Mateja Subotičanec
Jakob Čuk
Andrej Šinko
Purman (foto: Elsemargriet / Pixabay)
Purman | (foto: Elsemargriet / Pixabay)

Rdeči kot purman

19.02.2021, 20:29 dr. Ivan Štuhec

Vsi iz koalicije ustavnega loka in njihovi propagandisti so se v pustni torek zbudili rdeči kot purman. Za urbane bicikliste naj povem, da se je v kmečkem okolju uporabljala ta primerjava za nekoga, ki se je razjezil in mu je kri udarila v glavo. Tak je bil rdeč kot purman, ki se hud in ves našopirjen zaganja v tarčo. Koalicija ustavnega loka se je šopirila od jeseni naprej, a je zgrešila tarčo. Puščica je odfrčala mimo Janeza Janše, ker je Karel slabo meril ali pa preslabo napel lok. Ker tarča ni padla, so od jeze pordečeli.

Spomnimo na rušilno strategijo sedanje vlade, v kateri je glavna tarča njen predsednik. Takoj po tem, ko je Šarec na začetku epidemije izobesil belo zastavo in se predal, sta dve stranki, DESUS in SMC, sprejeli odločitev, da država ni v stanju, ko bi bilo pametno sprožiti volitve. Obe stranki sta razumeli kaj je državotvornost. Za razliko od njiju so ostali, predvsem Levica, SD in LMŠ, takoj pognali bicikliste na cesto. Torej, če ne gre z lepa, bo šlo z grda. Agitpropovska mašinerija je vpregla nacionalno TV, da je s Tarčo pričela rušiti stranko SMC, predvsem preko njenega predsednika. Medijsko neokretni Počivalšek se je od začetka slabo branil, a je s svojo trmasto držo vzdržal in odbil napad.

Ko je Agitprop ugotovil, da pri tej šibki točki ne bo šlo, so puščice preusmerili na novopečeno predsednico DESUsa Aleksandro Pivec. V kolikor bi njeni poslanci in takratni minister za zdravje bili enotni in bi jo podprli, je spanje na Primorskem in »sendviči« iz Brkinov ne bi odnesli. Pri njenem rušenju je igral zelo umazano vlogo minister Gantar, ki je bil zraven pri njenem ustoličevanju, rušenju in ponovni vrnitvi Erjavca na prestol.

Če bi se nekaj podobnega zgodilo Počivalšku, bi tudi padel. Obstaja neka pomembna razlika med stranko SMC in DESUsom. V slednji je cela vrsta starih partijcev in udbovcev. V SMC je pretežno mlajša generacija, ki je v to stranko stopila tudi z nekim sicer prevaranim, a vendarle prisotnim idealizmom, da bodo neideološki in da bodo presegali stare zamere med desnim in levim polom. S Počivalškom na čelu je njihov liberalizem postal predvsem podjetniški, manj vrednostni. Njihov sedanji profil je blizu nemškim liberalcem.

Z razliko od SMC, je padec Pivčeve, ki je za gotovo bila prava perspektiva za obnovo DESUSa, vrnil v sedlo Erjavca, politika z veliko izkušenj in malo modrosti. Pivčeva je čakala dan KUL-ovega konca, sedaj bo šla v ofenzivo in pred DESUSom so turbolentni časi. Če bi si kaj upal staviti, bi si upal, da DESUSa v naslednjem parlamentu ne bo več.

Pri tem je potrebno spomniti, da je Bratuškova že pred zadnjimi volitvami posegala v njihov bazen in da bo to toliko bolj energično počela od letošnjega pustnega torka naprej. Tudi ona je na meji političnega preživetja, za to bo uporabila vsa sredstva, da pride čez prag. Med drugim tudi svojo anticerkveno retoriko. Lokostrelec Karel bo tako imel na vsaki strani dve ženski, eno bolj divjo kot drugo. Ostali mu bodo »sivi panterji«, tako se je ta stranka imenovala ob ustanovitvi v Mariboru, v cerkvenih prostorih na Slomškovem trgu 3.

Da osrednji levičarski medij, za katerim papagajajo vsi ostali agitpropovci, napiše tako neumnost, je znamenje hude krize v generalštabu.

Kaj bodo naredili DESUS-ovi poslanci je bolj ali manj jasno. Robert Polnar je že pokazal svojo barvo. Selničan Lep, ki je eden od tistih, ki ga v parlamentu sploh ne bi smelo biti, ker pač sodobna politika ni več zbiranje pod vaško lipo, bo ostal zvest Erjavcu in svoji vrhovni komandi.

Ostali trije pa so pragmatiki od katerih lahko pričakujemo pravi »salte mortale«, če prav so že v letih. Da minister za kmetijstvo iz DESUSOve kvote ne paše v Korlov ferein, je popolnoma jasno. Pred usodnim ponedeljkom za Erjavca in njegovo stranko je glavni urednik Mladine Repovž govoril o tem, da bo Erjavec z DESUSom v vsakem primeru moralni zmagovalec, tudi če KUL ne uspe z rušenjem vlade.

