Zakonca Otrin: »Brez globoke zakoreninjenosti v Boga najino življenje ne bi bilo takšno, kot je.«

Radijski misijon 2021 | 22.03.2021, 10:35 Mirjam Judež

Z nami sta bila slavistka Klara in zgodovinar Blaž Otrin, zakonca, starša štirih otrok, voditelja šole priprave na zakon in voditelja zakonske skupine. Skupaj z njima smo razmišljali o tem, kako se nam Bog razodeva danes. Odstrla sta nekaj pomembnih vidikov in nastavila ogledalo tudi kristjanom, ki smo, kot pravita, preveč otopeli, premalo veseli in hvaležni. Predvsem skozi preizkušnje lahko zrastemo in tudi v bolečini se lahko rodijo lepe stvari. Ob sklepu sta ponudila še nekaj misli o molitvi: osebni, zakonski, predvsem pa družinski. Vabljeni k poslušanju, prebiranju, ogledu pogovora z zanimivima zakoncema Otrin, ki ju je gostil Marjan Bunič.

Kje vse vidva prepoznata dotik Božjega v osebnem življenju in v življenju okrog vaju?

Klara Otrin: »Obrnila bi vprašanje: če kje ne prepoznam Božjega dotika, potem gotovo nisem s srcem pri stvari. V letošnjem postnem času sem si zadala nalogo, da iščem priložnost za zahvalo v tistem dnevu. Prej nisem pričakovala, koliko dogodkov, vrednih zahvale, se nabere čez dan. Že zjutraj, ko odprem oči, se zahvalim za nov dan, v kopalnici se nasmehnem svoji razmršeni pričeski, spet je tu priložnost za zahvalo. Na poti v službo se v rdeči jutranji zarji pokažejo Kamniške planine, prevzame me globoka hvaležnost. Takih dogodkov je res veliko. So pa gotovo še posebni dogodki, ko te posebej zaznamujejo, kot so: poroka, prihod otrok, blagoslov razširjenih družin, prijatelji, služba … Življenje, ki ga živim, bi morala biti ena sama zahvala. So pa tudi trenutki, bolj prežeti z bolečino, a v močni prisotnosti Boga. Ko po nekaj letih nisva uspela zanositi, je bilo gotovo težko. Razočarana sem bežala pred mislijo, da ima Bog z nama drugačne načrte, ki ne vključujejo otrok. Bila je nemoč ob bolezni četrtorojenke, ko nisem vedela, bo preživela ali ne, nemoč ob osebni izkušnji izgorelosti, ob smrti v družini … Takih dogodkov je res veliko.«

Blaž Otrin: »Sva zelo različni osebi, prihajava iz različnih filmov, to se pozna tudi v odnosu do vere. Klarina vera je zaupljiva, topla, njena vera je del dneva, kot zajtrk ali kosilo, nekaj zelo stvarnega. Moja diagnoza vernosti je bolj težavna. Poleg zgodovine sem študiral tudi filozofijo. Moja vera je vera Tomaža (malo dvomljivca), Jakoba, ki se bori z Bogom, kljub vsemu pa zelo globoka vera, ki me prežema. Imava pa drugačen izraz. Boga doživljam v smislu velike hvaležnosti tega, da sem. V vlogi očeta pa jo doživljam kot neskončno skrivnost. P. Vital Vider, ki spremlja nas, zakonce, pravi: »Bog človeka nagovarja po sozakoncu.« To zelo živo čutim in me zelo nagovarja.«

Brez globoke zakoreninjenosti v Boga najino življenje ne bi bilo takšno, kot je.

Je lahko bolečina del razodevanja Boga?

Blaž: »Zakaj je zlo prisotno kljub dobremu Bogu? Zakaj toliko trpljenja predvsem nedolžnih ljudi, otrok? V smislu zla, ki ga povzroča človek, lahko to še nekako razumeš, človek se lahko odloča tudi za radikalno zlo. Je pa težje razumljivo, zakaj epidemije, rak, kako to uskladiti z Božjim načrtom? To ostaja skrivnost. Pred leti je bilo zelo prelomno leto v najinem zakonu, v katerem se je zgodilo precej težkih stvari. Dobila sva hčerko, ki sva jo imela kmalu zatem na urgenci v kritičnem stanju, bile so tri smrti: očeta, svaka, prijatelja. Do tistega leta sem bil obvarovan te osebne izkušnje, tako globoke svari, kot je soočanje s smrtjo. Ko ti umrejo dragi, ljubi, ko se soočaš s praznino, ne veš, kako na to odgovoriti … Ko se pred tabo odpre brezno niča, osebe kar naenkrat ni več, prosiš za znamenje, da boš dobil neko potrditev, in tega kar ni, je res težko. Hkrati pa vidiš, koliko enih odnosov je bilo stkanih z njimi, in da ta odnos, ljubezen do njih, presega grob, gre onkraj tega … Vidiš, da na koncu ostaja troje: Vera, Upanje, Ljubezen.«

