Kako se Bog razodeva duhovniku in zdravniku anesteziologu?

Radijski misijon 2021 | 22.03.2021, 22:33 Nataša Ličen Robert Božič

Na drugi dan radijskega misijona z naslovom "Bog se razodeva tudi danes" smo z gostoma v studiu pogledali v svoja življenja in iskali v njih Gospodove sledi. Z nami sta bila misijonar dneva, Anton Gnidovec, župnik v Vinici in dekan Dekanije Črnomelj ter Janez Dolinar, zdravnik anesteziolog, ki je poročen in ima večjo družino.

Tokrat objavljamo nekaj utrinkov nocojšnjega misijonskega pogovora. Vabljeni, da prisluhnete celoti.

Janez Dolinar, je zdravnik anesteziolog, mož in oče štirih otrok: »Ko se soočaš z odgovornostjo in brezupom, ko ne veš več kako pomagati, ko se soočaš z lastnim strahom, in ob tem ni bilo osnovne duhovne oskrbe, priznam, sem bil sam nekaj časa precej zmeden in sem gledal brez upanja okrog sebe, se spraševal: »Kje se je izgubil Bog?«

Pa so prišli blagoslovi, ki so odpirali nove poti in prinesli veliko dobrega. Začeli smo se soočati tudi s težkimi zgodbami bolnikov in njihovih svojcev. Vsak od njih del bremena odloči tudi na nas, ki ga nosimo in predajamo naprej.

Veliko smo si pomagali med seboj, dostikrat pa so bremena ostala pri posamezniku. Veliko ovir, ki pa jih, ko se ozrem nazaj, ne vidim več kot nujno slabe ali zlo. Ampak predvsem tako, da je Bog, tudi meni osebno, dal novih možnosti in odkritij.«

Anton Gnidovec, župnik v Vinici, dekan v dekaniji Črnomelj: »Cerkev je poslana vsemu svetu. Gre za oznanilo evangelija, to je vesele novice, v ozadju katere je Božja ljubezen. Ta je neizmerno večja od vsakega našega občutka zavrženosti. Božja ljubezen ne zavrže nikogar. Cerkev moli vsak dan za vse ljudi.

Janez Dolinar: »Medicina se je, morda prvič v zgodovini, razgalila vsakemu posamezniku v dnevnih občilih, z vsem, z raziskavami, zdravljenjem. Kar naenkrat so o tem polne vesti. Težko je bilo meni in gotovo tudi mojim kolegicam in kolegom, sprejeti, da na svetu ni malo ljudi, ki dvomijo v medicino, v znanost in v vse, kar smo se v teh letih naučili in dajemo ljudem. Težko je sprejeti, da so še vedno mnogi, ki kljub argumentom in številnim raziskavam, ne verjamejo ničemur.«

»Večkrat sem bil tudi sam označen za ovco in prodano dušo. Toda človek, ki me je tudi javno okrcal, bo, če bo potreboval mojo pomoč, to tudi dobil. O tem sem večkrat razmišljal. Bog nam je dal možnost, da se veliko novega naučimo, da izumimo cepiva in imamo to pamet, da znamo tudi rešiti, če pride do kakšnih težav. Toda, kljub vsemu znanju in izkušnjami, smo še vedno samo orodje v Božjih rokah. Mi pomagamo, skušamo narediti vse, kar lahko, toda dejansko o usodi človeka odloča nekdo drug.«

Anton Gnidovec: »Isto mišljenje naj bo v vas kot je v Jezusu, pravi apostol Pavel in s tem želi reči, da imamo ljudje, po svoji ranjenosti, svoj človeški pogled izkrivljen. Pravi pogled o sebi, sočloveku, o svetu in o Bog ima samo On. Če hočem sebe prav ljubiti, sočloveka in svet okrog sebe, moram gledati z Božjimi očmi. Tam pa se presoja hitro spremeni. Skozi Božji pogled postajamo skromnejši«

»Gospod kje si?«

Precejšen del misijonskega večera je spontano pripadel večnemu vprašanju trpljenja.

Anton Gnidovec: »Trpljenje je najtežje vprašanje našega bivanja. O tem ni dvoma. Z njim se ukvarja že Stara zaveza v Jobovi knjigi. V začetku je prepričanje, da je trpljenje posledica naših grehov, Jobovi prijatelji mu rečejo, veš kaj Job, ko se boš ti poboljšal ti bo Bog povrnil ...«

»A Job je bil pravičen, absolutno je bil pravičen pred Bogom in pred ljudmi. To je prav poudarjeno... In na koncu, ko odslovi te prijatelje, se Job postavi pred Boga in reče: »Glej gospod Bog, zdaj bom pa jaz govoril ... Vse življenje sem bil pravičen do tebe in do ljudi ... Zakaj se meni to dogaja?«

»In Bog mu odgovori: »Položi roko na svoja usta in umolkni ... Poglej, kje si bil ko sem ustvarjal nebo in zemljo in ozvezdja ... in točil vodo v reke in potoke in oblačil zemljo v oblake ... V Jobovi knjigi je pesniško povedana vsa lepota sveta ... Kje si bil? In Job umolkne in pravi, oprosti, oprosti.«

»Zdaj bom parafraziral, v Svetem pismu je to lepo napisano v pesniški obliki. A misel, ki jo izgovori Job je naslednja: »Jaz samo verujem, da je pri tebi, ki si vse tako lepo ustvaril, da je pri tebi tudi trpljenje smiselno ...«

»Trpljenje torej je skrivnost. In Jezus trpljenje posveti. Trpljenje nedolžnega je absolutno posvečeno. On je prvi, ki je po nedolžnem trpel. Najtežje je razumeti trpljenje nedolžnih. To da sem jaz, ki sem nekaj slabega naredil, to že kar čakam, da bo padlo. Ampak trpljenje nedolžnih pa vznemirja. In tega trpljenja je veliko. In trpljenje je skrivnost!«

Anton Gnidovec, ki je bil tudi župnik v Kočevju je v tem pogledu povedal tudi osebno doživljanje mozaika p. Ivana Rupnika ob breznu pobitih, ki trpljenje nedolžnih označi za delež pri odrešenju zemlje in človeštva. A ob pogledu na ljudi ki trpijo se res mnogokrat vprašaš: »Gospod kje si?«

Tudi zdravnik Janez Dolinar je pojasnil svoj pogled na trpljenje, s katerim se pri svojem delu dnevno srečuje. »Dokler trpljenja sam ne izkusiš, ga tudi ne znaš tako dojemati. Vsak od nas nosi kakšen križ in ko ga potežkaš, je lažje ...«

Janez Dolinar je povedal tudi, kako se sam vsak dan poskuša soočati s trpljenjem in kakšen blagoslov so mu tudi v minulem letu korona krize, ko je bilo v službi marsikdaj težko, pomenili objem žene in otrok, ko se je zvečer vračal domov.

In zaključil: »Enkrat ko sva se o trpljenju pogovarjala z zdajšnjim škofom Šuštarjem, me je pogledal in vprašal: »Pa ti to daš kaj Bogu, da bo nesel, al sam nosiš?« »Aja,« sem se odzval. A nadškof je pripomnil: »Saj zato je On tukaj, da bo nesel.« In pogosto se spomnim na te njegove besede.«

Vabljeni, da pogovoru prisluhnete celoti.