P. Andraž Arko: »Če še tako »zamočimo«, imamo vedno priložnost začeti znova!«

Radijski misijon 2021 | 23.03.2021, 10:57 Mirjam Judež

Tretji dan 16. radijskega misijona, v katerem so razmišljanja ubrana pod naslovom: »Bog se razodeva tudi danes« smo načeli z misijonsko Svetovalnico, v kateri smo gostili p. dr. Andraža Arka. Z njim se je pogovarjal Marjan Bunič. Dva tisoč let staro vprašanje: "Ali me ljubiš?" se poraja tudi danes. P. Andraž Arko ponuja sodobne razlage nekaterih odlomkov iz Svetega pisma v sodobni govorici. Vredno ogleda, poslušanja ali branja.

Vprašanje: »Ali me ljubiš?« se je zastavilo že pred več kot 2.000 leti …

»"Padlo" je po ključnem dogodku: po Jezusovem trpljenju, smrti in vstajenju, ob Galilejskem jezeru, ko Jezus trikrat vpraša Petra: »Ali me ljubiš?« To ima svojo predzgodbo, ki jo poznamo iz pasijona, ko Peter Jezusa trikrat zataji. Moramo pa pogledati globlje. Če si zamislimo Jezusa kot managerja. Vsak pameten lastnik firme bi potencialnega direktorja, ki zamoči, odstavil. V Matejevem evangeliju beremo, da Jezus sprašuje Petra, »kaj pravijo ljudje, kdo sem?«. Peter izpove vero, Jezus ga potrdi, s tem postane prvi papež. Če se vrnemo v čas trpljenja. Pri zadnji večerji Peter trdi, da se ne bo pohujšal, tudi, če se bodo vsi drugi, vse stavi na svoje moči. Potem pa se zgodi, da pred deklo vratarico (v tistem času je ženska ničvredna, lastnina moškega) klecne in reče, da ne pozna tega človeka, Jezusa zataji. 

Prej v Getsemaniju se gre akcijskega heroja, ko stražarju Malhu odseka oho, potem pa pobegne in ga ni več. Če si predstavljamo, da si lastnik firme, potem pa ti potencialni direktor zamoči na celi črti. Petra v ključnem trenutku ni več, pod križem je Janez, ne pa on. Po človeški logiki bi Jezus lahko rekel: »Janez je speljal zadevo do konca, tebe odstavimo, za mano bo prevzel zadevo Janez.« Take so človeške kategorije, a Božje kategorije so bistveno drugačne. Bog nam sporoča, da če še tako zamočimo, imamo vedno priložnost začeti znova.

Mi mislimo, da ko nekaj tako dramatičnega zamočilmo, pred Bogom nimamo več šans. Božja logika sega onkraj tega. Po vstajenju Jezus Petra nič ne kritizira, mu ne očita. Bistvena Mu je njegova izpoved, da Ga ljubi. To je tudi vabilo za vse nas. Ko še tako zamočimo, se tako oddaljimo, zatajimo, ko stavimo vse na svoje moči, je Bog potrpežljiv, čaka, je vztrajen. Ko nam reče, jaz te imam rad, čaka na naš odgovor: »Tudi jaz imam Tebe rad.« Neverjetna je Božja potrpežljivost in usmiljenje.«

Trikratno vprašanje: »Ali me ljubiš?« je kot ekvivalent trikratni Petrovi zatajitvi Jezusa

»Tri je število polnosti. S trikratno potrditvijo Peter sporoča: ja, res potrjujem, rad Te imam. Kar ne pomeni, da ne bo Peter še kdaj zamočil. Nenazadnje, če vzamemo legendo Quo vadis, Domine, ko Peter zaradi preganjanj zbeži iz Rima, tam sreča Jezusa, ki gre v Rim. Peter ga vpraša: »Kam greš, Gospod?« Odgovori: »Grem, ker si ti že spet pobegnil.« Gre za to, da sprejmemo Božje usmiljenje, Božjo ljubezen, da smo znova pripravljeni spreobrniti srce.

Najstarejši viri pravijo, da ko je Peter pripovedoval o Jezusu, je ta del, ko Ga je zatajil, vedno pripovedoval v solzah. Vedno ga je ganilo, ker se je zavedal, kaj je naredil. Tu je ključna točka reagiranja. Človek se vpraša, zakaj Jezus ni odstavil Petra, zakaj to sploh rabimo v kontekstu pasijona? In zakaj je tukaj še Judež? Zato, da imamo dve močni figuri: Juda Jezusa izda, Peter ga zataji, kar ni bistveno drugače kot izdajstvo. Ta dva lika (Judeža in Petra) imamo zato, da vidimo, kako reagirati, ko zamočimo. Tudi Juda bi lahko imel možnost priti nazaj, prositi odpuščanja. Jezus bi mu odpustil. Problem Juda je, da zakrkne v sebi.

