Marjan Bunič
Marko Zupan
Tanja Dominko
Duhovnik Andrej Feguš (foto: Rok Mihevc)
Duhovnik Andrej Feguš | (foto: Rok Mihevc)

P. Andrej Feguš: »Osebna molitev umirja tistega, ki moli in ima učinek na tistega, za katerega se moli.«

24.03.2021, 11:27 Mirjam Judež

Osrednja tema četrtega dne radijskega misijona je: »Hrani moja jagnjeta«. V misijonski Svetovalnici smo gostili minorita p. Andreja Feguša, župnika na Ptuju, ki je med drugim povedal, kako se njegovo bratstvo minoritov odziva na izzive današnjega časa, epidemije in na kakšen način skuša biti povezano z župljani. Z njim se je pogovarjal Jože Bartolj.

Kaj poziv: »Hrani moja jagnjeta« pomeni minoritom v tem času?

»Naša naloga je iskati odgovore na probleme, ki jih ta čas postavlja. Korona je tudi pri nas v samostanu spremenila življenje: kar naenkrat na župniji ni več takega dela, vsi smo doma in prišla je priložnost, da se najprej sami malo soočimo s situacijo, pogledamo vase in uredimo tudi bratsko in naše notranje življenje.

Naslednji korak je bilo vprašanje, kako oznanjati v župnijah. Tu smo si bratje različni, nekateri bi še naprej oznanjevali na tradicionalni način, kolikor se je pač dalo, drugi so iskali tehnične rešitve: skušali smo biti povezani z ljudmi preko Facebooka, veliko smo delali z aplikacijo Zoom, imamo srečanja za skupine.

Pri sv. mašah ne samo, da jih prenašamo, ampak prek Zooma zbiramo ljudi, jih skušamo povezovati. Predvsem pa imamo kritično soočanje in si v skupnosti redno postavljamo vprašanja: zakaj to delaš, kakšen je namen, gremo cilju naproti ali se mu oddaljujemo? Na Ptuju smo štirje župniki in to so štiri rešitve. Če vprašamo še ostalih sedem sobratov, ima še vsak svojo. Škofje dajo navodilo, razumemo ga vsak po svoje. Iskati skupne poti je zanimiv, dokaj zabaven postopek.«

Ukrepi so se v zadnjem času malo sprostili in pokazalo se je, da v cerkvah nikoli več ne bo tako, kot je bilo pred epidemijo …

»»Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Ne bo tako, kot je bilo prej, Jezus pa je isti. Iskati bomo morali druge rešitve. Tako kot druge krize, nas bo tudi ta prečistila. Kar me ne ubije, me krepi. Gledam optimistično. Kar mi je bilo pomembno v tem času, je ustvariti bogoslužni prostor. Tradicionalno to razumemo, da smo v isti cerkvi, v isti kapeli, na istem kraju. Če gledamo širše, smo lahko povezani v duhu tudi preko elektronskih medijev, smo en bogoslužni prostor. Če se na Zoomu dobimo skupaj pri sv. maši, če pazim na to, da se verniki doma pripravijo, naredijo primerno ozadje, da se vstaja, ko je čas za to, da je isti obred pri vseh, se dá po moji izkušnji preseči to prostorsko omejitev, ki je tudi lastna krščanstvu.

Smo ena vesoljna Cerkev, kjer koli se daruje maša, sem pri njej na nek način, če želim biti. Ta razsežnost se je pokazala, je možna, še kdaj jo bomo morali in smeli uporabiti v bolj skrajnih primerih, npr. pri bolnikih. Gotovo vseh več ne bo v cerkev, toda v tistih, ki jim to nekaj pomeni, ki so Sol zemlje, Luč sveta, se odnosi poglabljajo, želja spregovoriti drug drugemu je navzoča.

V noviciatu sem bil na duhovnih vajah 10 dni v tišini. Ko smo se peljali tja, je bilo v avtu žvrgolenje, ko smo se peljali nazaj, je bila tišina. Vsem nam je bilo blizu, da povemo le bistveno. V času epidemije se dogaja nekaj podobnega. Ko pridemo skupaj, ne klepetamo vsevprek, ampak si imamo povedati, kaj pomembnega se je zgodilo, nas obremenilo, preizkusilo, obogatilo, osvobodilo in tu je velika priložnost, da svoj odnos do bližnjega in do Boga preverimo in poglobimo.«

Čakam trenutek, ko bomo spet radostno zapeli v cerkvi, do takrat pa poglabljajmo vero, delajmo na sebi, živimo, bodimo veseli kristjani, pričujmo! S tem bomo naredili največ dobrega za našo družbo!

Tudi letos za Veliko noč lahko spet pride do zaprtja cerkva …

»Zelo sem hvaležen tistim, ki nas peljejo skozi ta čas. To so: predstojniki, škofi, vlada, politiki, opozicija … To ni lahko. Moja naloga je sodelovati. Zdravje ljudi je na prvem mestu, tu ne govorim le o telesnem, tudi o dušnem zdravju, ker pa je telesno zdravje ogroženo, sem kot duhovnik dolžan poskrbeti za dušno zdravje. To je moj poklic, moja služba. Moja naloga je izraziti skrb in narediti vse, kar je v moji moči.

Če bo za Veliko noč spet zaprto, pač bo, to bom sprejel, bom pa vzel telefon, koga poklical, poslal elektronska sporočila, SMS-e … Naredil bom, kar se dá preko elektronskih medijev. Tu je na mestu Jezusov optimizem.«

Minorit p. Andrej Feguš je bil v živo gost naše misijonske Svetovalnice
Minorit p. Andrej Feguš je bil v živo gost naše misijonske Svetovalnice © zajem zaslona

Kaj sporočiti staršem, starim staršem, katerih otroci, vnuki so se v tem času oddaljili od Cerkve?