Klara: »Večkrat podoživljam očetovo nenadno smrt. Na nek način se nismo imeli možnosti posloviti od njega, a tri dni pred tem je bila žegnanjska nedelja, vsi družina je bila zbrana za mizo, to je bila naša skupna zadnja večerja. Čez tri dni smo se zbrali ob očetovi postelji, bil je že mrtev, zelo dobro se spomnim, ko smo kleče molili rožni venec ob njem. Zdelo se mi je, da se nebesa skupaj z nebeščani sklanjajo nad nas, tako živo se spominjam prisotnosti Boga. To je bil zelo sveti čas. Nisem se počutila zapuščena od Boga, ampak sem imela občutek, da nam je Bog vedno zelo blizu, če ga želimo sprejeti.«

Opaziti je vse manj veselja do življenja: med zakonci, starši, otroci. Tudi med kristjani!

Opaziti je vse manj veselja do življenja: med zakonci, starši, otroci. Tudi med kristjani!

Blaž: »Otopelosti v družbi je danes ogromno, videti smo kot kibernetski zombiji, ki funkcionirajo, kot narekujejo mediji. Še pristnih čudakov ne vidiš več toliko. Veselja znotraj ljudi, ki se imamo za verne, tudi tega ni! Bili smo na srečanju zakoncev in pater je vprašal: »Kako bi razložili svojim najstnikom, kaj je to zakon, kako bi jih navdušili za zakon?« Po dolgih trenutkih tišine se je opogumil prvi par in rekel: »To je, ko se človek odpove sebi za to, da bi dal prednost drugemu.« Naslednji je misel še dopolnil: »To je, da počasi ukinjaš tisto, kar tebe veseli, da je drugi srečen ob tebi.« Počasi smo to še nadgrajevali, zadnji v nizu pa je zaključil: »Zakon je umiranje v sebi za drugega.« Pater to posluša in reče: »Bog se usmili vaših otrok!« To se mi je zdelo zelo tipično. Kristjani moramo vedno malo veselo trpeti. Nasmešek mora biti, kot bi nas malo zagrabil krč. Zakaj bi bili zateženo veseli, ker je to, da smo skupaj v zakonu, nekaj lepega, veselega, to je res neka radost! Zakaj umirati za drugega, če si lahko tega preprosto vesel?«

Klara: »To, da na življenje gledaš z vesele strani, je Božji dar, tega sem se naučila od Blaža, za kar sem mu hvaležna. Nasprotje je strah, ki gotovo ni od Boga, nimamo razlogov zanj, po drugi strani pa je človeška lastnost. Kljub vsemu je v medčloveških odnosih še ogromno lepega, naša naloga je, da iščemo, kaj je to, da smo dobrohotni do drugih, da ne gledamo samo, kje smo mi boljši od drugih. Vidimo tiste, ki so boljši, imajo več, so bolj uspešni. Na tiste, ki jim je težko, ponavadi nismo tako pozorni. Pomembno je, da se znamo veseliti, smejati z drugimi. To lahko bistveno olajša in olepša življenje. Hvaležnost in zavedanje, da sami ne moremo veliko narediti.«

Je za prepoznavanje Božjih dotikov potrebna zavestna odločitev, se je treba za to potruditi?

Klara: »Blizu mi je primera, da ima človeško srce kljuko samo od znotraj. Odpreš tistemu, ki mu želiš. To je lahko človek, stvar, dogodek, od tebe pa je odvisno, kaj boš sprejel, povabil v svoje srce. Bog se nikoli ne vsiljuje, ampak čaka, lahko tudi dolgo. Mene mora marsikdaj zelo dolgo čakati. V osebni stiski težko vidiš Božji dotik, a dejstvo je, da v nobeni srečni situaciji ne zrasteš toliko kot takrat, ko ti je težko, ko moraš narediti neko pot, ko razmišljaš, brskaš, se trudiš, ko iz globin iščeš nek odgovor, za katerega misliš, da ga ni, a odgovor je tam. Priznati moraš, da ne moreš več naprej, da je tam tvoja meja. V tistem trenutku, ko si to pripravljen narediti, vstopi Bog in naredi tisto, kjer si omagal.«

