje znanosti in šolstva, a velja tudi za medije: Ni vprašanje, zasebno ali javno, ampak dobro ali slabo, pošteno ali pokvarjeno, prosto ali prisilno, osvobajajoče ali izključujoče.

Sprememba na vrhu nacionalnega medija je skoraj tako pomembna kot na vrhu oblasti. Nacionalni medij bi moral imeti ambicijo, da postane osrednji, najkvalitetnejši informativni in formativni medij v državi, v ogledalo katerega bi se morali pogledati vsi ostali mediji in če bi jih ob tem obšla zelena zavist zaradi kvalitete, nič ne škoduje. Dokler pa bo v medijskem kadru vladala miselnost družbeno političnih delavcev samoupravnega socializma oplemenitenega z novimi, svetovno razširjenimi enostranskim ideološkimi paradigmami, tako dolgo bo preobrat v profesionalnost in visoko kvaliteto zgolj iluzija in pobožna želja. Iskanje površnih in enostranskih sogovornikov v tujini, ki jih nikoli nikjer ne zmanjka, je zelo kratkoročna in kratkovidna strategija.

 

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Komentar tedna

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Evropska zastava (photo: Pixabay) Evropska zastava (photo: Pixabay)

Dan Evrope - Kako naprej?

Dan Evrope je za vsakega državljana stare celine velik praznik, čeprav ga zadnja leta doživljamo z grenkim priokusom. Zdi se, da je stara celina, ki se je po drugi svetovni vojni začela povezovati ...

Papež v nagovoru (photo: Vatican Media) Papež v nagovoru (photo: Vatican Media)

Kdor ljubi denar, ne ljubi kot Jezus

Na Trgu sv. Petra v Vatikanu se je danes zbralo veliko romarjev, močna zasedba je prišla iz Kolumbije in iz številnih zastav svoje dežele izoblikovala pravo pisano polje. Besede papeža Frančiška, ...

O avtorju