»Poslanstvo Cerkve je prinašati ljubezen, Gospoda, ki je ljubezen. Karkoli je rečeno, storjeno, mišljeno v tej smeri, naj bo izraz te ljubezni. Če je tu iskrena skrb, jo tisti, ki je deležen te skrbi, čuti. Osebna molitev za nekoga, ki jo zelo priporočam, umirja tistega, ki moli in ima učinek na tistega, za katerega se moli.

Molitev me spreminja, če molim in naredi vzdušje miru, preudarnosti, nečesa, po čemer se nas bodo rodovi za nami spominjali. Tisti, ki opuščajo versko prasko, ko bodo videli, da je doma ostal mir, skrb zanje, se čez čas lahko situacija obrne. Smo v Božjih rokah, On že ve, kako je prav, brez skrbi.«

Kako vpliva duševno zdravje na telesno?

»Človek je celota, dušno zdravje je pogoj za telesno (dolgoročno gledano) in kdor dušno ne bo skrbel zase, lahko še tako pazi na prehrano, hodi v wellness … pa ne bo zdrav. Vzrok za naša obolenja in stiske je gotovo stres, da nismo mirni, nekaj stresa pride od zunaj, dosti pa od nas samih. Priporočam spoved, pogovor, predvsem pa redno duhovno higieno v molitvenem življenju, kar bo dalo veliko miru in s tem tudi podprlo telesno zdravje.«

Mogoče bi kdo pisano pogledal, če bi rekel, da sem hvaležen tudi za korono. Ta situacija nas bo peljala v določeno smer in moramo biti hvaležni tudi za to. In ponižni, da smo tu, kjer smo.

Vloga duhovnika danes, ko ni skoraj nič VEČ skrito očem …

»Včasih so šli ljudje k maši, ampak kam drugam bi pa šli? Danes gre k sv. maši tisti, ki to čuti kot neko potrebo, željo. Danes se stvari drugače odvijajo, ponudbe je res ogromno.

Beseda učinkuje skozi čas, lepo počasi. Kdaj kakšna izjava pusti močne sledi takoj, imamo pa tudi take, ki šele čez določen čas pokažejo svoje delovanje. Kaj je naša naloga danes? Slediti dogodkom, biti informiran iz zanesljivih virov, brati, držati se na tekočem, to je kar pomembno, da lahko sploh odgovorimo na določene izzive. Kar tako laž spuščati v svet je tvegano, nekomu zapreti usta pa tudi ni prav.

Skupnost, bratski pogovor, nas je 12 v samostanu, prav toliko je tudi različnih mnenj. Vsi smo nagnjeni k temu, da iščemo somišljenike, a prisluhniti moramo tudi drugi strani. Če je nekdo nagnjen k poslušanju teorij zarote, je tudi temu treba prisluhniti, po drugi strani pa moram prisluhniti tudi, kaj pravi znanost, kam me te moje miselnosti peljejo?

Zdaj je za kristjana pomembno, da išče orientacijo v Gospodu, to je osišče, na katerega se lahko nasloni. Od vsega vrveža informacij lahko znorim. Ali dam glavo v pesek, nič ne vidim, druga možnost je, da se soočim in izobražujem, ampak nujno rabim filter, ta filter sta Sveto pismo in molitev.«

poslanstvo duhovnika JE, da je njegova beseda vezana na zgled, ki ga daje, ima svojo težo in ljudi usmerja h Gospodu ... 

Ne vem, če je dovolj duhovniku iti na ambon in reči: »Molite!« Marsikomu to ni dovolj. Nekaterim »svetim dušam« to je tista smernica, lahko jih razumemo in poglobimo. Se pa soočamo z mladimi, katerih mnenja je treba vzeti resno, se z njimi soočiti in jasno postaviti stališče.

Duhovniki smo pogosto nagnjeni k ugajanju, na nek način je to najlažje. Sem priljubljen, s tem sem zadovoljen, tu se počutim dobro in doma. Treba pa je povedati stvari po resnici, tudi sebi. Cerkev ni skregana z razumom, vera ni v nasprotju z znanostjo, to je zastarelo videnje, tu se stvari lepo dopolnjujejo in prav je tako, samo treba je biti odprt za to.«

Vprašanje poslušalca: se lahko »samospovemo« pred oltarjem, brez duhovnika?

»Jezus je poln odpuščanja in gotovo se ga dá prositi za odpuščanje tudi, če samo poklekneš pred oltar in mu priznaš svoje grehe. Nauk Cerkve nas uči, da nas vsako podeljevanje zakramentov (npr. pri sv. maši) očiščuje tudi malih grehov. To je za sprotno higieno človeka in za duhovnost potrebno in pomembno, ni pa to zakramentalna spoved.

Obstaja razlika, ali Bog v svojem posebnem zakramentu na spovedanca izlije svojo milost tudi po tem, ko je ta bil v pogovoru z duhovnikom. Odpreti svoje srce pred Gospodom je drugače, kot jih premlevati samo v sebi. Sama odveza kot zakrament daje mir, globino tega soočenja s seboj, ki jo sami težko dosežemo oz. je ne. Odveze ne bomo dobili.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Radijski misijon 2021

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Lastnoročno podpisano pismo papeža Frančiška (photo: nadškofija Maribor) Lastnoročno podpisano pismo papeža Frančiška (photo: nadškofija Maribor)

Otroci v Malečniku pisali papežu. On pa njim nazaj.

Papež Frančišek je otrokom v Malečniku poslal osebno pismo, ki ga je tudi sam podpisal. Po besedah župnijskega upravitelja župnije Sebastijana Valentana gre za znamenje posebne papeževe ...