Blaž: Najin izraz vere je različen, tudi v drugih stvareh sva si različna. Je pa to temeljna stvar, ki naju dopolnjuje. Kako bi jaz vzgajal otroke s svojo zakomplicirano vero? Ta komponenta drugačnosti ni nekaj, kar me moti, ampak me dopolnjuje, dela boljšega, drugačnega, bližjega Bogu, je res nekaj krasnega. To vidim tudi pri otrocih. Ko so kakšna vprašanja, pridejo k meni, pri bolj zaupljivih stvareh, ko se je treba pocrkljati, po tolažbo ... pridejo pa k mami. Otroci dobivajo od vsakega nekaj in prav je, da iz tega črpajo, da imajo moški in ženski vidik.

Božjih dotikov je najbrž veliko v vsakem dnevu, a o tem ne govorimo veliko ...

Blaž: »Kar se tiče odnosa z Bogom je poleg ljubezenskega življenja to najbolj intimna stvar. To je tisto, kjer se človek razgali, se pokaže takega, kot je. O tem je težko govoriti, čeprav je pri meni situacija specifična, ker delam v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani. Ko se srečaš z neznanci in se predstaviš, sledi kmalu vprašanje, kje delam. S tem, ko povem, tudi izrečem svojo veroizpoved. Zanimivo je gledati odzive ljudi, ki niso ravnodušni. Nekemu malemu krogu ljudi se usta razprejo v smislu: »naš človek«, drugi stopijo korak nazaj, tretji čutijo, da morajo biti malo pokroviteljski. Zanimivo je, ko takoj vidiš, s kom imaš opravka. Je pa danes težko govoriti o tem, ker je Bog dejansko izobčenec iz družbe. Lahko govoriš o teoriji spola, nekrofiliji, pedofiliji, drugih neumnostih. Če boš govoril o Bogu, je stvar zelo težavna, ker je v Sloveniji zasidran temeljni antikatolicizem. Smo manjšina, toda lahko smo manjšina, ki je samozavestna, ponosna na to, kar je, tega ponosa pa nam malo manjka.«

Klara: »Čeprav sem načeloma zelo zgovorna, o veri ne govorim veliko. Večina okrog mene ve, da hodimo v Cerkev, da imam brata, dva strica, nečaka duhovnika, da hodiva v zakonsko skupino, da so otroci pri skavtih. Če me kdo izrecno ne vpraša, o tem ne govorim, se pa trudim živeti po veri. Hvaležna sem Bogu, ki mi je dal veselo naravo in ogromno talentov, ki jih želim uporabiti tudi tako, da bi preko mene mogoče Bog koga nagovoril.«

Veselja znotraj nas, ki se imamo za verne, je premalo!

Kako povabiti Boga v medsebojne odnose, v najin zakon, DRUŽINO?

Klara: »Prva stvar je gotovo zavedanje, da smo v zakonu trije, ne samo dva, z nama je tudi Bog. Zakonska molitev dela čudeže in zdi se mi velika škoda, ker se res premalo zakoncev poslužuje tega brezplačnega blagoslova. Ni vedno lahko, preprosto. Ko je dan že tako naporen, je težko zbrano zmoliti, a Bog od nas ne želi drugega kot vztrajnost, po drugi strani pa se mi zdi redna zakonska molitev življenjsko nujno potrebna. Osebna molitev tudi. Gotovo tudi družinska molitev. Naša družinska se z odraščanjem otrok precej spreminja. Imamo štiri najstnike, okrog devete ure vsakega s svoje planine začnem klicati k molitvi. Ta molitev traja približno eno uro, pa ne se ustrašiti: molitev sama traja od 5 do 15 minut, ostalo pa je crkljanje, reševanje družinskih, ljubezenskih težav, pogovor, pripovedovanje najinih spominov … To je tisto, preko česar lahko otroci čutijo najino povezanost, po drugi strani pa je pomaga pri klicanju Boga v medsebojne odnose. Pomembna se mi zdi tudi vključenost v župnijo, povezanost v skupini podobno mislečih, ker kristjani smo »neki čudaki v svetu« in če nimaš podobno mislečih, je težko. Za otroke so ta skupina podobno mislečih skavti.«