Ira Zorko: Z ozkostjo sodobni človek skuša pokriti nekaj, kar je veliko širše.

Via positiva | 25.02.2021, 17:45 Nataša Ličen

Vedno znova navdušijo posamezniki prodornih razmišljanj in vizij, ki delujejo okrog nas in jim je vredno prisluhniti, še več, jim slediti. Ne stojijo v prvih vrstah in pod žarometi, so nevsiljivi zgledi, ko jih srečamo, pa močno opogumijo pogled v jutrišnji svet in vlivajo optimizem ter vračajo smisel bivanja. Tako sem občutila srečanje z Iro Zorkom. Vedela sem, da je strokovnjak za gradnjo iz naravnih materialov, videla gradnje in se navduševala nad rešitvami. Prijetno pa me je navdušil njegov pogled na življenje, razumevanje sveta, del katerega smo in ga sooblikujemo.

Na vsakem koraku smo skušani k udobju. Vsi nagovori gredo v to smer. Udobja si želijo vsi, zakaj si ga ne bi tudi vi? V ozadju tega so ozki interesi, ki senčijo naš prostor. Globoko smo vstopili v nevarnost, da postanemo orodje svojih orodij.

Ira Zorko, arhitekt, ustanovitelj Zavoda za prostor kulture, poznavalec gradnje z naravnimi materiali, ki si prizadeva za zmernejše in bolj trajnostno bivanje. Zadnja leta se vse bolj posveča ekološki arhitekturi in izobraževanju.

»Spoznavanje in filozofija življenja se spreminjata, kot se spreminja vse okrog nas. Smo sredi burnih sprememb, nekatere stvari nas silijo na plano, druge pa hočejo zadušiti. Čas je za refleksijo, čeprav danes kot da časa ne bi bilo več za nič. Moja življenjska pot me je večkrat zaustavila, sprva sem bil nesrečen zaradi tega, pozneje pa videl, da je bil to blagoslov. Postavil sem si nove prioritete, ki so odprle nove možnosti.«

Vsi vemo, da v življenju napredujemo skozi izkušnje, ne takrat, ko se čutimo udobno in zadovoljne. Tako pač je.

»Sami, s tem kako ravnamo in razmišljamo, izsiljujemo določene izkušnje, te prihajajo k nam, znamenja so številna. Stvari in spremembe se v človeku dogajajo ob preizkušnjah, ko je izven udobja. Gotovo udobje ali užitek pomirjata, toda nista sama sebi namen, ko smo ju deležni, je prav biti hvaležen za to. Ko smo v trpljenju ali soočeni z nesrečo, spoznamo, da moramo nekaj dati, nekaj, kar smo prej zadrževali v sebi.«
»Skušani smo z vseh strani z vabili k udobju, vsi nagovori gredo v to smer. Nagovarja nas, da je vse to v naše dobro, vsi si želijo udobja, zakaj si ga ne bi še mi. V ozadju tega je ozek interes, ki senči naš prostor. Če smo potopljeni v medijsko pokrajino in atmosfero sploh ne vidimo ven iz tega.«

Sodelovanje, biti v prostoru z drugimi ljudmi, se mi zdi ključno. Veliko težav danes izhaja iz tega, ker vse kar drug drugemu nalagamo, nalagamo z eno distanco, v eni abstraktni podobi. Prihodnost je gotovo tam, kjer se ljudje srečujejo v prostoru in času, ker tam lahko pride do izraza tudi njihova drugačnost.

Kot študent je prejel Plečnikovo nagrado, pozneje tudi Zlato gnezdo in Župančičevo nagrado. Kdaj ga je pritegnila gradnja z naravnimi materiali?
»V stari antični tradiciji sta bila v arhitekturi vedno dva, nekdo je skrbel za smisel stavbe, zakaj se sploh dela nekaj, med tem ko je bil drugi potopljen v izvedbo. Izvedba, dejanje velikokrat tako potegne človeka v nek napor, da ni več sposoben videti širše slike, širše umestitve. Dvojina; podobno kot dva plezalca, eden varuje drugega. In, danes se zdi, smo vsi v fazi izvedbe. Malokrat pa stopimo vstran, pogledamo in varujemo drugega, presojamo in smo mu pripravljeni pomagati, da lažje vidi svoj položaj v svetu. Drug drugega.«

»K naravni gradnji me je spodbudil Plečnik. Bil je v svojem času v nekem sodobnem toku, znotraj njega prepoznal nevarnosti, se v njem zaustavil in šel po sedmih letih, ko ni nič ustvarjal, vrnil h klasičnemu jeziku, ga preobrazil, posodobil in se vrnil k naravnim materialom. Zaslutil je, da je v teh odtis kozmosa, gre za »kristalične« strukture, ki so nastale iz zvenenja stvarstva. Podobno je z lesom. Les zveni, je kot glasbilo, ne zapade minevanju, žlahtni se, ker je sposoben sprejemanja in to zna tudi nositi. V tem pomenu je tudi prispodoba človeka. Raste z izkušnjami, ki jih je znotraj časa deležen.«

Tudi naša mesta so oblikovana z naravnim svetom, odprta pogledom na gore. Potopljena in zgrajena kot posoda za dojemanja širšega stvarstva. Imamo srečo, da nismo bili nikoli tako potisnjeni v metropolitanski duh popolnoma izumetničenega sveta, v našim mestih »proseva deželnost«, topografija kraja, ki je neponovljiva in ki gradi prostor skupnosti.

»Ko sem prvič stopil v hišo iz povsem naravnih gradnikov, je moje telo zapelo. Če so naše misli mlade, pa je telo v človeku tisto, čemur se vedno znova lahko čudimo, je najstarejši del nas. Naši predniki so se odločali za naravna gradiva iz neke nuje, življenjske potrebe. Okoliščine pa danes človeka kličejo nazaj k naravni gradnji na nek drug način, ne iz nuje ali potrebe, ampak iz svobodne presoje, uvida v to, zakaj so te stvari pomembne, zakaj so dragocenejše in zakaj je treba k njim obrniti pozornos.«