Da osrednji levičarski medij, za katerim papagajajo vsi ostali agitpropovci, napiše tako neumnost, je znamenje hude krize v generalštabu. Po Repovžu je definicija moralnosti – antijanšizem. Včasih se vprašam, ali se nekateri novinarji nikoli ne berejo, kaj so trdili pred letom ali več, kaj jim nikoli ne udari rdečica v glavo, ko vidijo svoje trditve, ki so popolnoma skregane s politično realnostjo, da o morali sploh ne govorimo.

Erjavčeve pomagače, ki so se na pustni torek zbudili rdeči kot purmani, najdemo tudi na nacionalni RTV in na POP-TV. Da so na POP-TV, me ne moti. Moti pa me, da so takšni tudi na osrednjem slovenskem mediju, ki bi moral slediti kritično, a državotvorno linijo. Kaj je bilo državotvornega od rušenja Počivalška, preko Pivčeve do promocije Erjavca, bi bilo zanimivo zvedeti od snovalcev informativnega programa na nacionalni televiziji. Svojo zagato so na večer KUL-ovega poraza reševali tako, da sta se komentirala Staričeva in Bergant. Skoraj gotov sem, da bi se z mano strinjal svetnik Lado Abrožič, da to, če že drugo ne, ni higienično. Neprofesionalni zdrsi informativnega programa na tej televiziji so postali tako vsakdanji, da nazadnje res ne bo druge, kot da z državljansko nepokorščino nehamo plačevati RTV prispevek.

Erjavčev mimostrel postavlja tudi SD, s Fajonovo na čelu in Mesečeve levičarske ekstremiste v novo situacijo. Skupno nabijanje proti Janši nima več municije. Volilno telo teh dveh strank pa ni raztezljivo kot čigumi. SD bi lahko z Židanom peljal bolj umirjeno social-demokratsko linijo, kot s Fajonovo, ki je tipičen levičarski produkt slovenskega novinarstva, oplemeniten z zahodnjaškim libertinizmom, z malo ali nič političnih izkušenj.

Votlost njenega izgleda, zakritega z glamurjem, se bo kmalu izpela in stranka bo pred volitvami v hudi zagati: na eni strani Mesec, ki ima več negativne karizme, na drugi strani boj za preživetje s SAB in LMŠ. Zdaj bo šlo za glasove in ne več za rušenje Janše. Vsem se bo optika spremenila, ali kakor se reče, »bog nima brat«.

Med rdeče purmane na pustni torek lahko uvrstimo tudi nekatere hiše, ki baje raziskujejo javno mnenje, v bistvu pa ga delajo. To jim seveda v svetu sodobnih komunikacijskih kanalov vse manj uspeva.

Glede na vse te KUL-ovske težave bo globoka država iskala nove rešitve. Nihče iz KUL-a ne more dobiti relativne večine in premagati SDS. Potrebujejo novega »furerja« in vse bolj očitno je, da ga iščejo v UEFI.

Mobilizacija športne scene je novo upanje, po tem ko je propadel menedžer Jankovič, etični Cerar in komik Šarec. Naenkrat bo šport postal političen, ker baje do sedaj ni bil, če prav ga večinsko še vedno obvladuje stara partija. Čeferina bildajo sto na uro. Očitno bi nekateri radi, da nam zavlada monarhija. Eden na ustavnem sodišču, drugi na Vladi, morda tretji zamenja Pahorja.

Mimogrede, to da je predsednik Pahor predlagal za ustavnega sodnika nekoga iz vrst odvetnikov tudi ni higienično! Ustavni sodniki bi po pravilu morali priti iz vrst sodnikov in profesorjev ustavnega prava. Ne pa iz vrst odvetnikov, katerih cilj je, da tudi lopova obranijo!

Pred nami tako ne bo političnega miru. Ko se bo purmanom jeza razkadila bodo pričeli z novo strategijo.

Med rdeče purmane na pustni torek lahko uvrstimo tudi nekatere hiše, ki baje raziskujejo javno mnenje, v bistvu pa ga delajo. To jim seveda v svetu sodobnih komunikacijskih kanalov vse manj uspeva. Njihove liste popularnih in nepopularnih politikov so remek delo tega agitpropovskega medijskega raziskovanja. Najbolj smešni so velikokrat izjemni razkoraki med procenti, ki jih dobi stranka in mesto, ki ga zaseda njen voditelj.

Še bolj smešno pa je, da so na zelo visokih mestih nekateri poslanci evropskega parlamenta, ki jih doma relativno redko vidimo in slišimo, še manj pa vemo, kaj tam daleč v Bruslju za nas pomembnega odločajo. Spomnimo na Potočnika, ki je kot komisar vedno kotiral v vrhu teh »stop pop« lestvic. In na Peterleta, ki je visoko kotiral pred predsedniškimi volitvami, dokler se globoka država ni odločila, da ga je potrebno minirati s Turkom. Če je v tem kaj soli in če ni vse skupaj popolna izmišljotina, po tem je na mestu vprašanje, kaj je na robe s slovensko politično kulturo?