Edino pot, ki išče, je, da gre k velikim duhovnikom, svojo zagato hoče po pravilih rešiti, pa ne gre. Lahko se odrešim le, če se prepustim Božji ljubezni. Pri Petru, ko ga zataji, je to najbolj čudovito predstavljeno v evangeliju po Luku, ki opisuje, da sta na tistem dvorišču sočasno Jezus in Peter, videla sta se in slišala. Peter je zatajil Jezusa vpričo Njega, pri tretji zatajitvi se srečata s pogledi. Peter gre ven in se bridko zjoka. To je reakcija, ki je za nas pomembna: da iskreno obžalujem, ko se zavem, da sem v resnici zamočil. Razlika med Judom in Petrom je, da je Juda zakrknil in se obesil, Peter pa se zave, kje ga je polomil in se zave tudi, da so Božje usmiljenje, ljubezen in odpuščanje večje od greha.«

Vprašanje: »Ali me ljubiš?« ne pada kot očitek ali dvom, ampak kot priložnost za tistega, ki mu je zastavljeno.

»To vprašanje se nam vedno znova poraja, ker nam je tako težko prepustiti se Gospodu. Peter mora skozi Jezusovo šolo ljubezni. Vse stavi na svoje moči, jaz bom vse »zrihtal« … Jezus mu reče, poberi se od mene, satan. Kolikokrat smo mi podobni Petru? Petra ne smemo gledati skozi miselno projekcijo prvega papeža, ampak je učenec, tako kot mi vsi. Vsi smo v Jezusovi šoli usmiljenja in ljubezni. Gospod je neskončno potrpežljiv, bolj kot mame s svojimi otroki, zato pusti vse naše padce in nas vedno čaka z vprašanjem: »Ali me ljubiš?«, da vedno znova najdemo pot nazaj. Da se zavemo, da je vsa moč, ki jo premorem, v Gospodu. Dokler ne pride Sv. Duh, je Peter še vedno v krču, ko pa prepusti, da ta deluje, Peter lahko dela vse, ampak ne Peter, temveč Sv. Duh, to je bistveno.

Biti v Jezusovi šoli pomeni spuščati stvari iz svojih rok in se prepuščati Gospodu. Dva najmočnejša lika v evangeliju sta Marija, ki je v neprestani drži: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po Tvoji besedi!« (prepuščam se Ti, Ti zaupam) in Jožef, ki nič ne govori, ampak je pravičen, globoko veren, stavi na Gospoda, ne nase. Tu imamo še tretji lik, Petra, ki nam sporoča, da če smo kaj zamočili, nam da Gospod vedno novo priložnost, kar je nekaj najbolj odrešujočega. Bog nas je vedno pripravljen sprejeti nazaj. Če to ni veselo oznanilo, kaj sploh je?«

Božje usmiljenje, ljubezen in odpuščanje so večje od greha.

Ko Peter trikrat izpove ljubezen, vpraša Jezusa: »Kaj pa Janez?«

 »To je naš problem, da se ukvarjamo z drugimi. »Ti, Peter, hodi za menoj, ne skrbi za druge, kako je z Janezom, je njegova odgovornost.« Tako se ukvarjamo z drugimi, namesto, da bi pustili Sv. Duhu, da nam spreobrne, zmehča srce, da bomo lahko sledili Gospodu.«

Kako ljubiti nekoga, ki mi gre »fejst na jetra«?

»To je skrajna provokacija, zelo resnična in zelo Božja. Ali zmorem ljubiti? Lahko nas vznemirja naš papež v odnosu do migrantov. Mu je vse jasno? Vidiš, da pri njem ne gre za politične zadeve, ampak je v ozadju Božja, ne človeška logika. Da je tukaj prav ta drža sedanjega Petra. Če nekoga doživljam kot sovražnika oz. mi gre »fejst na jetra«, bom zmogel Jezusovo držo, bom zmogel moliti zanj?

Lahko sva vsak na svojem političnem polu, a tudi jaz vztrajam v svoji zakrknjenosti srca, se jezim čez politike ali sorodnike, sosede, … Jaz od tega, čez kogar se jezim, nisem nič boljši. Jezusovo vprašanje je, a ti mene ljubiš konkretno v svoji zoprni ženi ali zakrknjenem možu? Me ljubiš v odraščajočem in uporniškem najstniku? Me ti ljubiš v nebogljenem tastu, tašči, ki sta sitna in se vtikujeta v naše življenje? Me ljubiš v redovnem sobratu, s katerim grem težko skozi življenje? To so ključna vprašanja. Tu je zelo močna prilika, ko gospodar odpiše dolg nekomu, ki mu je blazno veliko dolžan, služabnik, ki mu je odpustil, pa drugemu, ki mu je bil dolžan čisto malo, ni hotel odpustiti. Hitro se počutimo krive, če tega ne zmoremo.

Če ne morem odpustiti, je pomembno, da kličem Sv. Duha, da mi zmehča, odpre srce. Odpuščanje je proces, se ne zgodi na klik. Odpustiti ne morem iz lastnih moči, zato kličem v notranjost Sv. Duha. Večina od nas je bila pri birmi, pa kličemo kdaj Sv. Duha, da bo prišel in predrugačil srce, ga naredil mehkega, milostnega, da se bomo sposobni razjokati? To so solze očiščenja, da bomo lahko rekli s tretjim Petrovim odgovorom, ki vedno lahko prikliče solze v oči: »Gospod Ti veš, da Te imam zares rad, kljub temu, da sem tako zahojen, trmast, da tako stavim na sebe, ampak Gospod, Ti veš, da te imam zares rad, imej še naprej usmiljenje in potrpljenje z menoj, jaz pa se bom trudil po svojih močeh Ti slediti in se Ti prepuščati.« To je tisto, k čemer smo kot Njegovi učenci poklicani.«