Ko človek sliši, kako iz evropske prestolnice kričijo, da novinarjev ne smemo kritizirati, da jih tudi politiki ne smejo kritizirati, da so to svete krave jedrne Evrope, da je to ena od točk politične korektnosti, potem bi nam vsaj v Sloveniji moralo biti jasno, koliko je ura in kje smo. Za to še enkrat, adijo taka Evropa, če misliš postati rdeča kot naši purmani.

Veliko tega, kar danes komentiram je narobe. Zakaj? Za to, ker so porušeni kriteriji presojanja, ker se politikov ne presoja po tem, kaj so naredili in kaj in kako delajo. Borčevsko zaslugaštvo plačujemo že več kot petinšestdeset let. O zaslugah za osamosvojitev in osvoboditev izpod komunistične oblasti pa ne smemo, ne govoriti, ne pisati, ne misliti. Kaj šele, da bi o tem prelomnem času postavili kakšen muzej ali naredili film.

Posledično to pomeni, da ni kriterij presojanja ločnica med demokratičnim in totalitarnim načinom upravljanja z oblastjo. Za to so pri nas izpričani nosilci totalitarne oblasti postali simbol demokratičnosti in borci za demokracijo, simbol avtoritarnosti, korupcije in vsega zlega. Dalje to pomeni, da demokracije ne utrjujemo z utrjevanjem strank, ampak z njihovim neprestanim spreminjanjem in miniranjem, saj samo to omogoča vladavino ene in iste partije iz ozadja. To tudi pomeni vsak upor zoper pluralizem na medijskem, šolskem, gospodarskem, kulturnem in drugih področij. Pluralizem je smrt za privilegije, konkurenca je smrt za monopole, izoblikovan parlamentarizem je smrt za totalitarce.

Naši levičarji se kar naprej sklicujejo na t.i. jedrno Evropo, češ, da se sedanja vlada od te jedrne Evrope oddaljuje, ker se druži z Višegrajsko Evropo. Fajonova, ki je bila toliko let v Bruslju, nas bo vrnila v jedrno Evropo. Ja, hvala Bogu, če to pomeni vrnitev k očetom povojne Evrope. Vrnitev k Robertu Schumannu, Jeanu Monnet, Alcide de Gasperiju, Konradu Adenaueru in drugim, ki so Evropsko unijo zasnovali na principih solidarnosti in subsidiarnosti, spoštovanju človekovega dostojanstva in skupnem dobrem.

Če pa jedrna Evropa pomeni obešanje na vsako, s človekovo naravo skregano ideologijo, če to pomeni vladavino neo-levičarstva, ki za svoje cilje multiglobalizma po svoji tradiciji zlorablja vse politične institucije, od lastne države preko EU do OZN-a, po tem pa hvala lepa in adijo Evropa in adijo Slovenija.

Upoštevajte prosim, da sem komentar pisal na pustni torek. In glej ga zlomka, predno sem ga posredoval naprej je že iz jedrne Evrope udarila novica, kako je novinarka tamkajšnjega medija Politica, udarila po Janši in njegovem zatiranju slovenskih medijev.

Tako, namesto analiz o KUL-ovem lokostrelstvu in njihovem propadu, je ponovno tarča Janša. Se ve, zdaj je nastopil realen moment, da bo Janša v drugi polovici leta predsedoval EU-ju. Za to ga je potrebno orbanizirati, kačinskati, višegrajskati, demonizirati in »urbi et orbi« novinarsko razglasiti za nevarnega rušilca demokratične in pluralne ter svobodi zapisane Evrope.

Ko človek sliši, kako iz evropske prestolnice kričijo, da novinarjev ne smemo kritizirati, da jih tudi politiki ne smejo kritizirati, da so to svete krave jedrne Evrope, da je to ena od točk politične korektnosti, potem bi nam vsaj v Sloveniji moralo biti jasno, koliko je ura in kje smo. Za to še enkrat, adijo taka Evropa, če misliš postati rdeča kot naši purmani.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Komentar tedna

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Evropska zastava (photo: Pixabay) Evropska zastava (photo: Pixabay)

Dan Evrope - Kako naprej?

Dan Evrope je za vsakega državljana stare celine velik praznik, čeprav ga zadnja leta doživljamo z grenkim priokusom. Zdi se, da je stara celina, ki se je po drugi svetovni vojni začela povezovati ...

Papež v nagovoru (photo: Vatican Media) Papež v nagovoru (photo: Vatican Media)

Kdor ljubi denar, ne ljubi kot Jezus

Na Trgu sv. Petra v Vatikanu se je danes zbralo veliko romarjev, močna zasedba je prišla iz Kolumbije in iz številnih zastav svoje dežele izoblikovala pravo pisano polje. Besede papeža Frančiška, ...

O avtorju